Bralni Raj

Odločila sem se, da z vami delim tudi moja mnenja o nekaterih knjigah, ki sem jih prebrala. Nekatere so tiste, ki sem jih prebrala pred kratkim, druge že nekaj časa nazaj ...
Vabljeni v moj Bralni Raj!

Bronja Žakelj: BELO SE PERE NA DEVETDESET

Belo se pere na devetdeset je krasen roman, prvenec Bronje Žakelj, ki je do svojega 30 leta izgubila vse, ki jih je imela najrajši in premagala raka. To je roman o tišini, o prebolevanju izgub v življenju in je roman o nekem času, ki mi je blizu, saj sem se šest let po rojstvu avtorice rodila tudi sama. Bronja piše svoji materi, z njo se pogovarja in ji opisuje, kako je preživljala mladost, tudi potem, ko je mama odšla. Opisuje brezskrbno otroštvo, dokler  se v zgodbo in njeno življenje počasi ni priplazila bolezen. Mama zboli za rakom. Hudo je. Bronja piše jasno in razločno o načinu, kako se je borila proti tesnobi in vsemu, kar to prinaša s sabo. Nato je še sama zbolela za rakom, odšel je mlajši brat Rok, ki se je ponesrečil v gorah. Pa babica Dada, na katero je bila zelo navezana. V romanu sem uživala od prve do zadnje strani. Je kompleksen, a zdi se tako prvinski in preprost. Pa seveda ni, kajti žalovanje in izgube niso nikoli preproste. Sama sem med branjem intenzivno razmišljala, kaj bi bilo, če bi lani na pomlad zaradi bolezni izgubila mamo. Le malo je manjkalo, da bi se mi podrl svet. Najtežja poleg izgube otroka je prav gotovo izguba mame.
Knjiga je izjemna in mi bo še dolgo ostala v spominu, saj je to knjiga o tišini, a tudi o volji do življenja.

Jessica Joelle Alexander, Iben Dissing Sandahl: VZGOJA PO DANSKO

Danci že desetletja kraljujejo na svetovni lestvici sreče. Danci naj bi bili najbolj srečni odrasli, ki vzgajajo najbolj srečne otroke. In kje je skrivnost? Jessica Joelle Alexander in Iben Dissing Sandhal v 6 točkah naštejeta in opišeta glavne sestavine danske vzgoje: prosta igra, pristnost, preokvirjanje, poglobljena empatija, proč z ultimati, povezanost in hygge. Ker imam doma majhnega otroka, mi je bila knjiga izredno zanimiva. Spoznala sem marsikatero razliko med pojmovanjem vzgojnih prijemov v Sloveniji in na Danskem. Pa se lahko tudi pri nas ravnamo po teh načelih? Težko oziroma le deloma. Danci imajo na primer do otroškega joka povsem drugačen pristop kot pri nas. Danci otrokov jok sprejemajo razumevajoče, sočutno, umirjeno in dosledno. Verjamejo, da jok ni izraz šibkosti. Danci kričanja na otroka ne dovolijo, prav tako ne »ene po riti« in še marsikaj. Zanimivo branje, ne samo za novopečene starše, pač pa tudi za vzgojitelje in učitelje.

Arantxa Urretabizkaia: RDEČI ZVEZEK

Rdeči zvezek je kratek roman, ki ponuja dinamično zgodbo, prepletanje dveh zgodb, dveh časov, prostorov in jezikov. Kraj dogajanja je španska Baskija, kjer so boji za neodvisnost nekaj vsakdanjega. Ena od aktivistk je Mama, ki živi skrita, nesvobodna in z bolečino izgube svojih otrok sedem let nazaj, ko ju je njun oče odpeljal neznano kam. V rdeči zvezek zapiše zgodbo svojega življenja, osredotočeno na svojo družino, da otroka nikoli ne bi pozabila, iz katerega gnezda sta padla. Kakšno materinstvo je začela in kako se kljub izgubi hčerke in sina ni nikoli končalo. Do otrok ne more, zato pomoč poišče pri zaupnici, odvetnici, v romanu poimenovani L. L odide v Venezuelo z jasnim ciljem – našla bo Mamina otroka in jima predala rdeči zvezek. Naj bo dovolj. Vas zanima, kako poteka iskanje v Venezueli? Preberite si roman, vzel vam bo le dva večera!

Ivana Djilas: HIŠA

Hiša je pisateljski prvenec gledališke režiserke za otroke in odrasle Ivane Djilas. Po objavi kolumne z  naslovom Zgodba o neuspehu, ki je doživela odzive širše javnosti, je nastala še Hiša. To je zgodba o težavah z odplačevanjem posojil in finančni stiski tričlanske družine. Nekdaj tako zaželeno hišo je potrebno prodati. Da bi oglas za prodajo nepremičnine vzbudil čim več zanimanja, glavna junakinja pokliče na pomoč prijatelja, profesionalnega fotografa. Oglas za hišo ima veliko ogledov, tako virtualnih kot dejanskih. Kupiti pa je noče nihče. To postopoma prične krhati tudi odnose v družini. Hiša je torej roman o videzu, ki je v današnjem času še kako pomemben. Od 'popolnosti' njenega eksterierja in interierja je odvisno zanimanje in število morebitnih kupcev in agentov, a prodaja se kljub vsem finančnim in časovnim investicijam nikakor ne zgodi, pa naj se protagonistka še tako trudi.

Knjiga je humorna in primerna za vsakogar, ki so mu ljube zgodbe vsakdanjega življenja.

Fredrik Backman: MI SMO MEDVEDI!

»Nekega poznega večera proti koncu marca je otrok vzel dvocevko, zakorakal naravnost v gozd, prislonil puško nekomu na čelo in ustrelil. Ta zgodba pripoveduje, kako je prišlo do tega.«

Pravijo, da je to delo najbolj zrelo delo Fredrika Backmana, katerega dela Mož po imenu Ove, Tu je bila Britt-Marie in Babica vas pozdravlja in se opravičuje sem dobesedno požrla. A ob knjigi Mi smo medvedi, ki naj bi govorila o hokeju (ki me mimogrede čisto nič ne zanima) sem bila skeptična. A v knjigi je hokej le ozadje za veliko bolj kompleksno in zapleteno zgodbo. Knjiga govori o hokejski skupnosti nekje na Švedskem, kjer se dogaja marsikaj in kjer pride do tragedije. Kaj je bolj pomembno, posameznik ali skupnost? Skupnost je pripravljena storiti vse, da bi zaščitila sebe in hokejsko ekipo, vendar pa skozi cel roman izpostavi še nekaj nadvse aktualnih tematik. V romanu namreč svoje mesto najdejo tako nesramni pogovori v slačilnici, nasilništvo, nespoštovanje priseljencev, neupoštevanje pravil kot tudi vsesplošno zvračanje krivde na žrtev. A naj bo to dovolj, le povabilo, da se lotite tega obsežnega, a zrelega romana. Čeprav se ne boste hihitali kot ob prejšnjih Backmanovih knjigah, pa vas ne bo pustil ravnodušnega.

Rosie Walsh: MOŠKI, KI NI POKLICAL

Hit lanskega poletja je dolgo čakal na to, da ga preberem. Pravzaprav sem nanj dolgo čakala jaz, saj je bila vrsta v knjižnici predolga. A ko sem knjigo dobila v roke, mi je postalo jasno, zakaj sem tako dolgo čakala. Knjiga je zelo berljiva, napeta, s presenetljivim koncem. Odgovarja na vprašanje, ali je ljubezen močnejša od resnice.

Predstavljajte si: srečate moškega, s katerim preživite šest čudovitih dni. Takoj vam je jasno, da ste se zaljubili vanj. vse je kot v pravljici. Vse je tako lepo, da je težko, da bi trajalo. In poleg tega (kakšna sreča!) ugotovite, da so čustva obojestranska. A ljubljeni moški odhaja na počitnice in obljubi, da bo klical in pisal vsak dan. Potem pa se za njim izgubi vsaka sled. Zakaj ne pokliče? Se mu je kaj zgodilo? Razlog je resnica. Razlog ste vi. Povem še kaj več? Raje ne, saj vam bo šlo branje te knjige hitro in boste sami kmalu ugotovili!

J. P. Delaney: Dekle pred njo

Knjiga, ki jo opredeljujejo kot  psihološki triler, je po mojem mnenju precej medel triler. Ko prebiraš povzetek vsebine, se ti zdi zgodba napeta kot struna, a ko knjigo dejansko prebiraš, se zaman trudiš, da bi se kaj zgodilo. Kar ne zgodi se ali pa zgodba prehitro razkrije »storilca«. Naredite seznam vsega svojega imetja, ki se vam zdi nujno za življenje. To je prvo od dvestotih določil, zapisanih v najemni pogodbi za hišo One Folgate Street. Hiša je čudovita, moderna, opremljena z najnovejšo tehnologijo, njen lastnik in arhitekt pa posebnež, ki po svojih kriterijih izbira stanovalke ter jim z vmešavanjem v njihova življenja le-tega spremeni in obrne za 360 stopinj. Že tako ima vsaka izmed njih za sabo težke preizkušnje, življenje v »čudni hiši« pa jih postavi pred nove izzive. Knjigo je vseeno potrebno pozorno brati, saj se bralec hitro zgubi v zgodbah dveh žensk, ki sta si zelo podobni. Knjigo lahko prebereš na dušek in sem tudi jo, čeprav v meni ni pustila kakšnega globljega vtisa, zato tudi samo ocena dobro. Knjigo priporočam ljubiteljem trilerjev in knjig, ki jih lahko prebereš v enem popoldnevu.

Walter Mosley: Srečni sin

Thomas je temnopolt in že od rojstva, ko se je rodil z luknjo v pljučih, neprestano bolan. A ta preprosti deček je čisto običajen deček, bister, dober opazovalec, ki najde srečo v čisto vsakdanjih rečeh, ljubi brezmejno, a celo življenje živi na robu. Eric je njegovo nasprotje, bel deček bogatih staršev, ki v trenutku pritegne vsakogar, ki ga sreča. Je pameten, postaven, a meni, da je preklet in lahko škoduje vsem tistim, ki jih ima najraje. Splet okoliščin pripelje do tega, da postaneta dečka brata za vse življenje. Nenavaden splet okoliščin veliko let kasneje brata spet združi. Skupaj se morata soočiti z mogočnim sovražnikom, vsak od njiju pa s svojo preteklostjo. Pri tem spoznata, da čarobno življenje prinaša tako blagoslove kot tudi prekletstva, in postavlja se vprašanje, kateri od mladeničev je res srečni sin. Knjiga me je prevzela, saj sem se ob njej spraševala, kaj je resnično potrebno, da se lahko označiš za srečnega. Bogastvo ali čisto preproste, vsakdanje reči? Seveda je odgovor na dlani, pa je res?

Petja Rijavec: Piarovka

Taja sprejme službo piarovke županskega kandidata, Domna Juhca, ki s figo v žepu obljublja rešitev romskega vprašanja in preobrazbo Grosuplja iz podaljška Ljubljane v najlepše mesto v Evropi. Pot do zmage tlakujejo lokalne zveze in poznanstva, kočljive protiusluge ter spretno komuniciranje z vsemi, ki jih potrebuje, da bi se povzpel na vrh. Taja, ki se začasno iz Ljubljane preseli v Grosuplje, poskuša opravljati svoje delo piarovke, a šef, ki od nje pričakuje prodajanje megle, ji ni v pomoč. Knjiga se hitro bere, saj vsebuje elemente kriminalke, erotike in še česa, to pa je tudi vse. Namenjena je površinskemu branju nekje na plaži za uro ali dve in hitro pozabljena. Zato je pravzaprav priporočila ne bi nikomur, saj je bolje prebrati kaj bolj kvalitetnega.

Rachel Joyce: Nenavadno romanje Harolda Frya

Pred kratkim upokojeni Harold Fry živi v majhni angleški vasici z ženo Maureen, ki ji gre na živce vse, kar Harold naredi. Njuno življenje je dolgočasna rutina, dan je podoben dnevu. Potem pa nekega jutra Harold prejme pismo Queenie Hennessy, ženske, s katero je bil nazadnje v stikih pred več kot dvajsetimi leti. Ta leži v hospicu na drugem koncu Anglije in mu piše, da bi se poslovila. Harold ji sprva namerava odgovoriti le s kratkim sporočilom, ko pa stoji pred poštnim nabiralnikom, si premisli. Odloči se, da ji mora pismo izročiti osebno. Tako se začne njegovo romanje. Prepričan, da Queenie ne bo umrla, dokler ne bo prišel do nje, se peš poda na tisoč kilometrov dolgo pot do hospica, v upanju, da bo s tem rešil ne le izgubljeno prijateljstvo, temveč tudi sebe. Zgodba je ganljiva in se te dotakne. Pokaže nam, da za velike stvari v življenju ni potrebno biti superjunak, ampak čisto navaden človek, ki se odloči, da je čas za spremembo, da je čas za sočloveka. Knjigo priporočam vsem, ki vam je bil všeč Backmanov Ove, pa ostali skandinavski avtorji, ki jim je (čeprav je pisateljica Angležinja) zgodba po slogu nekoliko podobna.

Sue Monk Kidd: In dobila je krila

In dobila je krila je izmišljena zgodba, ki ima trdne temelje v zgodovini boja proti suženjstvu iz 19. stoletja. Gre za zgodbo o sestrah Sarah in Angelini Grimké, prvih Američank, ki sta javno zagovarjali pravice žensk in se zavzemali za odpravo suženjstva. Avtorica je določena zgodovinska dejstva prilagodila pisanju romana. Zgodbo pripovedujeta Sarah Grimké in njena sužnja Esti Pokora in se prične v letu 1803, skozi zgodbo pa spremljamo nekaj več kot trideset let njunega življenja. Grimkéjevi so v Charlestonu ugledna sužnjelastniška družina. Za enajsti rojstni dan dobi Sarah v dar desetletno sužnjo Esti Pokoro. Deklici postaneta nekakšni prijateljici. Sarah je zelo vedoželjna in si želi postati pravnica, a je to za žensko iz začetka 19. stoletja nekaj nezaslišanega. Njena na glas izrečena misel je zasmehovana. Upre se na ta način, da nauči sužnjo Esti brati in pisati. Zgodba je zelo lepo tekoča in topla, ko spremljamo nezaslišane zločine, ki so se v 19. stoletju dogajale na posestvih, ki so imele v lasti sužnje. Da ti misliti, a ko jo odložiš, si želiš, da bi prebral še kakšno izmed njih, mogoče tisto, ki smo jo brali v osnovni šoli: Koča strica Toma. In to bo moje naslednje branje.

Paula Hawkins: Dekle na vlaku

Glavna junakinja romana, alkoholičarka sredi tridesetih Rachel se z vlakom vsak dan vozi po isti progi in opazuje dogajanje ob progi. V eni izmed hiš na videz brezskrbno živita Jason in Jess, kot ju Rachel poimenuje. Imata se rada, njuna jutra so polna ljubezni in brezskrbnosti. Do trenutka, ko Rachel ob Jess opazi nekoga drugega. Neznani moški poljubi Jess in tako se iluzija o brezskrbni, pravi ljubezni med Jasonom in Jess poruši. Začne se zaplet, ki pripelje do srhljivih dogodkov, ki bodo imeli usodne posledice ne samo za Jasona in Jess, ampak tudi za Rachel in njenega bivšega moža Toma, ki skupaj z novo ženo živi le nekaj his stran od opazovanega balkona. Knjiga je vsekakor napeta in jo prebereš na dah. Je pa posebna v smislu, da se z glavno junakinjo ne moreš identificirati, saj ti ne priraste k srcu. Njena dejanja, vsakodnevno opijanje te odbije, tako da je ne moreš imeti rad, kar pa je v romanu več kot dobrodošlo (da se z glavnim junakom identificiraš). Gre za milo srhljivko, ki je zelo berljiva, še zdaleč pa ne tako zelo posebna, da bi si jo kupil in jo bral večkrat.

Kim Edwards: Hči varuha spominov

Roman, ki ima skoraj 500 strani, se bere hitro. »Potegne« te vase in ne izpusti, čeprav se zaradi svoje velikosti in majhnih črk zdi, da bo branje trajalo večno. A zgodbe je izredno zanimiva, zlasti za čas, ko se je dogajala. Dogajanje je namreč postavljeno v leto 1964, ko mlada gospodinja Norah, poročena z zdravnikom Davidom, ki pričakuje njunega prvega otroka, na zasnežen večer dobi popadke. Ker mora David sam pomagati pri porodu, skupaj s sestro Caroline, kmalu ugotovi, da ne bosta dobila samo sina Paula, ampak še hčerko Phoebe. A kot zdravnik hitro opazi značilne poteze obraza. Njuna hči ima Downov sindrom. David je imel nekoč ljubljeno sestro June, ki je umrla prav zaradi Downovega sindroma. Njene smrti ni nikoli prebolel, zato ne želi, da se njegova družina spopada z istimi težavami. Otroka odda medicinski sestri Caroline, ta pa ga namesto v zavod, odpelje domov, in Phoebe vzgaja sama. Norah misli, da je Phoebe umrla ob porodu. Ta skrivnost, ki jo David skriva celo življenje, zaznamuje življenje vseh vpletenih. Nikoli niso več enaki, prepad med Norah in Davidom se stopnjuje, saj David sleherni dan svojega življenja trpi za občutkom krivde. Na drugi strani pa Phoebe, čeprav počasna, živi lepo življenje, ki bi si ga lahko njena »prava« družina samo želela. Krasno branje za zimske večere, ki ti da misliti, kaj nam je usojeno, kako se spopadamo s težavami in kako je prav, da imamo majhne skrivnosti, a velike nikoli ne ostanejo »nekaznovane«, tako ali drugače.

Sarah Cohen-Scali: Max

Max je težak roman. Ne bere se hitro, ampak počasi in z razmislekom. Max je »proizvod« programa (ki je resnično obstajal) Lebensborn, s katerim so nacisti z načrtnim razplojevanjem želeli ustvariti čisto arijsko raso, ki bi vladala po zmagi Nemčije v 2. svetovni vojni. Max je čistokrvni proizvod tega programa, deček, ki se rodi točno na Hitlerjev rojstni dan leta 1936 in je že takoj na začetku deležen posebne pozornosti. Zgodbo pripoveduje Max, od trenutka, ko je še zarodek, do konca vojne, kar naredi roman še srhljivejši. Max je kmalu po rojstvu  ločen od matere (za očeta do konca vojne smatra kar firerja samega) ter poslan v poseben vzgojni program, ki naj bi iz njega sčasoma naredil prvovrstnega arijskega nacista. Sprva je slika nacističnega sveta, kot ga vidi Max, popolna, a srečanje s poljskim Židom Lukasom, ki se izdaja za Nemca,  ga počasi trezni in mu začne odkrivati drugačno resnico. Navsezadnje ga strezni še poraz Nemčije  in ga prisili, da počasi začne lesti iz svojih ozkih nacističnih okvirjev. Knjiga je pretresljiva in odkriva, koliko sovraštva je tlelo v nacistih, Maxovo obnašanje, njegov (začetni) prezir do vsega, kar ni čistokrvno nemško, presune in dela roman še težji. Branje ni za vsakogar, za tiste, ki jih že branje o dogajanju med 2. svetovno vojno prizadene, ga naj raje odložijo. Vsekakor pa priporočam vsem, saj pisateljica odkrito spregovori (v imenu otroka), kakšno je bilo razmišljanje nacistov o preostalem svetu (zlasti o Židih).

Rainbow Rowell: Eleanor in Park

Čeprav gre za prvi roman avtorice Rainbow Rowell, je vreden vseh pohval, kar so ugotovili tudi kritiki, saj je bil ta izjemni mladinski roman nominiran za številne nagrade. To je zgodba o ljubezni dveh »čudakov«.  Eleanor je rdečelasa okrogla nova punca na šoli, ki živi v težkih družinskih razmerah, vedno potolčena, tako doma kot v šoli. Park je suhljat fant z azijskimi koreninami. Njuna ljubezen je posebna, saj se imata hkrati rada in želita čim več časa preživeti skupaj ob stvareh, ki jih imata rada, hkrati pa se Park Eleanor po malem sramuje. A prav zaradi svoje čudaškosti se mu zdi posebna, prava zanj. Roman je pretresljiv, saj nam kaže dve nasprotji. Parkova družina je mirna, urejena in dobro preskrbljena, medtem ko se sama, najstarejša od štirih otrok, ob nasilnem očimu in neodločni materi vsakodnevno srečuje z alkoholom, pomanjkanjem denarja in odsotnostjo ljubezni. Prav zaradi težkih družinskih razmer se njune poti morajo ločiti. Boštjan Gorenc Pižama je s prevodom ustvaril topel roman, ki ga prebereš na dušek, zelo hitro se bere in čeprav se zdi, da gre le še za en mladinski roman, se ti vtisne v srče. Priporočam tako mladini kot odraslim, da se spomnijo, kakšno srečo imajo, da živijo v urejenih domačin (in šolskih) razmerah. 

Jojo Moyes: Zadnje ljubezensko pismo

Kdor je prebral knjigo Ob tebi, se mu je prav gotovo vtisnila v spomin,. Tudi meni. Zato sem z veseljem pričakovala novo knjigo avtorice, ki pa vseeno ne prepriča kot prva. Težko jo bo katera prepričala tako zelo, saj je po čustveni plati knjiga Ob tebi presežek. V knjigi Zadnje ljubezensko pismo spremljamo dve ljubezenski zgodbi v daljšem časovnem obdobju. V šestdesetih letih dvajsetega stoletja Jennifer, žena bogataša Laurenca Stirlinga, na Azurni obali spozna privlačnega novinarja Anthonyja. Nesrečni in bolni bivši vojni dopisnik Anthony v Jennifer prepozna žensko svojega življenja, njuna druženja v prelepem obmorskem okolju prerasejo v pravo ljubezen. Kljub temu, da je mlada žena pripravljena zapustiti moža, pa ljubimcema usoda ni naklonjena, saj splet nesrečnih okoliščin prekine ljubezensko razmerje za več desetletij. Zadnje ljubezensko pismo med Anthonyjem in Jennifer najde mlada novinarka Ellie, ki jo le-to tako prevzame, da se odloči raziskati ozadje zgodbe za pismom, hkrati pa s tem razrešuje tudi svoje zapleteno ljubezensko življenje. Knjige ne moreš prebrati na mah, saj je preobsežna in na trenutke tudi nekoliko razvlečena. Ne ostane v srcu kot Ob tebi, a vseeno je berljiva in jo priporočam vsem, ki ste prebrali Ob tebi, a ne bodite preveč razočarani.  Nekateri sicer pravijo, da je to najboljši roman avtorice, drugim je všeč malo manj, vsekakor pa je dobil britansko nagrado za najboljši ljubezenski roman leta.

Amy Chua: Bojna pesem mame tigrice

Roman, ki je deloma avtobiografija, deloma dokumentarni zapis o vzgoji kitajskih staršev oziroma o prepadu med kitajsko in zahodnjaško vzgojo, je prav gotovo šokanten. Je zabaven, a je tudi kontroverzen, saj avtorica zapiše tisto, o čemer so do sedaj pravzaprav vsi le molčali. O strogi kitajski vzgoji se doslej tako javno ni govorilo, Amy Chua, kitajsko-ameriška pravnica, vzgojena na tradicionalni kitajski način, pa je prva, ki je tako rekoč vzgajala v javnosti. Napisala je knjigo o sebi in svojih hčerah, ki ju s strogim in ambicioznim kitajskim pristopom prisili v učenje klavirja oz. violine. Dekleti ob trdem vsakdanjiku, ki je prepreden z zelo zahtevnimi glasbenimi vajami, nimata svojega otroškega življenja. Mati jima ga tako rekoč prepoveduje: ne smeta igrati v šolskem gledališču, ne smeta si svobodno izbirati svojih hobijev, odreči se morata otroškim zabavam, iz šole pa morata nositi le najboljše ocene, saj je po kitajski mentaliteti dovolj dobro le najboljše. A Amy si mora prvič priznati poraz, saj v nasprotju s starejšo Sophie mlajša Lulu ni dovzetna za njene prijeme. Tako se mora Amy vdati in pustiti mlajši hčeri početi tisto, kar jo v tem trenutku veseli, pa čeprav pri tem ne bo blestela.

Kitajski otroci s takim načinom vzgoje nimajo otroštva. Starši jih silijo početi tiste stvari, ki jih ne želijo ali pa sploh ne vedo, da si jih želijo. Kitajska vzgoja izven Kitajske je ena velika bitka, zlasti v Ameriki, kjer vsi promovirajo lastne odločitve otrok, prilagajanje, popuščanje. Amy Chua trdi, da zahodnjaški starši poskušajo spoštovati in vzgajati otrokovo individualnost, medtem ko kitajski verjamejo, da najboljše pripravijo otroke za prihodnost, če jih oborožijo s spretnostmi, z močnimi delovnimi navadami in s samozavestjo. Včasih se ta vzgoja (no, večino časa) zdi zelo kruta, a po drugi strani … ali zahodnjaški otroci sploh vedo, kaj si želijo? Vse bolj so prepuščeni samim sebi, brez želja, brez ambicij, brez volje. Nekakšna sredinska pot bi bila po mojem mnenju najboljša. Amy se v knjigi stalno sprašuje, ali jo bosta hčeri, ko odrasteta, sovražili, ali pa ji bosta hvaležni za vzgojo. Kdo ve?
Zahodni svet morda nikoli ne bo razumel vzhodnjaškega principa vzgajanja otrok, kar je najbrž tudi razlog, da je knjiga ob izidu leta 2011 dvignila toliko prahu, ki se še do danes ni polegel. Gre za hitro in tekoče branje, ki šokira, a navsezadnje spoznaš, da vsi spodobni starši želijo samo najboljše za svoje otroke. Le da imajo Kitajci popolnoma drugačne ideje in prijeme, kako to doseči. 

Bridget Asher: Vse ljubice mojega moža

Lucy Shoreman  je prevaral mož. Lucy to izve, ko izve tudi, da je mož na smrt bolan in bo kmalu umrl. Z  njim se sooči, on pa ji prizna, da se je v štirih letih njunega zakona zapletel še z drugimi ženskami. Da bi se Lucy spopadla z Artiejevo nezvestobo, ga zapusti in se šest mesecev posveča zgolj svoji službi. Nekako mora preboleti njegovo izdajo. Artie jo potrebuje. Še vedno je njen mož in umirajočega moža se ne spodobi zapustiti, pravi njena mama. Lucy se vrne domov, a Artieju ne more odpustiti. Po nekaj kozarcih pijače zgrabi telefon, pokliče Artiejeve nekdanje ljubice iz njegove črne knjižice in jim sporoči: Artie Shoreman umira. Prosim, pokličite me in mi sporočite, kdaj se lahko oglasite pri njemu. In res ljubice pridejo na obisk.  Med nekaterimi ljubicami se rodi neverjetno prijateljstvo, prijateljstvo za vedno, ki zapečati njihova življenja.

Roman za ženske o ljubezni in zvestobi ter prijateljstvu, za dolge zimske večere ob kaminu, s čajem v roki.

Paolo Giordano: Samotnost praštevil

Samotnost praštevil je rahločutna zgodba o samoti, drugačnosti in prijateljstvu. Je hkrati najbolj bran italijanski roman leta 2008. Napisal ga je "čudežni deček" Paolo Giordano, rojen v Torinu, po poklicu pa fizik. Knjiga se začne presunljivo, z otroštvom glavnih junakov Mattie in Alice, ki sta vsak zase doživela travmatično izkušnjo in travme se v njunih življenjih še nadaljujejo, oba sta osamljena kot praštevila med drugimi števili. Travmatični izkušnji ju spremljata v šoli, ko se ne moreta vključiti v družbo, mučita se telesno in duševno. Njuna vez je posebna, a se ne razvije v telesno razmerje. Sta kot praštevilska dvojčka: vedno skupaj, a se nikoli ne dotikata. Zgodba se zaplete in razplete, a je predvsem zgodba o samoti, zlasti pa zgodba o družinah, ki preveč pričakujejo od otrok zaradi lastnih neuspehov ter ne uspejo razviti toplih medčloveških odnosov. Zgodba je pravzaprav zgodba o današnji družbi, ki je površna in hladna, brez vsebine. Priporočam!

Lucinda Riley: Hiša orhidej

Julia Forrester je v otroštvu preživela veliko srečnih uric v rastlinjaku na posestvu Wharton park, kjer je njen dedek skrbel za orhideje. Veliko let pozneje, ko Julie doživi nenadno izgubo moža in sina, se po tolažbo spet zateče v rastlinjak Wharton parka, imenitnega posestva, ki ga je pred kratkim prevzel postavni Kit Crawford. Ta želi posestvo s pripadajočo graščino, vrtovi in rastlinjaki temeljito obnoviti, pri tem pa v koči, kjer sta nekdaj živela Julijin dedek in babica, naleti na star dnevnik. Kit ga preda Julii, ona pa ga odnese k svoji babici Elsie, ki ji počasi, košček za koščkom, razkrije resnico o ljubezenskem razmerju, ki je skoraj pogubilo Wharton park. Knjiga te posrka, da je ne zmoreš odložiti, ni pa presežek, ki bi dolgo ostal v tvojih mislih.

Paddy Doyle: Božji odred

Irska je ena izmed mojih najbolj priljubljenih držav. Zeleni griči, tu in tam ovce, ki prekinjajo zeleno barvo, prijazni ljudje. A toliko pretresljivih romanov in zgodb, kot jih prihaja iz Irske, težko najdemo še pri kakšnem narodu. Toliko zgodb iz irskih internatov, sirotišnic …  Taka je tudi avtobiografija Paddyja Doyla, prvega dobitnika nagrade Christyja Browna za književnost. Avtor bralca popelje v irske vzgojne ustanove, ki so bile v rokah katoliških nun. Malemu Paddyju je mati umrla za rakom, oče pa se je kmalu zatem obesil. Knjiga opisuje šest let njegovega življenja, od prihoda v sirotišnico, ko je bil star štiri leta, kjer je doživel najtršo katoliško »vzgojo«, do  številnih bolnišnic, kamor so ga poslali, ker niso znali razvozlati njegovega šepanja. V bolnišnicah je bil priča grozljivim stvarem, operirali so ga na možganih, a njegove šepavosti niso znali odpraviti. Gre za pretresljivo zgodbo, ki so jo še do nedavna, vsaj v neki meri, na svoji koži doživljali številni irski otroci. Knjiga te pretrese, pravzaprav ne moreš verjeti, da se v tej idilični državi, ki na zunaj deluje tako idealno, skriva toliko gorja. Pretresljivo branje.

Emma Donoghue: Soba

Roman Soba me je zlasti šokirala. Nisem vajena knjig, napisanih v prvi osebi in to kakšni prvi osebi. Zgodbo namreč pripoveduje mali 5-letni Jack, ki je skupaj z mamo že vse življenje zaprt v Sobi, veliki 10 kvadratnih metrov, obdani s pluto. Soba je ves svet, ki ga pozna, podobe na televiziji se mu zdijo samo fantazija brez realne podlage, Tastar, ki sem ter tja priroma v njuno sobo, pa nujni tujek, ki mu vlogo in funkcijo Jack lahko določi le nejasno, pač v skladu s svojo mladostjo. Po izrazoslovju, ki je otroško, se zdi, da bi bila knjiga lahko otroška, a to je vse prej kot res. Knjiga te šokira in premišljuješ, kako bi reagiral Jack, če bi naenkrat živel v Zunaju. In res se to zgodi. Medtem ko mama hrepeni po svobodi, je Jack povsem izgubljen v množici novih izkušenj, zlasti pa nad tem, da mama zdaj ni več samo njegova, ampak tudi od drugih ljudi. Že dolgo me kakšna knjiga ni toliko šokirala kot ta, ki se bere tekoče kot kriminalka in povsem spremeni pogled na svet. Knjiga kanadske avtorice irskega rodu je prejela nagrado za najboljši irski in kanadski roman, priznanje pa so ji izrekli tudi številni pisatelji.

Cheryl Strayed: Divja

Cheryl Strayed je ženska, ki je prehodila Pacifiško gorsko pešpot. Je ženska, ki je pri rosnih 22. letih izgubila mamo in si nikoli ni povsem opomogla. Je ženska s praznino v srcu, ki je bolečino ob izgubi mame zatirala s prevarami, mamili, ločitvijo od ljubečega moža, odtujitvijo do družine. Zato se odloči, da bo odšla na pot »očiščenja«, na 1600 km dolgo pacifiško gorsko pešpot. Preko trnjev do zvezd, bi lahko rekli. Pot vodi skozi puščave, po zasneženih vrhovih in nedotaknjenih gozdovih zahodnega roba ZDA. Cheryl potuje sama, brez popotniških izkušenj, v času, ko so ji lahko delale družbo le knjige (ki jih je po poti sežigala, da teže ne bi bilo potrebno nositi na hrbtu), brez interneta in sodobnih »igračk«. Na hrbtu ji dela družbo Pošast, kakor imenuje ogromen nahrbtnik, ki ga komaj dvigne in le s težavo nosi naokoli. Njena zgodba je zgodba o pogumu in očiščenju, pove nam, da lahko izpeljemo vse, kar si zadamo, če smo le dovolj vztrajni in trmasti, tudi če nam na pot prihajajo izjemne vremenske okoliščine, če nam telo skoraj omaga od bolečin ali če želimo preprosto odnehati.  Spoznavala je redke pustolovce, gluho samoto, bajno lepoto narave ter na koncu vendarle spoznala in našla – sebe.

Divja je duhovit roman, potopis, knjiga življenjskih resnic, knjiga o iskanju samega sebe, avtobiografija. Je osebna izpoved ženske, ki je šla v pekel in nazaj in našla ob tem – samo sebe.

Knjiga se bere tekoče, a vseeno ne tako zelo hitro. Počasi se prebavlja, a ker ni klasičen potopis  s podrobnimi opisi poti, je všečen številnim bralcem, ne samo popotnim zanesenjakom.

Jeannette Angell: Dekle na poziv: dvojno življenje intelektualke brez predsodkov

Pri štiriintridesetih Jeannette Angell ugotovi, da jo je fant zapustil in s seboj odnesel vse njene prihranke. Zadolžena profesorica z več akademskimi nazivi si zato poišče dodatno delo. Poišče si delo, ki ni običajno za večino žensk: postane dekle na poziv. Preimenuje se v Tio, ki je strogo ločena od Jeannette, ki uči na univerzi. Njeno življenje je polno nevarnosti, pasti, nedovoljenih substanc, a vseeno danes, ko je njeno dvojno življenje le še spomin, ničesar ne obžaluje. Danes je srečno poročena, mati in predavateljica z uspešno kariero. Zaveda se, da je imela gromozansko srečo, saj bi jo lahko njeno dvojno življenje pokopalo. Dobesedno in v prenesenem pomenu. Knjiga zanimivo pripoveduje o življenju, o zgodbi o uspehu bi lahko rekli. Le peščica deklet, žensk ima takšno srečo. Večina jih konča povsem drugače in o njihovih življenjih ne pišejo knjige, ampak članke v črni kroniki. 

Doris Lessing: Peti otrok

Hariett in David sta posebna človeka. Vsak zase in oba skupaj, zato je tudi njuno skupno življenje nekaj posebnega. Poročita se, kljub pomanjkanju denarja si kupita ogromno hišo na podeželju ter si želita v njej ustvariti veliko družino. David dela, Harriet gospodinji, otroci pa kar prihajajo, eden za drugim. Prvi, drugi, tretji in četrti. Potem se rodi  peti otrok, ki je po vseh kategorijah poseben otrok. Hariett in David sta šokirana nad njim. Že na videz je poseben, robusten, nasilen, surov, vedno lačen in nezmožen pristnega čustvovanja do nikogar. Hariett in David vesta, da ga družba nikoli ne bo sprejela, pravzaprav ga ne moreta niti sama. David ga ne more niti pogledati, Hariett pa ga ne more imeti rada, bratje in sestre ter ostali sorodniki se jim začno izogibati.

Knjiga ti da misliti. Prebereš jo na dušek, čeprav je vsebina težka, a še kako resnična. Pokaže nam, kako se toplina doma lahko na hitro spremeni v dom, poln skrbi in strahu. Kako lahko človek do lastnega otroka ne čuti nič, oziroma le strah in skrb. Pove nam, kako družine zaradi drugačnosti, takšne in drugačne, razpadajo. Knjiga je posebna, nekomu všečna, drugim preveč šokantna, da bi jo želel prebrati. A poskusite, ostala bo v vas.

Zoran Predin: Druga žena v haremu

Knjiga Druga žena v haremu slovenskega pesnika, tekstopisca, pevca in tudi pisatelja Zorana Predina prinaša nabor zgodb, prispevkov, odlomkov iz dnevnikov ter besedil, ki so bila objavljena v različnih revijah in časopisih, ter nekaj novih, še neobjavljenih. Gre v glavnem za humorne anekdote s potovanj in gostovanj, ki bi jih bilo škoda pozabiti, zato jih je Predin zapisal v obliki kratkih zgodb. Naslov nekoliko zavaja, saj gre za čisto »spodobne« zgodbe, ki se dogajajo na različnih koncih sveta. Čeprav gre za hitro, ne gre tudi za lahkotno branje, saj je jezik preveč bogat, da bi ga lahko tako označili – jezik je poetičen, da »poboža dušo«. Tako kot so bogata Predinova besedila, takšna je tudi knjiga. Iz vsakdanjih dogodkov zna izvleči najboljše in jih z besedami zapisati tako, da postanejo nekaj posebnega. Odlomki, ki mi bodo ostali najbolj v spominu, so prav gotovo z družinskega popotovanja po zahodu ZDA ter z gostovanja na Irskem, ciganska Provansa in Avstralija. Kot ljubiteljici irske kulture me je prevzela »zaljubljenost« v Irsko, njene ljudi in običaje. O Ircih, ki so tudi meni neizmerno pri srcu, pravi:
»Toplo prijazni so in ne oblačijo se po modi. Svoje pesmi znajo na pamet. Izvažajo triperesne deteljice, romantične zgodbe, muziko, pivo z gostilnami vred in zeleno barvo. … Samo dvakrat več jih je, a jih pozna ves svet. trmaste in ponosne Irce.
Igrajo si in pojejo tiste svoje lepe in tako zelo sentimentalne pesmi, da ti gre na jok in pivo samo skače v usta. To je tukaj tradicija in način življenja.« 

Tudi ljubezen do ciganske glasbe in sodelovanje s skupino Šukar je »obrodilo« nekaj krasnih anekdot. Malo ciganski, kot sam pravi, je tudi Predin, zato se je v tej glasbi in ljudeh ter čudoviti prestolnici Ciganov tam na jugu Provanse hitro našel. Ker sem po teh krajih hodila tudi sama, je bilo branje še toliko bolj zanimivo:
»Ne spomnim se natančno, kaj je pripeljalo Vincenta van Gogha v Arles, največje mesto v bližini, ampak prišel je v kraje, v katerih so doma barve. Šele tretji večer, ko mi je uspelo odtrgati pogled od zemeljskih čarov, sem zagledal čudovito modro nebo, kakršnega nisem še nikoli videl. Veš, da me ob tebi, dobri glasbi in obloženi mizi težko še kaj pritegne, toda ta modra je žarela s takšno močjo, da me je šokirala lastna reakcija. Nebeško modra. Kot da bi afriško sonce stalo za njo. Kako je krhka večnost čudovite narave, ki te zaliva z nežnostjo in nostalgijo.«

In še in še. Kenija, Avstralija, Hrvaška, Irska, ZDA: zgodbe za lahko noč v odrasli varianti – nekaj potovanj, nekaj dogodivščin, ki so zapakirane v lep ovojni papir. Priporočam vsem, ki so vam všeč Predinova glasba in besedila, tistim, ki radi potujete, in vsem, ki se radi nasmejite komičnim prigodam iz vsakdanjega življenja potujočega glasbenika.

Tony Parsons:  Družina je zakon

Knjiga je še ena uspešnica Tonyja Parsonsa, a nima povezave s knjigama Moški in žena ter Moški in fant. Tokrat so v ospredju tri sestre in njihova življenja. Sestre je zaznamoval odhod matere, ko so bile še majhne, zdaj, ko so odrasle, pa se vsaka po svoje sooča z izzivi živlnjenja.  Paulo in Jessica se ljubita, a Jessica ne more biti srečna, dokler ne dobi dojenčka. Meni, da brez tretjega člana ne bosta prava družina. Megan svojega fanta ne ljubi več. Po avanturi za eno noč spozna, da celo zdravnici lahko spodrsne pri načrtovanju družine. Ostane vprašanje, ali roditi otroka, če ne ljubiš njegovega očeta? Cat ljubi svoje življenje. Potem ko je morala kot deklica skrbeti za dve mlajši sestri, si želi le svobodo. A tudi njej se obrne povsem po svoje. Roman o družinskem življenju, načrtovanju družine, neplodnosti in ljubezni prinaša svež veter, a tipično Parsonovski.  Spet te ne pusti hladnega, te vsrka vase, dokler ga ne prebereš do konca.

Tony Parsons: Moški in fant 

Moški in fant je brez dvoma zanimiva knjiga. Knjiga, ki je ne moreš odložiti. A vseeno spremljamo bolj ali manj tipično zgodbo: Harry bo kmalu star trideset let in ima na videz idealno življenje. Ima ženo, ki jo ljubi in ona ljubi njega, ima sina, na katerega je zelo navezan. Ima dobro službo. A v enem večeru nespametne odločitve se spremeni vse. Harry izgubi vse, kar ima rad zaradi (nepomembnega) skoka čez plot.  Šele izguba vsega je za Harryja streznitev. Končno se zave, kaj je imel in kaj je izgubil. Ve, da stvari nikoli ne bo mogel popraviti, da bi bile takšne, kot so bile prej, a lahko se potrudi pri tistem, ki je najpomembnejši: pri svojem sinu.  Dokaj tipična družinska zgodba, a zaradi šaljivega tona Tonyja Parsonsa vseeno posebna, da te drži v napetosti s humornim in zanimivim pisanjem. 

Tony Parsons: Moški in žena

Je nekakšno nadaljevanje romana Moški in fant. Spet je v glavni vlogi Harry, ki se privaja na ločitev in hkrati na svoj drugi zakon. Če smo mislili, da je v prvem romanu razčistil, kaj so njegove prioritete, kaj želi v življenju, koga ljubi in kdo mu je najpomembnejši, se motimo. Še zdaleč ni tako. Seveda se trudi, da ne bi naredil iste napake, kot jo je naredil prvič, a roman ne bi bil roman, če se ne bi zapletlo. Kljub ljubezni in zaljubljenosti je tu realno življenje, ki nam marsikdaj zagode po svoje, ljubezen gor ali dol. Če pa je to moški, ki ima šibko točko, ta šibka točka pa se pojavi tik pred njegovim nosom, takrat vemo, da je roman poln preobratov, zapletov in humornih pripetljajev. Obe knjigi sta kot nalašč za dolge poletne večere, saj vam bo moral večerjo skuhati kdo drug, saj boste vi ... brali :)

Anita Amirrezvani: Kri cvetlic

Ker sem se pred dvema letoma potepala po Iranu, je bil izbor knjig iranskih avtorjev skorajda obvezen. Zelo malo jih je, a so prav vse nekaj posebnega. Tako tudi knjiga Anite Amirrezvani Kri cvetlic s podnaslovom Razkošje Irana, ujeto v lepotah preprog, ki se dogaja v 17. stoletju v mestu Esfahan v Iranu, ki je bil in je še danes nekaj posebnega. Najlepše iransko mesto, še več, pravijo, da če vidiš Esfahan, vidiš pol sveta. Iran se v 17. stoletju koplje v bogastvu, ki ga prinašajo dragocene preproge, katerih lepota je znana po vsem svetu. Glavna junakinja nima imena, saj predstavlja večino iranskih deklet tistega časa. Ko ji umre oče, se morata z materjo preseliti k sorodnikom v Esfahan, kjer pa si morata svoje preživetje prislužiti z garaškim delom. Dekle je nadarjeno za izdelovanje preprog in kmalu s pomočjo strica nastajajo pod njenimi prsti čudoviti vzorci, pogosto prepleteni s krvjo. Razvija svoj dar, a kot mlada nadarjena Iranka kmalu dobi ponudbo o »začasni poroki«, imenovani »sigeh«, ki je v tistem času v Iranu nekaj povsem običajnega. Tako so na preizkušnji njena in materina usoda, njeno devištvo, njena prihodnost.

Knjiga že po naslovnici nakazuje, da zgodba teče kot najbolj čudovita preproga. V zgodbo, ki jo še intenzivneje doživljaš, če si po opisanih krajih tudi sam potoval, so vključene perzijske ljudske pripovedi, zgodba pa je napeta in zanimiva, kot je zanimiv skrivnostni Iran. Iz nje izvemo, kako težko življenje je (bilo in je ponekod še danes)  življenje iranskih žensk, ki kljub temu niso izgubile poguma in želje po boljšem življenju. Priporočam jo vsem, ki imajo radi dobro tekoče branje z zgodovinskim ozadjem.

Vicki Myron: Dewey, maček iz mestne knjižnice

»Ali ima žival lahko kakšen vpliv? Kolikih življenj se lahko dotakne maček? Kako je mogoče, da se zaradi zavrženega mačjega mladička majhna mestna knjižnica spremeni v zbirališče in turistično znamenitost, in kako je mogoče, da maček postane maskota tipičnega ameriškega mesteca in cele dežele ter da nazadnje doseže celo svetovno slavo?«

Vse to lahko izvemo v knjigi o najbolj slavnem knjižničnem mačku na svetu. To je Dewey, hišni muc knjižnice v Spencerju v Iowi, ki je konec osemdesetih let postal maskota spencerske mestne knjižnice, saj je knjižnica zanj postala njegov svet, njegov dom, skupaj z nepregledni metri omar, knjižnih polic in predalov, predvsem pa neskončen vir rok, ki so ga ljubkovale. Gre za ganljivo (če imate radi živali, prav gotovo!) zgodbo o mačku, ki je knjižnico usihajočega mesta spremenil v živahno zbirališče in turistično znamenitost ter ob svojem koncu dobil v časopisih več kot 270 osmrtnic. 

Zgodba pa ponuja tudi razmislek o tem, kaj je knjižnica, kako knjižnico upravljati, kaj knjižnici pomenijo uporabniki in kaj uporabnikom pomeni knjižnica kot prostor. Dejstvo je, da je Deweja prav zaradi njegove ljubkosti in priljudnosti mesto sprejelo za svojega, knjižnica pa je postala njegov osrednji družabni prostor: povzročil je večji, pogostejši obisk knjižnice, vlil pozitivnega elana in posledično tudi knjižnični upravi pomagal k temu, da so jo financerji začeli jemati resno. Zato je verjetno prav Dewey knjižnico naredil to, kar danes je.

Ne gre za presežek v pisanju, gre pa za primer ganljive resnične zgodbe, ki bi jo morali prebrati vsi ljubitelji mačk ter vsi, ki delajo v knjižnicah.

Louise Douglas: Ljubezen mojega življenja

Olivii se podre svet, ko njen mož Luca umre v prometni nesreči. Kako nadaljuješ življenje, ko izgubiš nekoga, ki je bil tvoj svet? se sprašuje naslovnica knjige. Olivia je izgubljena, potrta in zapusti London, da bi se vrnila v rojstni kraj, od koder sta pred leti skupaj z Luco pobegnila, da bi bila blizu Luci. Tukaj se mora ponovno soočiti s sorodniki, ki ji še vedno ne morejo oprostiti, da jim je odpeljala Luco. Edini, ki ji da priložnost, saj sam trpi enako močno kot Olivia, je Lucov brat dvojček Mark. Zbližata se in se spustita v razmerje, da bi zacelila svoje rane. Zaradi Luca. Pa res? Je to sprejemljivo, če je bil nekdo res ves tvoj svet? Preberite ta zanimiv roman, ki te ne pusti hladnega!

Družina Grubar: Okrog sveta do srca

Triletna Eliza, desetletni Jernej, Urška in Tomaž Grubar so znana slovenska družina, ki se je odločila zapustiti varen objem slovenske družbe in se podati v nekaj neznanega, v svet. V 80 dneh so »prečesali London, zahodno obalo ZDA s skokom v Mehiko, na Cookove otoke, Novo Zelandijo, ki jih je najbolj navdušila in so želeli tam kar ostati, v Sydney, Hongkong in na Kitajsko. Knjigo pišejo štiri peresa, vsak s svojega zornega kota, vsak se posveča svojim občutjem, strahovom in spoznanjem. Pri tem »prednjačita« oče in mama, ki se odrečeta, kot pravita, nakupu novega avtomobila, da bi svoji družini dala povsem unikatno izkušnjo skupnega sobivanja 80 dni 24 ur na dan. Ni lahko, kot spoznamo v knjigi, predvsem pri dveh tako različnih značajih, kot sta Urška in Tomaž. Pravijo, da se različnosti privlačijo, in res je tako. Vsaj v njunem primeru. Čeprav se zdi, da je predvsem Tomaž na začetku manj naklonjen potovanju kot Urška, pa skozi knjigo spoznavamo, da je zlasti za Urško potovanje velika preizkušnja samoobvladovanja, obvladovanja stresa, in kot pravi na koncu, njej je bilo potovanje mučno in ga ne bi ponovila. Čeprav je Tomaž veliko bolj kritičen do sveta, pa se vseeno v trenutkih lažje prepusti kot Urška, ki ob koncu pravi, da  je bilo potovanje zanjo mučno. Vidi se, da veliko popotniških izkušenj nima, kar pa je za potovanje z družino nujno potrebno. Knjiga ni literarna mojstrovina, daleč od tega, a zanimiva je, ker so pisci v njej iskreni, čeprav se včasih vprašaš, zakaj so pravzaprav šli na pot, če je vse tako mučno in če morajo na poti toliko časa (zlasti Urška) preživeti v tuhtanju in iskanju samega sebe. Vem, da je bil to tudi namen njihove poti, a vseeno mislim, da prav veliko uživanja na poti niso doživeli. A vseeno je to samo moje mnenje, nekdo drug bo na celotno pot gledal povsem drugače.

Khaled Hosseini: In v gorah odzvanja

Ko sem izvedela, da je v slovenščino prevedena naslednja knjiga mojega priljubljenega avtorja Khaleda Hosseinija, sem si jo želela prebrati čimprej. Moja pričakovanja so bila ogromna. Ker sta njegovi prejšnji knjigi Tek za zmajem in Tisoč veličastnih sonc med mojimi najljubšimi knjigami, sem tudi od te pričakovala veliko. In pripoved se začne čudovito. Uvodna zgodba je zame vrhunec romana. Leta 1952 v Afganistanu oče pelje svoja otroka na dolgo pot. Večer pred odhodom jima pove zgodbo o kmetu, ki mu najljubšega sina odpelje džin, domnevno zloben velikan, a pozneje se izkaže, da je sin še živ in je v velikanovem dvorcu veliko srečnejši, kot bi bil v revni domači vasi. Uvodna zgodba ti naježi kožo, te pripelje na rob solz, kot nikoli več v romanu. Zgodba je na las podobna tisti, ki jo kasneje spremljamo v romanu: Abdulah in Pari, bratec in sestrica, ki sta izjemno navezana drug na drugega, se bosta morala ločiti, saj Pari želi posvojiti bogata družina. Tako se prava zgodba šele prične. Zgodba je večplastna, oseb je ogromno in pri branju moraš biti skoncentriran, saj pisatelj svojo pripoved razširi na osebe, ki so z bratom in sestro povezane na različne načine, posredno in neposredno, vleče jo čez desetletno časovno obdobje in raztegne tudi čez meje Afganistana. V romanu pravzaprav željno pričakujemo "romantičen, sanjski" zaključek, torej ponovno snidenje brata in sestre, a to se ne odvije tako, kot bi pričakovali. Odvije se življenjsko. Nehote sem roman ves čas primerjala s prvima dvema. Nima veliko skupnega z njima, le kraj dogajanja, a zaradi mirnejšega časa dogajanja, saj je vojna postavljena v ozadje,  ni tako dramatičen kot prva dva. Nekako mi je manjkal tisti vrhunec, a saj tudi življenje ni sestavljeno iz samo enega vrhunca, ampak je kot reka, ki tiho žubori, tu in tam pa nevihte povzročijo, da se pretok poviša. Čeprav mi je v primerjavi s prvima dvema knjigama ta najmanj ljuba, pa gre vseeno za mojstrovino in upam, da kmalu dobimo še kakšen prevod Khaleda Hosseinija.

William Joyce: Čudovite leteče knjige gospoda Morrisa Lessmora

Se spomnite knjige, ki jo preberete in vam začno polzeti solze po licih? Se spomnite zadnje, pri kateri se vam je to zgodilo? Meni se je pri tej. In ko sem jo brala naslednjič, sem imela cmok v grlu. In naslednjič tudi. Res je knjiga čudovita. Leteča. Čudovito zgodbo dopolnjujejo neverjetne ilustracije, vse sklupaj, zgodba in ilustracije, pa so čudoviti slavspev knjigam, branju, potovanju v zgodbe, tiste, ki si jih pišemno sami. Vsako življenje je zgodba in vsaka zgodba je pomembna. Življenje se izteče, zgodba pa ostane, samo deliti jo je treba z drugimi ... Gospod Morris Lessmor je zaljubljen v knjige in ko mu vihar odnese vse, kar ima, tudi njegovo knjigo, se zateče v najbolj čudovit prostor, ki ga je kdaj videl: v knjižnico, kjer živijo knjige kot ptice, on pa skrbi zanje. Ko se Morriss postara, zdaj knjige skrbijo zanj. Ko Morriss poiše zadnjo stran v svoji knjigi, se poslovi in odleti z jato knjig, ki jih je imel najraje. Knjiga je čudovita in nas uči, da moramo prisluhniti zgodbam vsakega izmed nas, jih odpreti in poleteti z njimi. Preberite jo tudi starejši, čeprav gre za slikanico, je v prvi vrsti namenjena nam, odraslim.

Jodi Picoult: Preprosta resnica

Pred mesecem dni sem bila na predavanju o Amiših. Predavala je popotnica, ki je nekaj časa preživela z njimi. Nekaj malega sem o njih že vedela, a vse, kar je povedala, kako živijo, kakšna so njihova načela, kako se oblačijo, kaj »spustijo« v svoja življenja, se me je močno dotaknilo. Po eni strani želijo živeti v skladu z naravo in brez sodobnih vplivov, po drugi strani pa so nazadnjaški, saj svojim ljudem na nek način odrekajo pravico do izobraževanja. Veliko podatkov o Amiših sem izvedela in nekaj časa sem vsem pripovedovala o njih, saj so nekatere podrobnosti tako zanimive, da so že skoraj neverjetne. Ko je predavateljica omenila knjigo Preprosta resnica, se je seveda že naslednji dan znašla na moji knjižni polici. Gre za že sedmi roman priljubljene ameriške pisateljice, prvi v slovenščini, ki se dogaja v amiški skupnosti, kjer najdejo mrtvega dojenčka. Vse kaže, da je storilka osemnajstletna Amišinja Katie, ki se ne spomni ne rojstva dojenčka ne njegovega umora. Ko Elli, uspešna odvetnica iz velemesta, prispe v podeželjsko mestece, da bi pomagala rešiti Katie, pride do stika in konflikta dveh kultur, ki ga avtorica opisuje na zanimiv način, vmes pa dodaja drobce iz amiške kulture, na katere sem bila prav zaradi predavanja še bolj pozorna. Roman pravzaprav govori o tem, kaj vse smo pripravljeni storiti za nekoga, ki ga imamo radi ...