Igrača Herman lisjak

V edinem otroškem muzeju v Sloveniji Hermanov brlog, ki je del Muzeja novejše zgodovine Celje, že od leta 1995 dalje domuje Herman Lisjak. Herman Lisjak je prijazen do otrok, prijazen do okolja, ima široko znanje o slovenski in mednarodni kulturni dediščini in umetnosti.
Herman z otroki praznuje rojstne dni, jih vodi po razstavi, ustvarja v ustvarjalnicah in delavnicah, pripoveduje zgodbe, z njimi raja in jim pomaga razumeti svet, ki jih obdaja.

Žal Hermana poznamo samo Celjani, ostali pa le redko. Jaz vem, da ga je narisala Jelka Reichman in da je oblečen v celjske barve. Da bi otroški muzej bolje raziskali, so se naši učenci v raziskovalni nalogi pogosto dotikali Hermana lisjaka in njegove prepoznavnosti. In ker lisjaka v mehki varianti še ni, me je sodelavka prosila, če bi ga izdelala. Uf, to je bil izziv. Veliko, kaj veliko, ogromno poizkušanja, ogromno dela, a rezultat? Presodite sami....
Herman lisjak na sliki:

In v moji izvedbi :)

Jaz priznam, da bi ga kar obdržala :)
Urška

Peti rojstni dan in bonbonček

1. januarja 2009 sem začela pisat tale moj spletni dnevnik. Nisem si mislila, da bo postal del mene, tako kot si tudi nisem mislila, da bo v teh petih letih ustvarjanje postalo moj drugi poklic. Tisti, ki mi zapolnjuje skoraj ves prosti čas. Verjetno si tudi nisem mislila, da bom tako dolgo "zdržala" pri pisanju. Resda mi pisanje nikoli ni povzročalo pretiranih težav, a vseeno skoraj 500 objav v petih letih niti ni tako malo. Ker se vse skupaj, pisanje, ustvarjanje, komunikacija vse bolj seli tudi na FB, je komentarjev čedalje manj, kar je škoda. Zato še bolj cenim vsakega izmed vas, ki pokuka k meni in še bolj tiste, ki mi napišete kaj lepega. Toliko lepih reči se je nabralo v teh petih letih, da si skoraj predstavljati ne morem. Vedno pa pohvale in komentarji pogrejejo dušo in vesela sem vsakega izmed njih!

In ker moram peto obletnico tudi proslaviti, jo želim proslaviti z vami, ki me spremljate. Za vas sem pripravila ustvarjalni kupček, ki vam bo prav gotovo prišel prav pri ustvarjanju ali pa le pri cartanju ali pa pri branju knjig. Odločitev je vaša!

Kaj se skriva v bombončku:
- 10 velikih scrapbook papirjev z vsakdanjimi motivi in 10 scrapbnook papirjev z božičnimi motivi
- 10 trših manjših scrapbook papirejev ob rojstvu
- raznobarvni trakovi
- nalepke za voščilnice v motivu rož, metuljčkov in črk
- unikatni slonček Srečko za srečo iz Urškinega Raja
- knjižno kazalo miška iz Urškinega Raja

In kaj morate storiti vi? Zapišite v komentar, kaj vas je v tem letu najbolj presenetilo/navdušilo/razveselilo iz Urškinega Raja!

Zrebam 2. januarja ob devetih zvečer!

Srečno!

Levji kralj

Poznate Urškin Raj? To je pravi pravcati raj, pa seveda, saj mu je tako tudi ime. Tu se skrivajo barve, pisani vzorci in veliiiko knjižnih junakov ter igrač vseh vrst. Urškin raj tudi potuje. Po Sloveniji predstavlja svoje delo, da si ga lahko otroci in odrasli dobro ogledajo.

Tako je nekoč Urškin Raj na poti po Sloveniji, ko pristopi k pisani stojnici mali Gal. Pet let mu je in mami mu vsak večer bere pravljice. Pozna veliko knjižnih junakov. A mogoče je ta dan vstal z levo nogo, ga boli zob ali pa je njegov najboljši prijatelj Mark odšel na počitnice in ga pustil samega samcatega v 1. razredu. Ni pretirano dobre volje, ko se z mamico ustavita pred pisanim Rajem.

»O, kako lepe igrače«, je mami navdušena.

»Pravzaprav so samo za punce, baletke, punčke, Pika Nogavička, Muca Copatarica, samo za punce! Saj nimajo nič za fante!«

»Seveda imajo, poglej, Maček Muri, pa slonček, zajček, dinozaver, krokogator, sovice, veliko imajo za fante!«

»Vse te junake že poznam. Vsi jih poznajo. Učiteljice nam vsak dan berejo pravljice, a danes smo bili v knjižnici in vem, kakšno igračo hočem! Hočem tistega, ki je pogumen, ki zna zarjoveti, če je to potrebno ali pa pomagati v knjižnici. Veš, da je živel lev, ki je v knjižnici pomagal brisati prah s polic, s svojim dolgim jezikom lepil kuverte in otrokom pomagal zlesti do knjig na naajvišjih policah? Tega hočem, leva iz pravljice Lev v knjižnici!«

In tako se je rodil levček. Prijazni levji kralj, ki je pomagal Galu pri domačih nalogah, služil mu je kot ležalna podloga ter odhajal z njim v knjižnico. Upa, da bo dobil kmalu naraščaj in z Urškinim Rajem potoval po Sloveniji. Le večji avto bo potreboval  J

Urška

Slončica Rozi dobi sestrico

Bila je ljubezen na prvi pogled. Slončica Rozi in mala Neja. Dolgo je trajala njuna ljubezen in še traja. Slončica Rozi s svojimi velikimi ušesi je potrpežljivo poslušala Nejina pripovedovanja, dogodivščine in jo pogosto spremljala na njenih poteh. Kako fino je imeti nekoga, ki te tako zvesto posluša. A pohajkovanje sem in tja so naredila svoje. Slončica Rozi se je starala, vedno raje je ostajala doma.

Napočil je čas, ko bo odšla Neja v vrtec.

“Šla boš z mano,” je tiho zašepetala slončici Rozi.

“Kako lepo, Neja, a mislim, da bi me hrup otrok motil. In moja ušesa so že tako utrujena. Kaj praviš, da bi te v vrtec spremljala moja sestrica Pinki?”

In res. Pinki je prišla k Neji nekega sončnega jesenskega dne. Bila je čisto podobna Rozi, a kako ne bi bila, saj je njena sestrica! Le malo večja je bila, imela pa je enaka veliiika ušesa, dolg rožast rilec in rozasto telo. Prav taka, kot mora slončica biti!

“Me tri smo najlepši par!” je navdušeno skakala Neja. “Ti, Rozi, me boš spremljala doma, Pinki pa bo z mano v vrtcu. Pa še NIKOLI je ne bom pozabila, saj je na njej moje ime.”

Kako lepo je imeti prijatelja, ki te zvesto posluša.

Še lepše je imeti dva taka prijatelja.

Urška

Ročna lutka sova

Pri vseh izdelkih, ki se pri meni sučejo okrog sov (ravno včeraj je ena mičkena posrečena pupa povedala, da sem jaz tista teta, ki dela sovice: to je očitno že splošno znano), ne morem verjet, da je ročna lutka prišla šele sedaj na vrsto. Pri ročnih lutkah je križ; niso tako enostavne za delat, kot se morda zdi. Če se ne prilegajo na roko prav oziroma lastnik (roke) ne more upravljati z lutko čim bolje, je lutka zanič. No, lepa pa je :) Pri sovi je še večji problem, saj nima ozkega grla, kamor bi se lahko vstavila cev ali kaj drugega. No, vseeno je ognjeni krst fino uspel. Že v prvo. Mislim, da je nastala vsaj lepa sova, upam, da bo učiteljici tudi uporabna pri njenem delu v razredu.

Urška

Še zadnje letos

Ne čestitke, ampak sovice. Nekaj jih je odpotovalo na Koroško, druge so na voljo za posvojit :)

Počasi postajam podobna sovi

Je treba še kaj drugega reči?
15 jih je včeraj odpotovalo k Iki v Ljubljano in Škofjo Loko, jutri gredo še h Alenki in njenem škratu v Celje.
Vesela sem, ponosna, zadovoljna, malo tudi važna.
Samo nekaj jih bo ostalo doma in čakalo na prijazne posvojitelje.
Pravzaprav upam, da topel dom čimprej najdejo vse moje sovice. Ker si to zaslužijo :)

Devet pisanih sovic, da o beli sploh ne govorimo

So rekli, da moram napisat pravljico. Na primer z zgornjim naslovom. Devet pisanih sovic, da o beli sploh ne govorimo. Ma jaz ne znam. Zato bo to čisto navadna objava. Brez pravljičnih elementov, ker mislim, da same sove povejo dovolj. Škoda, no, če bi se dovolj potrudila, bi po mojem kaj spravila skupaj, v stilu Mravljičinega Pipija in Melhijata. Ampak navdiha ni, grem raje kaj počet z rokami, tokrat en mini albumček. Samo in prav posebej za vas pa tadaaaa: sovji zborček:



In še kompletek s škatlico:


Kakšno Sovico Oko si pa kar sami preberite :)

Produktivna sobota

Sobota je bila zelo produktivna. Eno naročilo, nekaj rojstnih dni, pa je bil popoldan zapolnjen. Nastale so tri čestitke in (spet) ena sova.
Najprej ena po naročilu. Čestitka za ljubitelja nogometa. Čestitka na zunaj ni nič kaj posebnega.

Ko pa jo odpremo, notranjost in "debela" žoga napovedujeta, da se tam nekaj skriva.

In žoga se odpre na štiri strani, ki skrivajo štiri slike, sredina pa je namenjena voščilu.

Ker je čestitka precej debela, trak zavežemo bolj ohlapno, če želimo, da stoji.

Tina, bo vredu?
Naslednji je komplet. Stara mama je imela rojstni dan in ker ji je všeč vse, kar je otroško, je tudi ona dobila eno sovo. Ta je še bolj izpopolnjena, napolnjena s sivko, da je hkrati tudi uporabna. Zraven pa seveda čestitka v enakih tonih.



Pa še zadnja stvar. Čestitka za tasta ob jubilejni 60. letnici. Zabava sledi pozneje, za danes samo majhna pozornost in čestitka.

Zdaj pa grem še za en teden na dopustniško poležavanje. Se beremo!

Obožujem sove

Ne vem, zakaj. Mogoče zaradi njene skrivnostnosti. Prav gotovo pa zato, ker so simbol modrosti, znanja, knjig. V antiki je veljala sova za simbol modrosti, v srednjem veku pa za ptico, povezano s čarovništvom. Že dolgo sem na tujih blogih videvala različne sove, prikupne nočne živalce, ki so se mi prav ponujale. Tokrat sem se na hitro odločila izdelati tri. Ja, spet me je premamil šivalni stroj. Delala sem jih prvič, a bo prav gotovo nastala še kakšna. Najbolj mi je všeč, ko imam prav vse "sestavine" za darilo doma in tokrat je bilo tako. Ker sem se seveda odločila šivati zadnji trenutek. Takrat sem očitno najbolj uspešna :) Doma imam različnega blaga za sto sov, zato kombiniranje ni bilo težko. Za nalašč so šivi živi (nič robljenja). Najprej sem "opremila" sprednjo stran sove, potem zašila skupaj z zadnjim delom, pustila luknjo za polnilo in nalepila "noge in roke" z vročo pištolo.
Sova je tudi simbol znanja in modrosti in je prav zaradi te simbolne vrednosti (in ljubkosti) primerna za darilce ob rojstnem dnevu, četudi gre za igračo in četudi gre za ne-tako-zelo-rosno-mlada dekleta.
Alika, Lili in Makla, upam, da vam je darilo všeč :)

Pa še skupinska slika. Vsaka je malo drugačna, vsaka po svoje posebna:

Pa še slika oznake iz blaga, da je to moje ročno delo, ki jih še nisem pokazala. Že kar nekaj časa je, odkar sem jih naročila, manjka pač Š, ker sem jih naročila iz Nemčije, a vseeno so mi všeč.

Srečanje na Otočcu

V soboto, 23. maja, je bil spet dan D za naše otoško srečanje. Tokrat smo se odpravile na dolenjski konec, natančneje na Otočec. Ker pa si rade kakšno stvar na območju, kjer je srečanje, tudi ogledamo, je bilo potrebno na pot že zgodaj. Celodnevni izlet torej. Odpravile smo se v Pleterje in bile kar razočarane. Samostan si ne moreš ogledat, lahko pa kaj kupiš v njihovi trgovini. Ampak to je samo kontejner, brez česarkoli, nekaj izdelkov, prazne bele stene, živi obup. Kje je takšna trgovinica, ki jo najdeš na primer v samostanu Žiče....definitivno je bil en obisk dovolj. Muzej na prostem, ki leži čisto blizu samostana, je že lepši. Sicer hiš ni veliko, ampak okolje pa je idilično in čisto pravšnje za oddih.


Pozdravila sta nas kuža in mala kozica:

Tudi petelin Janez in njegova druščina je prišla na obisk:

In tako je bil čas za piknik. Ker smo bile že dolgo na poti, je bilo potrebno torej kaj pojesti. Vsaka je nekaj prinesla, odejo na travo in že je tukaj obrok v naravi. Veliko smeha, okrog nas pa živali - kot bi se preselile nazaj v preteklost :)

Družbo pa nam je delal prijazni kuža Miki:


Potem pa je bil že čas za srečanje. Spet krasno srečanje, tokrat nekaj posebnega. Posebno zato, ker smo delali meni zelo ljubo stvar - scrapbook oziroma spominski album za našo Fikus oziroma njene starše, ki so praznovali 50-letnico poroke. Rezali smo, seckali, štancali, lepili, barvali, kombinirali in še kaj, nastal pa je ta krasni album, ki je res nekaj posebnega, saj je nastal v sodelovanju in prijateljski pomoči. Čeprav nisem nič kaj jedla, nič kaj videla, kaj se drugje dogaja, pa si takih udarniških akcij še želim :)
Za organizatorki srečanja, Ninsi in Sanzo, smo kot organizatorke prejšnjega srečanja pripravile mega škatli za darilca in upam, da bosta lahko vanju tudi kaj shranili. Temu sta namenjeni. Mravljica72 je pobarvala ilustracije, ki jih je na prejšnjem srečanju naslikala ilustratorka Urška Stropnik, jaz pa sem pripravila in pobarvala škatli:

Darilc nisem poslikala, saj sta vsebovala nekaj materiala - vsaka je prejela en leseni pladenj, dve škatlici, en paket fima, dve stekleni skledici in nekaj ovijalnega papirja - upam, da bosta podarjeno lahko koristno uporabili.
Pa še eno darilce sem pripravila. In sicer za našo Gumbek oz. Barbi, ki se je srečno vrnila z Irske in v zahvalo za njeno pomoč pri našem projektu je dobila to mačkonko:

... v škatli:

PS: Barbi, saj si pogledala tudi v kuverto na dnu škatle:)))
Do naslednjega srečanja papa...