Jakobov koš za igrače

Do mene je pred časom prišla prošnja po izdelavi koša za igrače, podobnega, kot sem ga izdelala za našega Jakoba. A ker je ta koš prav tako za malega Jakoba, si je babica zaželela, da bi bil na košu podoba Pikija Jakoba, pa še napis Jakob naj nekam "pritisnem". Malo sem razmišljala, pa ugotovila, da bo najbolje, da ima Piki Jakob slinček s svojim imenom. Sicer pa izdelala takega koša terja kar precej dela in materiala, saj so stranice ojačane s posebnim blagom za torbice, vmes je še filc, da dobro drži obliko. Sem se kar namučila tudi z aplikacijo, saj je na toliko plasti kar težko šivati, a na koncu je uspel lep koš, ki bo služil svojemu namenu. Pa še čestitkak zraven in unikatno darilo je pripravljeno na prvo rojstnodnevno zabavo.

Urška

Moj prijatelj Piki Jakob

Le kdo ne pozna Pikija Jakoba, prikupne že legendarne knjige pisatelja Kajetana Koviča. Pikija Jakoba je z ilustracijami upodobila Jelka Reichman. Knjiga je prvič izšla leta 1972. Piki Jakob je plišasti medvedek, ki živi pri učitelju (majhnem dečku) in njegovi družini. Medvedku je ime Piki, piše se Jakob. 

Se še spomnite?
"Piki ne stanuje v gozdu, ne v živalskem vrtu, ne v cirkusu, ne v trgovini. Piki stanuje v bloku, v črnem nadstropju, na polici za igrače.

Pikiju je ime Piki, čeprav ni pikast. Tako mu je pač ime. Ni namreč vsakdo belec, ki se Belec piše, in tudi vode ne pije vsakdo, ki se piše Vodopivec. Tako je tudi Pikiju ime Piki.

Pikiju ni nikoli dolgčas. Vsako jutro se z medvedjo kočijo, v kateri je nekoč učiteljeva starejša sestra prevažala punčke, odpelje v medvedjo šolo. Z njim se peljejo tudi drugi medvedi in vseh skupaj je za cel medvedji avtobus. Dvema ali trem je ime Marko. Eden je Filip in majhni medvedki je ime Timika.
Potem so tukaj še Josip Jupiter, Benjamin in Floki, ki sicer ni medved, ampak pes, vendar hodi v medvedjo šolo, ker posebne pasje šole še nimamo.
Z učiteljem spiva v isti sobi in zato je Piki včasih tudi leteči medved. Ko se učitelj zjutraj zbudi, pogleda, ali jaz še spim, in mi vrže medveda na glavo. Piki prileti elegantno kot helikopter in me poščegeta po nosu. Tako se zbudim in zaradi tega mu včasih rečem: medved-budilka.
Zvečer gre Piki spat z učiteljem. Pripovedujeta si pravljice v medvedjem jeziku, ki ga jaz ne razumem. Kadar me ima učitelj posebno rad, položi Pikija k mojemu zglavju in, ko grem ponoči v posteljo, me Piki poboža, tako kot tudi jaz pobožam njega in učitelja. Ker ne znam medvedjega jezika, si ne pripovedujeva pravljic in hitro zaspiva. Vendar je Piki zelo izobražen. V sanjah se včasih pogovarjava po francosko. Pravi, da je bil nekoč v Parizu in da tam medvede kličejo Žužu. Prav rad mu verjamem, vendar se strinjava, da je Piki lepše ime.

Mogoče me bo Piki naučil medvedjega jezika. O tem se še nisva pogovarjala, ker sva oba zelo zaposlena. Piki se mora učiti za šolo, jaz pa moram pisati knjige."

Do mene je prišla prošnja po plišastem medvedku, prav (ali skoraj) takšnem, kot je Piki. Poslali so mi jo otroci enega izmed vrtcev, katerih skupina se imenuje po Pikiju Jakobu. Le kako naj ne bi upoštevala njihove prošnje? Malo sem primerjala, poskušala, rezala in nastal je PIKI. Piki, mehak in krasen, ki bi brez problema ostal kar doma. Tako pa je odpotoval do otrok v vrtcu in potoval bo od otroka do otroka in doživljal neverjetne dogodivščine. Kako mu bo lepo!

Urška