Popotovanje po Indoneziji: Flores in Bali

Takole, končno le tu še tretji del, bolj morski, Flores in Bali

FLORES
Iz Jave greva s trajektom na Bali, v Denpasar, nato pa naslednji dan z letalom v Labuanbajo na Flores. Želiva odit na štiridnevno križarjenje od otoka Flores  in ko ugotoviva, da je naslednje križarjenje naslednji dan, se odločiva, da greva na pot.  

Na barki nas je 15, Francozi, Angleža, Itlijanka, Avstralca in midva. Gre za es uživantski izlet. Prvi dan snorkljamo, nato pa se odpeljemo do otoka Reinca, kjer poleg otoka Komodo živijo komoški varani oziroma komoški varani. Rinca je bolj puščavski otok, medtem ko je Komodo bolj gozdnat, obiščemo pa ga drugi dan. Varani imajo izredno izostren voh in jedo tako človeka, srne kot tudi male varane. Ti na pogled okorni in lenobni zmajčki lahko na kratke razdalje tečejo tudi do 20km/h, veliki pa so do 3 metre in tehtajo več kot 130 kg. Navadno varan svoj plen ugrizne in potrpežljivo čaka ter mu sledi toliko časa, da se rana okuži in plen umre, kajti varanova slina vsebuje ogromno različnih vrst bakterij, ki pospešijo okužbo rane in privedejo do smrti. Do nedavnega so te varane hranili in vedno jih je bilo možno videti več kot deset na mestu hranjenja. Odkar pa hranjenje ni več dovoljeno, je te varane težje najti. Mi smo jih našli nekaj blizu kuhinje ter še nekaj na sprehodu po otoku.

Otok Komodo je narodni park in v okviru parku so tudi zelo dobre lokacije za snorkljanaje in potapljanje. Mi smo obiskali rdečo plažo, ki je poznana kot ena najboljših lokacij za snorkljanje. Obiskali smo še nekaj otokov, videli v morju želve in morske pse. Obiskali smo tudi otoček Satonda, kjer je na sredi otoka slano jezero, v katerem je zelo zanimivo plavati, saj je voda bolj slana kot v morju.

BALI

Bali je res nekaj posebnega. Čeprav se nekateri popotniki izognejo Baliju, ki naj bi bil preveč skomercializiran, pa drugi ugotovijo, da je vseeno nekaj posebnega. Bali niso samo potapljanje, surfanje in žuri do jutranjih ur, je tudi prav posebno vzdušje, ki ga naredijo številčni hindujski templji. Pravi Bali najdemo v osrednjem in vzhodnem delu, zato sva ga tudi obiskala. Hinduizem je posebnost Balija, saj je velika večina Balijcev hindujske vere, zaradi česar se Bali močno razlikuje od ostalih predelov Indonezije. Hinduizem se kaže v vonju  dišečih palčk, ki jih prižgejo na dvoriščih in ulicah.  Verujejo v dobre in zle duhove, ter jim vsako jutro pred svoje domove postavijo daritve, poklon za dobre duhove in znak pomiritve za slabe duhove. Kot da ni dovolj, da ima vsaka hiša svoj mini tempelj ima tudi vsaka vas na Baliju 3 ali več templje za katere uporabljajo izraz Pura.

Ubud

Kulturna prestolnica Balija; gre za simpatično umirjeno in kulturno mestece. Veliko je trgovin z rokodelskimiizdelki, slikami, nakitom. Velike oglasne table vabijo na večerne predstave s tradicionalnimi plesi, tisti, ki se radi razvajajo pa si lahko privoščijo sprostitev v katerem od številnih masažnih salonov. Sprehodila sva se do Monkey Forest-a, pokopališča v majhnem gozdnatem parku ob mestu, ki je hkrati tudi zatočišče makakov, simpatičnih malih opic. Zelo zanimiv in prijeten kraj, ki pa bi bil še lepši, če bi ljudje upoštevali pravila, kako se vesti v bližini opic in jih nekateri turisti ne bi nadlegovali ter potem zganjali panike, ko opice začnejo nadlegovati njih.

Iz Ubuda sva se naokoli podala z motorjem. Obiskala sva kar nekaj zanimivih templjev. Gunung Kawi je lociran globoko v džungli in je sama lokacija bolj impozantna od samega templja. Balinezijci doživljajo hinduistični tempelj Tanah Lot kot najbolj čaščen, spoštovan in pomemben morski tempelj. K templju hodijo po blagoslov za svoj pridelek na kmetijah, medtem ko bolj mestni ljudje tja hodijo na meditacijo in iskanje notranjega miru in duhovnega vodstva. Pura Besakih je najbolj pomemben, največji in najbolj svet hindujski tempelj na Baliju. Gre za ogromen kompleks 23 templjev v šestih nadstropjih.

Riževe terase Jatiwulah
V Indoneziji lahko zaradi idealne klime vse zadeve sadijo praktično kadarkoli in imajo tudi do štiri žetve letno. Te terase so bile uvrščene na Unescov seznam kulturne dediščine.

Zvečer sva si ogledala balijsko glasbeno - plesno predstavo kečak. Zanjo je značilno, da okoli ognja sedi 100 ali več mož, ki pojejo melodijo. Glede na prizore se tudi vstanejo, delajo različne skupinske figure in aktivno sodelujejo v slikah. Okoli pasu imajo zavezane karo črno-bele saronge, ki predstavljajo ravnotežje med dobrim in slabim. V krog prihajajo različne figure, ki uprizarjajo določeno zgodbo. Na koncu smo videli še igro z ognjem.

Vulkan in jezero Batur

Gunung Batur (1717m): pohod na vulkan, do kraterja, iz katerega se še vedno kadi. Na poti navzdol pa nas je presenetila jasnina. V trenutku smo zagledali čudovit razgled na jezero, Gunung Agung, posledice zadnjega izbruha, ki so tu precej pogosti... Videli smo celo 'luwaka', ki je pomemben zaradi svoje prehrane: poje namreč le najboljša zrna kave. Ko jih iztrebi, jih ljudje poberejo, očistijo in prepražijo. To je najdražja kava na svetu.

Kuta, žurerska in surferska prestolnica Balija;  oktobra 2002 se je zgodil teroristični bombni napad na plesni klub v Kuti, ki je zahteval smrt več kot 180 ljudi, predvsem turistov iz tujine, tri leta pozneje pa vnovičen napad v Kuti. Turizem se je Baliju najprej začel razvijati v Kuti, ki je imel najlepšo plažo na otoku. Najprej se je razvijal popotniški turizem, konec 70-tih let pa so zgradili prve velike hotele za premožnejše turiste. Z razširitvijo letališča in gradnjo nekaterih velikih turističnih naselij se je dotok turistov zelo povečal. Turizem je še vedno najbolj razširjen na južni obali Balija. Kuta se je razvila v mesto z mnogimi hoteli vseh kategorij, hoteli pa so zrasli tudi v naseljih severno in južno od Kute. Turisti prihajajo zaradi kulture, pa tudi zaradi morja, ki je toplo in na več mestih omogoča surfanje. Večina plaž pa je skoraj neprimerna za kopanje zaradi plitve vode, v zimskih mesecih pa tudi zaradi umazanije, ki pride z rekami v morje.

Indonezija je krasne dežela, polna naravnih in kulturnih lepot. Ljudje so prijazni, cene nizke, hrana dobra. Idealna za obisk. Kaj še čakate?!

Urška

Popotovanje po Indoneziji: Sumatra

Končno je tu drugi del, tokrat o Sumatri.

SUMATRA

Šesti največji otok na svetu očara s prostranostjo, divjo lepoto in tropskim gozdom, ki varuje nekatere najbolj ogrožene živalske in rastlinske vrste na našem planetu. Indonezija je drugače dvotretjinsko pokrita s tropskim gozdom. 

Vas Bukit Lawang leži na obrobju nacionalnega parka Gunung Leuser. Pokrajina je tu divja, mesto  leži ob reki, obdano je z džunglo in hitrimi rekami. Tu je v preteklosti deloval rehabilitacijski center za orangutane, zato se je kraj turistično zelo razvil, a je ohranil svojo prvinskost, preprostost. Orangutane, v malajščini pomeni njihovo ime »oseba iz gozda«, najdemo danes samo še na Sumatri in na Borneu in so zaradi krčenja tropskega deževnega gozda in divjega lova na robu izumrtja. Orangutani so bili večinoma rešeni iz ujetništva in so jih nato uspešno spet naselili v njihovo naravno okolje. Čeprav so zdaj svobodni, se nekateri vseeno večkrat vračajo po lahko dostopno hrano v bližini vasi. Za dva dni sva se podala na treking po džungli. V tropski džungli v bližini vasi lahko vidimo tudi tropske ptice, opice makaki, gibone, različne kuščarje in mnoge tropske rastline.

V Tangkahan sva šla zato, da bi se družila s sloni. Gre za prvotno divje azijske slone, ki so se v zavetišču znašli zato, ker so se preveč približevali ljudem in povzročali škodo po vaseh in na pridelkih. Če jih ne bi ujeli in nastanili v zavetišču, bi jih prebivalci teh vasi ubili. Najprej smo se sprehodili skupaj s čredo slonov do reke, kjer smo slone najprej 10 minut pustili popolnoma pri miru, da so odšli na veliko potrebo. Nato so jim njihovi trenerji dali znak, da so se ulegli na bok in takrat so nam pokazali, kako naj jih operemo s krtačo. Sloni imajo precej bolj grobo in ščetinasto kožo, kot se na prvi pogled zdi. Nato jim še daš za posladek nekaj banan in ananasa, v zahvalo pa smo dobili špricanje.

Hrana nama je bila zelo všeč. Veliko riža in rezancev. Nasi goreng je njihova najbolj vsakdanja jed, je pražen riž z različnimi primesmi. Ponavadi primešajo piščančje meso, čebulo, čili, za povrh pa pečeno jajce. Podobna jed je mie goreng, le da namesto riža uporabijo rezance. Tržnic je ogromno, pečejo in kuhajo na ulici, da si lahko sam izbereš, kaj naj ti vrže v lonec.

Iz mesta Berastagi sva se odpravila na območje ljudstva Batak. Batak ljudstvo je nekaj posebnega, saj so kristjani in živijo v zanimivih Batak hiškah. Dolgo let so živeli v osami v centralni Sumatri in so eno najbolj bojno naravnanih ljudstev. Dolgo so se bojevali med sabo in niso želeli graditi cest med vasicami, ker so bili tako nezaupljivi. Poleg tega so še leta do leta 1816 jedli svoje nasprotnike. Če so kakega ujeli, so ga enostavno ubili in spekli na žaru. Danes je ljudožerstvo z zakonom prepovedano, a še zdaj veljajo v Indoneziji kot najbolj vročekrvno ljudstvo. Ljudstvo Batak se deli na Karo Batak in Toba Batak ljudstvo. Karo Batak ima zelo posebne hiše, saj imajo na vrhu strehe rog in stojijo na kolih. So velike, podolgovate in včasih je v njih živelo 12 družin, danes še samo osem. Na hišah so številni ornamenti, z obveznim belo pobarvanim rogovjem na strehi. Ornamenti  prebivalce ščitijo pred zlemi duhovi in predstavljajo status lastnika. Obvezen je tudi simbol čičak (gekon).

Nato nadaljujeva do jezera Toba, ki velja za največje kratersko jezero na svetu. Ljudstvo Toba Batak živijo na jezeru Toba. Njihove  hiše so v obliki narobe obrnjene ladje in stojijo ena zraven druge ter s pročeljem gledajo na glavno ulico. Jezero je ponekod globoko tudi do 450 metrov. Na sredini leži otok Samosir, ki je približno tako velik kot država Singapur. Pravzaprav gre za polotok, kjer si najameva motor in obiščeva vasice, kjer so ostanki kulture Batak, znamenite hiše, grobnice kraljev, kraljevo palačo in toplice, ki pa propadajo.

Iz mesta Bukitingi sva naredila izlet v eno najlepših dolin Harau valley. Gre za čudovito območje kanjonov in skalnatih formacij, ki jih prekinja živo zelena barva riževih polj in gozdov. Granitni klifi se spuščajo 100 metrov globoko, prekinjajo pa jih številni slapovi.

Na Sumatri nama je bilo zelo všeč. Je bolj neokrnjena kot Java, ljudje pa so prijaznejši. Naslednjič pa še skok na Flores in Bali.

Urška