Prespimo v gradu, sanjajmo grajske sanje

Prejšnji petek (17. julija) smo k nam na Velenjski grad drugič povabili mlade obiskovalce in njihove starše, da prenočijo pri nas.
Takole smo jih pričakale grajske gospodične in moja malenkost grajska kuharica.
Super smo se imeli. Obiskovalci so spoznali naš grad in raziskali, če na njem res straši. Skupaj smo si pripravili večerjo,si naredili lučke, grajske duhce in svinčnike s čarovnico Kunigundo, ki je včasih živela na našem gradu, prebrali pravljico in mirno zaspali.
Nekaj utrinkov:

Se nam boste prihodnje leto pridružili tudi vi?

Mici vas pozdravlja ...

Pust imam rada. Sem pa bila letos na pustno soboto kar malce žalostna. Se mi zdi, da pustna tradicija v tistem nepokvarjenem, netržnem smislu izumira. Takole pustno opremljena sem cel dan čakala male maškare, ki so se še ne tako dologo let nazaj rade pokazale sosedom in znancem v svojem kraju. Spomnim se, s kakšnim veseljem je po kraju s svojimi prijateljčki našemljen rad pohajal moj sin in kako veseli so bili vsake sladkarije ali pa drobiža. Letos pa so se kar pozno popoldne prišle pokazat samo tri male pustne šemice.  Upam, da ne bodo prišle naookoli za haloween in da uvoženi prazniki ne izpodrivajo naših tradicionalnih.
Mici vam želi veselega in mastnega pusta. Saj veste pust mora biti masten okoli ust. :o)

Delam na najlepšem gradu v Sloveniji

Poglejte si tale filmček in povejte, kajne, da delam na  najlepši lokaciji v Sloveniji? Res smo ponosni na naš grad.

 https://www.youtube.com/watch?v=MZCCj4ZZUBI

 

2015 naj bo ...

Drage moje blogerske prijateljice, hvala vam za vse vaše obiske in prijazne komentarje na mojem blogu. Za vse vzpodbudne besede, ki mi dajejo novo energijo in za vse vaše objave na vaših blogih, ki me vedno znova navdihujejo. Lepo vas je poznati v tem virtualnem svetu.

Ob novem letu pa vam želim le to - naj bo 2015 najboljše leto doslej!

Jesen je tu ...

Letošnje poletje mi ni bilo preveč pisano na kožo. Sicer pa, komu je pa bilo. Delovni julij, odklop konec avgusta in kopica zdravstvenih problemov, ki pa se (hvala bogu, zdaj že lahko tako rečem) počasi rešujejo. Ustvarjanja je bilo bolj malo, volje za pisanje pa nič. Bom pa sedaj poskušala nadoknaditi.

V sredo sem bila na dnevu dejavnosti na OŠ Bratov Letonije v Šmartnem ob Paki. Šivali smo punčke iz blaga. In moram reči, da je bila to res lušna izkušnja, radoživost otrok, njihova zvedavost in navdušenje ter iskreno veselje so me napolnili s samo pozitivno energijo.

Še nekaj utrinkov iz delavnice.

Lep preostanek nedelje in uspešen začetek novega tedna vam želim.

Kvačkarije narejene s srcem

V torek sem obiskala Vse dobro iz Nitkarij. Super sva klepetali in kar žal mi je bilo, ko se je bilo treba posloviti. Njen brlog je najbolj prijazen in topel kotiček, kar občutiš že, ko vstopiš vanj. Za slovo pa sem dobila še tole krasno darilo - njene kvačkarije, za katere lahko rečem, da so zagotovo narejene s srcem. Vse dobro, HVALA! Upam, da se kmalu spet vidiva.

Pa se je pričela sezona ...

... gobarjenja, namreč. Včerajšnjih šest je bilo za seme. Tole pa je približno polovica današnje bere mojega Nejca, ki je največji frajer na celem svetu in še drugje! :o) In zdaj se z njegovo bero malo važim še jaz.

Šalček na obisku v Pisani rokodelnici

Pa naj za zaključek dneva in za tale današnji deževen dan, objaviim še tole fotko. V Topolšici (kjer sem bila sicer že v začetku meseca) je mojo stojnico obiskal tudi Vilenjak Šalček. In ker se je tisto popoldne pričelo kislo, končalo pa sončno ter je tudi današnji dan bolj kisel, naj Šalček tudi danes prikliče sonce.

Aja, Vilenjaka Šalčka mnogi izmed vas ne poznate, kajne? Zato vam ga predstavim

Vilenjak Šalček (roj. 1502 v Benetkah); najljubša skodelica mogočnega graščaka Vilija s Šaleškega gradu.
Iz grajskih rovov je rešil Dobre vile, ki so ga v zahvalo oživele v vilenjaka – šalčkastega fantka s čarobno dudo in varuha edinega dudovega drevesa na vsem širnem svetu. Šalček tolaži in razveseljuje: »S čarobno dudo vidiš vse in spiš najlepše sanje!«

Kot literarnega junaka Šaleške doline ga je ustvaril Ivo Stropnik, v njegovih zgodbicah pa oživel Boštjan Oder.

In moj rojstnodnevni bonbonček dobi ...

Kristina. Čestitke! Njen komentar je 4 po vrsti in ker je prvi izbrisan je striček Random ( ki ni žrebal včeraj ob 4ih ampak danes 14. :o) ) žrebal med 2 in 21 komentarjem. Da je izžrebal 4ico je pa čisto naključje! Igra številk je včasih res zanimiva, kajne?

Punce, najprej najlepša hvala vsem za komentarje in čestitke. Da pa povem zgodbo o tem, koliko sem na fotki stara. Niti moja mami ne ve. Zdi se ji, da okrog pol leta, točno reči pa ne more. :o)

Kristina, čimprej mi na moj mail (pisana.rokodelnica@gmail.com) javi svoj naslov, da bo moj bonbonček presenečenja lahko odpotoval k tebi.

Bonbonček za štirici ...

Tole je (če kaj vem) moja najzgodnejša fotografija. Na fotki sem s svojima starejšima sestrama Marjeto in Andrejo, ta mlajše Petre (ki je prišla na svet za mano) pa še ni bilo na svetu. Ja, štiri sestre smo in ker se letos pri meni vse suče okoli štirice, saj jutri praznujem dve štirici, je prav, da ob tem podelim tudi kakšen bonbonček vam, moje drage blogerske prijateljice.
Nič drugega ni potrebno, kot da napišete pod to objavo, koliko mislite, da sem stara na tej fotografiji? Aja če ne veste - jaz sem tista na sredini. :o)
Žrebala bom v ponedeljek ob 4h popoldne.

Naj bo srečno!

Naj bo srečno!

Mir in upanje

Naj vam današnji praznik prinese predvsem upanje in mir v srcu.

Lepo praznujte!

Obiskali so me inšpektorji ...

Fotko sem si sposodila na FB pri Mariji Skrt - hvala!

Takole lušni je bilo danes na Prazničnem sejmu v Velenju. Sijal je sonček. Samo veter je malce bril. Pa smo bili kljub temu nasmejani. Pa še dacarsko inšpekcijo sem preživela :o).

Na hitro bom napisala za vse, ki obiskujete sejme, na kaj bodite pozorne.
Na vidnem mestu morate imeti označeno ime firme ali s.p. skupaj z naslovom, na vidnem mestu mora biti cenik, tudi artikli morajo biti označeni s cenami.
V škatlici (ali blagajni) imejte vpisano, koliko imate tisti dan menjalnega denarja. (To so pogledale.)
Račune pišite v dvojnikih,  ker pregledajo račune tistega dne, preštejejo trenutni izkupiček v blagajni (škatlici) in preverijo, če se znesek ujema s prištetim menjalnim denarjem. V blagajni ne smete imeti viška. In obvezno k računu priložite zapis o možni menjavi blaga.
Bilo me je strah, priznam. Vendar sem preživela :o). Na koncu dobiš zapisnik in če je vse ok je postopek zaključen.
Vprašala sem jih še, kaj se zgodi, če bi bil na stojnici prodajalec npr. moj sin. In je rekla, da tega ne pregledujejo oni, temveč delovna inšpekcija, da pa je dobro, da imate z družinskim članom, ki je na vaši stojnici v tem primeru pisni dogovor, da vam pomaga na stojnici kot družinski član brezplačno.

Po našem sejmu so se najprej sprehodile in si nato izbrale nekaj stojnic, ki so jih pregledale.

No očitno davčna sedaj res kontrolira nas, male ribe, velike pa mirno plavajo naprej. :o)

Poj mi pesem ...

Fotka sposojena s spletne strani Vlada Kreslina

Ponedeljkov večer je bil spet nekaj posebnega. S sestro sva si privoščili obisk Kreslinovega koncerta v CD. Z eno besedo nepozabno. Ponovno.
Ne morem si kaj, njegova glasba je meni pisana na srce. Joče z menoj, ko se moram izjokati, napolni me z energijo, ko jo potrebujem. Enostavno ob njegovi muziki uživam.

Za nocojšnji večer delim z vami tisto njegovo, ki "fila baterije". Za vse vas, drage blog-prijateljice. Poj mi pesem o ... prijateljstvu.

Regrat u salat ...

"Komaj čakam na pomlad in na regrat u salat, ..." poje ena slovenska. Pa ni treba čakati na pomlad. Danes na sprehodu sem ga nabrala, ker je tako lepo zgledal, in si privoščila tole solato. Krasna, se mi zdi, da je celo manj grenak kot pomladi. Dober. Kaj dober - odličen! Upam, da snega še ne bo kmalu, ga bom še šla nabirat.

Ste že poskusile jesenski regrat?
Uživajte preostanek nedelje!

Po Levstikovi poti

Včeraj sem se pridružila super Rinini družbi. Skupaj smo se podali na pohod od Litije do Čateža. Prehoditi 22,5 km ni mačji kašelj. Vsaj zame ne. In prav ponosna sem nase. Res! Bilo je fajn, dež nas je poškropil le čisto proti koncu. In ker nismo iz sladkorja, se nismo dali. 

Super je bilo.

Prijazni duhec ali ustvarjanje z Loretko

Te prve počitniške dni je bila naša Lora na počitnicah pri velenjski babici. Ker je pred vrati noč čarovnic, si je zelo želela izdelati prijaznega duhca, ki bo lahko z njo spal in jo čuval. Zato sva ga hitro naredili. Iz malce večjega kosa belega filca (lahko tudi kakšen kos stare odslužene rjuhe ali serviete), malce polnila, koščka elastike. Obraz (kaj ni prijazen) pa mu je Loris narisala s tekstilnimi flomastri.
Loris je bila vesela, strahec pa je res nadvse prijazen in mehak.

Sama do tega uvoženega praznika sicer nimam kakšnega posebnega odnosa, opažam pa, da so ga otroci kar vzeli za svojega. Pa je že prav tako - vsak razlog, da si polepšamo življenje, se družimo in nam je lepo, je v teh časih hitenja še bolj dobrodošel.
Buče nenazadnje sploh niso ameriška pogruntavščina. Izrezovali smo jih že v moji mladosti, naša mama pa pravi, da so jih izrezovali v strahce že, ko je bila ona otrok, pa verjetno sega tradicija že dlje. Spomnim se, da smo otroci komaj čakali, da smo pripeljali kakšno zrelo bučo (doma jih nismo sadili) od sorodnikov s Ptuja in praznovanje jeseni se je pričelo. Ni bilo važno kateri datum je bil. Svečko smo potem v bučnem strahcu prižigali več večerov zapored, dokler je ni čas čisto skrivinčil. Pa koruzne punčke smo izdelovali.
Lušno je bilo.

Kaj pa vi, praznujete jesen oziroma noč čarovnic?

Jesenske radosti

Že v eni izmed prejšnjih objav sem se hvalila z gobami. Čeprav je letos najprej kazalo, da jih ne bo, je bila jesen darežljiva. Kar nekaj ber sva jih nabrala. Nekaj jih v skrinji čaka na gobovo juho ali omake, nekaj je vloženih ... in najedli smo se jih.

Mrzlih dni, ki prihajajo, sicer nimam preveč rada. Obožujem pa nekatere jedi, ki sezonsko prihajajo in ena izmed njih je tudi sarma. Letos sem s pripravo začela že kar zgodaj in si jo prvič v tej sezoni privoščila že v prejšnjem tednu. Mmmm, je bila dobra.

Bi lahko rekla, da je sarma ena izmed mojih najljubših jedi. Katera pa je vaša najljubša jed?

Spet doma ... in hvala, Suzy!

Vse lepo ponavadi hitro mine. Tudi najin letošnji dopust se je v petek končal. Bilo je lepo in res lahko rečem, da sem si odpočila. Odklop paše, paše pa tudi vrnitev domov. Brisače so pospravljene, sedaj pa novim zmagam naproti.

Doma pa je čakalo še dišeče presenečenje od Suzy. Suzy, HVALA.

Fotko sem si sposodila pri Suzy (upam, da nisi jezna), da se lahko še malo važim - tista modra je moja! In veste, kako lepo diši! Hvala, hvala, hvala!

Afriška krilca za ples ob 50-letnici

Praznovanja je konec. Naša soseda Lidija je spoznala Abrahama, ob tej priložnosti pa so ji sosedje - sami fejst pobi - pripravili prav poseben ples. In mene prosili, da jim zašijem takale "afriška krila". Nastalo jih je 8. Nastop je menda uspel. Abrahamovka je preživela, bilo pa je menda veliko smeha in dobre volje.

Lidija, vse najboljše!