Vrnitev na začetke

Ko tisti, ki ustvarjamo s poli, razmišljamo o svojih začetkih, jih večina pove, da so jih pritegnili Millefiori vzorci. Na nekem delu poti so pritegnili tudi mene, a najprej, povsem na začetku sem se "zaljubila" v "swirlčke". Ne spomnim se več, na kateri strani sem jih odkrila, spomnim se le, da me je neskončnost spiral in spiralnih vzorcev potegnila vase in začarala. Kot vedno sem se lotila stvari na nepravem koncu, kot vedno s črno belo kombinacijo (le kdaj me bo izučilo?). Prvi mi niso uspeli, moje razočaranje je bilo neznansko. A obupala nisem. Tako sem se nekaj časa vrtela in zibala v ritmu vijug in nastalo je kar nekaj kosov nakita, nato pa me je želja po novem gnala naprej in na swirlčke sem pozabila. Ne vem iz katerega zaprašenega kota so prišli v prejšnjem tednu. Vem le, da sem končane občudovala z enakim navdušenjem kot tiste prve. Prišli so spontano, iz ostankov, ki so se mi nabirali na mizi.

Zapestnica bo zame, kot ulita sede na mojo roko. Naj me spomni na začetke...

Imejte se radi!

Maja

Pozabljena Afrika

S polnim nosem in obkrožena z robci sedim za računalnikom in se trudim iz te prehlajene glave spraviti nekaj besed, ki bi spremljale zapestnico, ki sem jo naredila že prejšnji teden, a ne gre in ne gre. Pa sem ravno v ponedeljek razmišljala, da mi bo morda letos uspelo zimo preživeti brez nadležnega prehlada... Kot kaže, sem si ga s pretiranim zadovoljstvom prav priklicala. Sedaj pa imam: godbo na pihala in solzavi film, vse v enem.

Nekako sem bila presenečena nad sabo, da sem v zadnjem času spet zaplavala v nakit in uspela v enem tednu spraviti skupaj kar nekaj kosov. Sicer brez pravega načrta in ideje v glavi, kar mi sicer ni podobno, pa kljub temu. Ponavadi se k nakitu spravim tako, da imam v glavi popolno vizijo, kaj želim ustvariti. Le redko kar nekaj packam z mislijo, da bo že kaj uspelo. Pri tej zapestnici je bilo drugače. Pri Eugeni Topini me je navdušila že lani, a sem tako padla v miniature, da sem jo pustila v zadnjem možganskem predalčku. Vsake toliko sem se spomnila nanjo in si obljubila, da enkrat jo bom pa res naredila... Enkrat pa res... Enkrat... In v nedeljo sem se odločila: DANES. Kar malce sem se namučila z njo, saj ni hotela izgledati tako, kot sem si zamislila, a to so le moji odtenki zahtevnosti...

Imejte se radi in naj vas danes ne odnese.

Maja

Ekologija

Inspired by Helen Breil

Naš Modri planet mi veliko pomeni in zdi se mi, da je ekologija in ekološko obnašanje nekaj najmanjšega, kar lahko vsak posameznik prispeva k ohranitvi čudovite narave. Eko vidikov je kar nekaj in prvi je zagotovo ločeno zbiranje odpadkov. Seveda tudi MI, v naši družini, pridno in vestno ločujemo odpadke. Moja dva fanta sta izumila čisto nov in gotovo najbolj zanesljiv način ločevanja odpadkov... No, ta popolnoma nova, unikatna in predvsem brezhibna metoda se imenuje "Maja Bo". Vsa njena skrivnost in učinkovitost se skriva v puščanju odpadkov na kuhinjskem pultu! K metodi "Maja Bo" sodi torej: ločevanje, vpitje, razburjanje, sklanjanje nad košem z "naj bi bila vsebina črne kante" in pobiranjem iz njega bananinih, pomarančnih in podobnih olupkov in ob tem konkretna ponazoritev z zelo jasno in glasno razlago "B-I-O ODPADKI!!!" Drugič: "TUDI OVITEK OD ČOKOLADE JE P-A-P-I-R!!!" ipd...

Metoda deluje še na drugih področjih in je pravzaprav nekako univerzalna. Zelo učinkovito se obnese pri sortiranju čudno zelenih vsebin hladilnika, brisanju kuhinjskega pulta, mize, pomivanju WCjev, tuš kabin in podobnih nebodigatreba. "Maja Bo" učinkovito deluje pri odnašanju perila v zgornje nadstropje (kajti če koš s perilom nastavite na stopnice obstaja velika nevarnost domačih poškodb, ko nekateri tako vneto stopajo čezenj). "Maja Bo" tudi edina z gotovostjo pove, kje v hiši se nahajajo najrazličnejši predmeti, ki imajo sicer določeno stalno in pripadajoče mesto, a jih nekdo (najbrž gosti) vztrajno premikajo. Le ti predmeti tudi čudežno spreminjajo podobe, tako da jih ni mogoče opaziti niti takrat, ko stojimo tik pred njimi in bolščimo vanje. Takrat je edino sredstvo proti glasnemu "NE NAJDEM" tako opevana metoda "Maja Bo", ki spet prikaže vsestransko namembnost!

Saj bi vam jo prišli demonstrirat, a imamo trenutno že z lastnimi odpadki (in ostalimi opravili) preveč dela!

PS

Pri nas se je slogan Ljubljanske Snage "Zmajček svetuje, pametno ločuje" pod J. pokroviteljstvom spremenil v "Majček svetuje, pametno ločuje"

Imejte se radi, pa Zemljo tudi!

Maja

Books

Knjige, takšne in drugačne, tanke, debele, stare, nove, napete, solzave... Že celo življenje me spremljajo in se kot rdeča nit vijejo skozenj. Vedno moje prijateljice, najboljše rešiteljice, vrata v daljne svetove in druge duše. Moja stara mama, pri kateri sem preživela otroštvo, je živela v hiši poleg knjižnice. Cele dneve sem bila tam. To je bila le malo večja soba, z otroškim kotičkom, ki so ga sestavljele knjižne police v obliki črke u, širokim ravno toliko, da je na koncu kraljevala lesena pručka, kamor sem se vsedla. Vse je bilo moje, cel svet. Še vedno se spomnim najljubših naslovov: Zaklad pri samotni roži, Pozor črna marela, Agaton Sax in afera sladka repa... Požirala sem jih... in ko sem prišla do konca, sem začela znova...

Kasneje je bilo delo v knjižnici moje najljubše poletno delo. Raj na zemlji. Lahko sem žigosala knjige, jih ovijala v folijo, kasneje sem jih lahko že zlagala na police. Sanjsko.

Eden mojih največjih in najljubših zakladov, kar jih premorem, je kuharska knjiga iz leta 1868, ki sem jo danes uporabila za kuliso. Knjigo je napisala Magdalena Bleiweisova in pripadala je že moji pra pra babici. Včasih se jo kar bojim vzeti v roke, tako tanki in krhki so že njeni listi. Me pa vedno znova navduši jezik. Takole gre recept za "navadno kuhano meso": Kadar kuhaš 4-5 funtov mesa, skerbi, da dobiš cesarski kos, naglo ga v merzli vodi splahni in potolci z lesenim betcem pri tisti strani, kjer je koža in ga poveži s špago kot štruklje precej terdo, pristavi ga v merzlo vodo, deni zraven malo jeter...

Zadnjič sem s sedmošolci obiskala Semeniško knjižnico v Ljubljani. Že štiri desetletja se moje življenje odvija v tem mestu, pa nisem vedela, da se za debelimi in težkimi vrati, tam med rožnimi stojnicami na ljubljanski tržnici, skrivajo takšni zakladi. Prostor me je navdušil in pustil pod takim vtisom, da je pod mojimi prsti nastala ... no, moja različica knjig...

Imejte se radi!

Maja

Inspired by Smurfs...

Najprej sem mislila, da bom te male hiške za fotografiranje postavila med hribčke mahu, pa so mi obveznosti delovnega tedna preprečile sprehod v gozd. Tako so v skladu z današnjim dnem, svojo kuliso našle med belimi hribčki... iz pecilnega praška seveda...

Tiste, ki me poznate že malo dlje, veste, da te želodove kapice že dolgo burijo mojo domišljijo. Tokratna ideja se je utrnila med gledanjem filma Smrkci. Ne morem reči, da me je film ravno navdušil, me je pa zato vas teh malih modrih bitij popolnoma navdihnila. Vem, da v mojih hišicah niti mali, za jabolko veliki Smrkci ne bi mogli najti svojega doma, ampak nihče ne ve, morda se kje, v kakšnem začaranem gozdu skrivajo kakšna še manjša, še drobcenejša, še bolj pravljična bitja... Kdo ve, morda nas obiščejo in takrat jim bom nudila zavetje:)

Pa da ne boste mislili, da so vse moje miniature le nekoristni lovilci prahu... Res je, da jih ustvarjam iz užitka in zaradi užitka,... zato da preizkušam svoje meje, ... ampak prav vsaki lahko najdem koristni namen. Stekleničke s piškotki in micene hišice se lahko v trenutku spremenijo...

... v knjižna kazala in tako postanejo drobno darilo...

Imejte se radi!

Maja

Am I a superhero?

V tok razmišljanja me je zvabila Tikina informacija o poletnih delavnicah. Po ženski navadi sem pofirbcala in že sem bila "in". Ker pa smo ravno tisti dan odhajali na dopust, sem si v zadnjem hipu uspela sprintati le prvo nalogo in si jo zadala za osnovo čiščenja sebe tam med Hvarskimi kamni. In ker danes nimam ideje, da bi pisala o čem pametnejšem, sem se odločila, da izlijem svoja razmišljanja...

Hvar. Otrok s svojo smogovsko bando bluzi po svoje, J. lovi domačine za ribičijo. Skomignem in se spakiram na plažo, v mojo ljubo senčko med borovce. S seboj vzamem paket vprašanj iz domače naloge. Lotim se odgovorov:

1. Ali si vsak dan vzamete od 15 - 60 minut časa zase? DA

2. Ali se počutite, da ste središče svojega življenja? DA

Zakaj? Ker pač sem.

3. Kdo ali kaj vam prepričuje, da bi bili središče svojega življenja? Nihče.

4. Ali si želite, da bi lahko bili center svojega življenja ali pa se ob tem počutite slabo, imate občutke krivde... Nimam težav s tem.

5. Ali ste od staršev, prijateljev ali medijev dobili kakršnakoli sporočila, ki bi podpirala vaša prepričanja? Če ste, jih prosim navedite. ????

6. Kaj za vas pomeni, da ste "graunded"? OK. Slovarja nimam, graunded je bil včasih hišni pripor. No, iz tega se da izhajati - ali bi to lahko pomenilo, da sem ujetnik svojih lastnih prepričanj, svojega lastnega življenja? Berem naprej: zakaj si zaslužite, da ste "graunded and rooted" v svojem življenju? Ups, falila sem, ne bo šlo...

Nato sem ob vodi tuhtala in tuhtala in prišla do spoznanja, da nisem bila poštena, da sem vprašanja vzela prelahko in preveč površinsko. Res si želim v življenje vnesti več osebnostne kvalitete in duhovno zrasti, ampak če bom vse jemala tako pišmevuhovsko, bom le nazadovala. Jutri poskusim znova!

Poskus drugič:

1. Ali si vsak dan vzamete od 15 - 60 minut časa zase?

Da. Ampak ali je to, da spijem kavo pred računalnikom in ob tem prelistam najljubše bloge res čas zame? Ja, na nek način, ker to rada počnem, ker me pomiri in ker v tem vedno najdem inspiracijo za ustvarjanje, ustvarjanje pa je del mene, ki me napolnjuje in izpolnjuje.

Sem torej s tem zadovoljna? Da.

Ali ob tem doživljam občutke krivde. Ne... Niti ne... No, včasih, kadar sije sonce in se žarki poigravajo s prahom na tleh in svežimi pajčevinami. Ampak te me ne napolnjujejo! Ne, navdajajo me z občutkom, da nisem superwoman, ki z urejeno frizuro in nasmeškom na ustnicah fura službo, hišo, otroka, vse njegove aktivnosti, hobi... Pa zakaj bi sploh morala biti superwoman? Zakaj bi morale biti moje police brez praška in vsi koti ometeni? Zakaj? Ali zato, ker so nas vzgojili, da mora ženska vse, podpirati vseh "pet" vogalov hiše? Včasih je bilo drugače, ženske so imele dom in otroke (brez sto aktivnosti), moški pa so bili money makerji. Sedaj pa imam dom, otroka, njegove aktivnosti in sem enakopraven money maker v družini. Zakaj potem občutki krivde ob tem, ko rečem, da me "baš boli", če se pajki pri nas počutijo udomačene in lepo sprejete in da bom čas raje posvetila svoji osebni rasti, ker se želim počutiti dobro, ker želim, da mi je moja koža čimbolj prav... ker se mi na smrtni postelji ne bo nihče zahvalil za vse pajčevine, ki sem jih ometla in za vse police, ki sem jih tako pridno brisala. Morda pa mi bo moja duša prav tam, na zadnjem delčku skupnega potovanja rekla:

"Maja, dobro si skrbela zase in ob tem ni trpel nihče. Hvala, bila si izredna gostiteljica, upam, da še kdaj najdem takšno!"

Torej Maja: zaslužiš si čas zase in ob tem ne sprašuj ali je OK ali ni!! Če ti v tem uživaš, potem je to trenutek, ki šteje! Ni važno, kaj počneš, važno je, da ti nariše nasmešek na lica... ali pa le zbriše težo dneva!

Nadaljevanje sledi...

Imejte se radi!

Maja

Čokoladna torta

Na Sacher torto ali "di torto" vseh čokoljubcev me vežejo čudoviti spomini. Z njo je prežeto moje otroštvo, saj jo je po originalnem receptu pripravljala že moja prababica in je nekakšna naša družinska torta. O babici sem že pisala. Bila je nenadkriljiva kuharica in slaščičarka. Za posebne priložnosti je vedno spekla Sacher torto. Namazala jo je z domačo marelično marmelado, okrasila z drobnimi srebrnimi kroglicami in postregla z domačo vanilijevo kremo. Vrhunec sladkih okusov! Brez nje si slavja nismo znali predstavljati.

Ker je bila moja prababica za tiste čase sila nenavadna, posebna in močna, pa tudi skrivnostna ženska, katere korenine in poznanstva so segale vse do Dunaja, verjamem, da je recept kar se le da podoben originalnemu. Preskočil je celo generacijo in podedovala ga je moja mama. Še vedno ga skrbno čuva, napisanega na sedaj že skoraj pergamentnem papirju, z babičino čudovito, drobno pisavo. Tradicija ostaja in Sacher torto si sedaj zaslužijo le tisti, ki jih ima moja mama najraje! Pravi, da če bi jo spekla prevečkrat, bi njena vrednost izvodenela!

Bojim se, da bo recept spet preskočil celo generacijo, saj meni takšne vrste peka ne gre najbolje od rok. Pa sem se odločila malo potrenirati, v končni fazi si recept močno želim! Moja Saherica je seveda drugačna, nikakor ne bi mogla nasititi čokosnedne družine, mislim pa, da bi bila babi nanjo ponosna. Ker sveda nimam originalnega recepta, sem jo malce priredila. Za okras sem ji dodala čokoladne ostružke, marelične marmelade pa v prvi verziji še nisem namazala, kajti to je moja prva torta in marmeladna tehnika še ni dodelana. V drugi verziji sem jo sicer okrasila s srebrnimi kroglicami, a se mi je zdela prepusta, zato sem dodala banane:)

Babi, obljubim, ko dobim originalni recept, jo spečem tudi 1:1, do takrat pa treniram na poli tortah!

Imejte se radi!

Maja

PS

Tortni podstavek je moje delo: improvizacija delcev za nakit:)

Iz Hofferjevega kataloga

Inspiracija je res povsod okrog nas. Če te nekaj obsede, tudi na običajne predmete gledaš povsem z drugimi očmi. Meni se po glavi mota: ali bi to lahko naredila iz polija... in če, kako majhno mi bo uspelo. Sploh se ne sprašujem, čemu mi bo... Prav tako se ne sprašujem, ali bo komu všeč ali smiselno... Gre za to, da premikam svoje meje.

Tako sem zadnjič Hoferjev katalog pregledala s povsem drugačnimi očmi. Ponavadi ga prelistam, ko pridem domov, vmes, ko se mi v električnem grelcu greje 2 dcl vode za kavo To je le za ilustracijo, kako hitro grem skoz:) Tokrat pa mi je pogled ostal na sladoledih. Pa ne zato, da bi se odločila, katerega bi kupila! Ne, v oči so mi padli sladoledi s piškotom in že so se mi v glavi naslikali miceni poli sladoledki... In tu so... tisti z zgornje slike. Da ne bo zgolj ustvarjanje zaradi ustvarjanja, sem jih spremenila v uhančke:)

Spodnji pa so narejeni po želji in že pri lastnici. Ponovno me je postavila pred izziv, ki ga v glavi še tenstam. Upam, da iz tega tenstanja tudi kaj bo!

Imejte se radi!

Maja

Ice cream mania

Ko sem prvič videla sladolede v kornetkih, sem vedela, da jih moram, preprosto moram tudi sama narediti. Začela se je nora akcija iskanja primerne teksture, s katero bi lahko naredila imitacijo vafljev za kornet. Karkoli sem odtisnila je bilo preveliko, imelo je predebele črte preplitke odtise... Dobesedno obsedla me je misel na to teksturo. Ravno takrat smo se odpravili na obisk do prijateljev v Izolo. Seveda sem začela razkladati o svoji nori akciji in nekako "raztrosila" virus. Vse smo premleli od mreže za komarje do cedila... Ta dva prijatelja imata čudovito staro garažo, polno noro dobrih zakladov. S S. sva celo uro brskali po njej, da bi našli kaj primernega, pa nič. Vse preveliko, preplitko... Tečka sem si namreč zamislila, da morajo biti kvadratki veliki 4mm. Pa nič, obupala sem že... Ampak k sreči sem blagoslovljena s prijatelji, ki ne samo razumejo moje norosti, pač pa jih celo podpirajo in podpihujejo. Tako sem čez približno en teden dobila MMS z naslovom Eureka, zraven pa fotko predmeta, ki je popolnoma ustrezal mojim načrtom. Fotografiran je bil celo z merilom, ki je prikazoval kvadratke velike točno 4 mm. Kaj je bil ta predmet, pa naj ostane skrivnost:) S! Tisočkrat ti hvala, danes si boš lahko izbrala svoj okus!

Pa še nekaj. Keks mi je na svojem blogu podelila lepo nagrado. Seveda ne gre brez naloge. Odgovoriti moram na naslednja vprašanja:

1.Kaj me inspirira za naslove objav?

Ponavadi je to prva asociacija o temi o kateri pišem, nekaj , kar mi pleše in odzvanja v glavi. Prva ideja je vedno najboljša!

2. Opiši se v štirih besedah?

Zasanjana, pozitivna, zvesta, ... no za četrto sem kar nekaj časa gruntala, pa sem nato vprašala J., ki je seveda odsekal: perfekcionistka. Ja, seveda, kako se nisem tega spomnila:)

3. Najljubši citat:

" The secret of happines is freedom, the secret of freedom is courage!"

4. Izber 10 blogov, ki jim podeljuješ to nagrado:

Uf, spet nisem spremljala, kdo jo že ima in kdo ne, pa bom šla iz srca, če jo že imate, nič zato:

1. Mavrična ustvarjalnica

2. Lightwithin

3. Čaranje

4. Sonjin ustvarjalni kotiček

5. Moja Pravljica

6. Fimolandija

7. Mlin nakitin

8. Želim, voščim, pošiljam

9. Moi

10. Škorčica

Imejte se radi!

Maja

Varčevalni ukrepi

1. marec. Avto žejen, lučka sveti. Na poti domov se ustavim na črpalki, natočim poln rezervoar, dobrih 60 evrov vreden luksuz. Na blagajni dam bančno kartico, v glavi že kalkuliram, kako bom vse obveznosti stlačila v prekratko popoldne. Prodajalke skoraj ne slišim, saj sem se osredotočila le na ključno besedo PIN.

"Gospa, kartica vam je potekla?"

"?" ((Beri BEDAST POGLED)

"Komu?" 1. (Kot, da je kje še kdo?)

2. (Kako lahko MENI poteče kartica??)

Prodajalka še enkrat:"Kartica vam je potekla, Saj so vam poslali novo."

"Meni ni noben nove kartice poslal. Tolk blesava pa nisem."

"Gospa, sigurn' so vam jo, kar doma poglejte."

(Najbrž zgledam RES hudo blesava. Kot da nimam pet pik... To bi se pa ja spomnila, sej je hudiča treba podpisat.)

OK, dam Eurokard in spet nekam odbluzim.

"PIN"

"O jebela... A nimate več Eurokarda za podpisat?"

"Ne, gospa, vaš je na PIN."

"O jebela..."

Probimo: XYWQ

PIN ni pravilen.

Ponoven poskus: XWQY

PIN ni pravilen.

In še zadnjič: WQYX. Kartica zablokira. Na, zdaj sem pa v riti.

"Ja, nič gospa, vam pustim osebno, lejte tamle sem doma, grem po denar."

Hopla miško, tole ne gre tko izi: osebno, pa registrsko, skoraj še portretna fotografija iz obeh strani profila, dokument v štirih izvodih z mastnim tiskom: da če ne bom prinesla denarja v 24ih urah bodo to smatrali kot kriminalno dejanje pobega in me bodo predali kriminalistični policiji... Za mano že šest ljudi na sicer ponavadi izumrti pumpi, ki me vsi gledajo kot največjo kretensko babo, ki gre tankat brez denarja. Doma bodi ali pa pojdi z avtobusom jim strelja iz oči... OK, OK, to plačam, potem pa naprej. Za vsak slučaj, če mi je res ušla kakšna pika iz glave: Halo, J. a ne, da nisem jaz nobene kartice dobila v prejšnjem mesecu? Noup.

Halo, banka. Spet ne gre tko izi, traja 25 minut, da jih prikličem. Razložim prijazni teti, ki pravi, da je kartica sigurno prišla, samo jaz je nisem prevzela.

"Ampak gospa, jaz tud PINa nisem dobila!"

"A, ta je pa pol druga," pravi"ampak jaz zdajle ne morem nič, ker ni več šefa." (deset do štirih, op.p). "Vas jutri zjutraj pokličem."

Teta res pokliče zjutraj in pove, da je šla moja kartica na moj stari naslov, kjer ne živimo že štiri leta. Naslove sem spremenila že takrat, pa ena druga teta v računalniku ni spremenila naslova za prevzem kartice. Logika? Je ni, če jo kdo dojame, naj mi jo prosim javi.

"Guspa, pejte vi v Mengeš na pošto vprašat, če je še tam in če vam jo dajo! Pa me pokličte."

Itak, da je ni več na pošti. Kaj pa zdaj? Vprašam teto, če je pri njih. Ne, guspa, je šla v vložišče na Šmartinsko. Traja približno en teden, da pride do nas." Oh, shit, vsaj Eurokard mi odblokirajte!!

Čez en teden, 8. marec, teta spet pokliče:

"Guspa, kartica je tu." JEEEE. "Guspa, zdaj morate na Tavčarjevo po kartico in nato na Dalmatinovo naročit nov PIN." KUGA!!!! OK, grem takoj. Kartico dobim, hitro v drugo banko po pin in težit, da lepo prosim preverjo vse naslove.

"Gospa, saj vam bo to zdaj jaz brezplačno spremenila."

MA NEMOJ!!! A RES, DA VAS NE BI SANJALA! A SEM JAZ NEPISMENA AL VI????

Tarnam, kako težko je brez kartice ipd, pa mi prijazna gospa reče:

"Ah, gospa, to so varčevalni ukrepi!"

Ja, pa jade! To je mora.

OK, kolk časa pa zdaj traja za nov PIN. Približno teden.

OK, čakam, čakam. 15. marec. Nič. 16. marec. Nič. 17. marec NIČ!!

Pa kliče prijazna teta iz banke (ta je bila RES prijazna).

"Guspa, a ste dobila PIN?"

"Ne."

"Guspa, a veste, da je šel spet v Mengeš?"

A VI MENE ZAJE...!!! KAJ, KAKO!!!!!!! MENGEŠ?!?

"Guspa, bom jaz vam zdajle takoj naročila nov PIN?"

"Ja, pa prosim, pošljite mi ga v KOMENDO!!!!!!"

"Guspa, bom, obljubim!"

24. marec - po 24 ih dneh hudih varčevalnih ukrepov dočakam nov PIN.

25. marec - avto spet hudo žejen, spet luksuz za dobrih 60 evrov. Ha, tokrat mam jaz novo kartico in da bo ziher, kljub navodilom, da se to ne dela, s sabo še listek s PINom. Odtipkam: napačen. Kaj??? Vzamem listek, pogledam, odtipkam, napačen. ????

V vsej tej sagi mi ni noben povedal, da ga moram aktivirat na bankomatu. Res mi manjka nekaj pik:)

Imejte se radi, s PINom ali brez!

Maja

PS

Na sliki je zapestnica.

Poly dreams for chocoholic

Le malokatera hrana v ljudeh zbuja tako močna čustva kot čokolada. Pravemu čokoholiku že samo misel na čokolado vzbudi radostne občutke. Le v čem je njena skrivnost? Saj poznate film Čokolada z Juliette Binoche in Johnnyem Deepom... Kaj vse je Vivianne ozdravila s pomočjo čokolade... Neštetokrat bi ga lahko gledala in občudovala ne samo Deepa, pač pa tudi vso tisto čokolado, ki tako lepo teče in vabi...

Pa okusi: J. prisega na Toblerone, jaz pa ...mmmm, prava, črna čokolada, s 75% vsebnostjo kakava, ali čokolada s kandiranimi pomarančami ali višnjami, pa čokolada s poprom ali s pistacijo. Lahko bi do jutri razpredala o vseh okusih, ki jih ljubim. Čokolada me spremlja povsod: v službi mora biti v predalu, v torbici vedno pri roki, pa tudi če se poleti spremeni v pravi poc, v avtu, doma v omari vse vrste zalog, ki hitro poidejo... Potem pa kile...

No, gornji pralineji gotovo ne redijo... So namreč iz polija... in so magnetki, v velikosti2 cm! Moja domišljija jih je polna! Polna različnih okusov, barv in oblik!

In kateri okus je najljubši vam?

Imejte se radi, tokrat kar s čokolado!

Maja

Want some ice cream?

Priznam, malo sem skrenila od začrtanih ciljev. Kupila sem tri barve, ki niso v skladu z mojim letošnjim sklepom, ampak sladoledi v afriških barvah pač niso ravno tako zelo njami. Ja, za ljubitelje čokolade in karamele, kaj pa ostali, ki imamo radi jagodo in limono, pa limeto in vanilijo?

In kateri okus je najljubši vam?

Tako zelo sem uživala, ko sem jih delala, da sem jih v slabih dveh urah pridelala kar sedemnajst! Skoraj bolje od Ljubljanskih mlekarn! Na koncu nisem mogla več, čeprav se mi pred očmi prikazuje še rumena vanilija, pa jagoda in čokolada, pa seveda zelena limeta... Iz njih bodo nastali obeski, nekaj pa bo magnetkov.

Kljub vsemu pa moram napisati to, kar se mi je med delom ves čas porajalo v glavi in med prsti seveda. Zanimivo, da je v svoji današnji objavi o enaki zadevi pisala Čarovnička. O kvaliteti Fima namreč. Sama od Fima uporabljam samo Classic, saj mi gre Soft s svojo gumilezing varianto močno na živce. A Fimo ni več to, kar je bila. Novembra sem si kupila zalogo rjave, ker sem kot vedno imela v glavi projekt, ki ga nisem spravila v življenje. Ko sem ga odprla včeraj, po dobrih štirih mesecih, nisem dobila voljne mase, pač pa žaganju podobno sranje, ki se mi je nadrobilo po celi sobi, da sem ga s copati raznašala po celi hiši! Bljak! Sama zelo rada delam s Premom. Iz Francije sem si že lani naročila ta velike bloke po 45 dkg. Včeraj sem ga privlekla izpod mize, kjer je bil na prezimovanju, odprt, nič zaščiten, tako lepo na svežem podmiznem zraku. Odrežem ga, spustim skozi mašino. Nobenega žaganja, krasna čista lepa plahta! Enako Sculpy. Tri leta odprt roza paketek, kvaliteta enaka kot pred tremi leti. Brez truda, brez zapacane mašine, brez žaganja po mizi in po tleh.

Za sladoledke pa sem za pokušnjo kupila Cernit. Nekako skeptična sem bila do njega, barve so se mi zdele kar nekaj, ampak za tele moje sladoledke kot nalašč! Kupila sem mint, oranžno (ki je veliko lepša kot Fimo) ter šampanjec barvo. Res je, da se je tudi Cernit drobil, če sem ga takoj spustila skozi valje, vendar je po nekaj trenutkih segrevanja med prsti postal bolj voljen (Fimo sploh ne) in se je lepo razvaljal. Navdušena sem bila tudi nad barvami, ki po pečenju dobijo globino, ne takšno kot transparentne barve, pa vendar večjo kot Fimo, ki je sploh nima. Naslednje navdušenje sem doživela pri brušenju. Ponavadi začnem z granulacijo 400 in stopnjujem finost do 1500. Pri Cerniti sem začela s 600 in že po parih potegih dobila neverjetno gladkost, tako da sem nato le nekajkrat potegnila še s 1000 in 1200. Gladkost, da jo je užitek prijeti v roke.

S čimo bom delala? Ne vem, najbrž bom vztrajala pri Classic Fimu, saj mi je naročanje velikih Premo paketov iz Francije kljub vsemu predrago, k Cernitu pa se gotovo še vrnem!

Imejte se radi, s Fimom ali brez!

Maja

Rocky path

Kamnita pot, Rocky path. To je ime, ki ga nosi tutorial, pa katerem so narejeni zgornji izdelki. Redko kupujem internetne tutoriale, saj po večini sama razberem, kako so kakšne stvari narejene. Pri tem pa je bilo drugače. Nisem in nisem mogla dešifrirati izvedbe in sem ga kupila od avtorice Christine Uliczny iz River Valley designs. Kar nekaj časa je počival med shranjenimi dokumenti v računalniku, zadnjič pa sem se odločila, da poskusim. Najprej za vajo. Hudo sem packala in izdelek, sicer sfaliran na večih koncih, mi je bilo v skladu z mojo gorenjsko tradicijo spet žal vreči v koš in sem se odločila iz njega iztisniti kar se le da. Končala sem s tremi obeski in prstanom.
Vmes sem razmišljala, kako v življenju ni naključij. Kako se vedno vse poklopi in kako nam življenje pošilja skrivne kode, ki jih pogosto razberemo podzavestno. Ta teden sem doživela razočaranje, iz katerega sicer nisem želela delati velike scene, pa me vseeno žre. Tako izza ovinka, počasi in počasi. Vsake toliko časa mi pošlje z velikimi tiskanimi črkami napisano vprašanje KAJ? HALO? ZAKAJ? Pač, še en kamen na poti, ob katerega sem se spotaknila in padla, kot sem dolga in široka. Nisem se zmenila za vsa J. opozorila. Vsakič sem samo zamahnila z ah, ti pa tvoja črnogledost. Spet me je po glavi vsekala moja naivnost, kot že tolikokrat doslej. Padem čez vsak kamen. Pa se vedno poberem... ne pametnejša, pač pa še vedno naivna, prepričana v dobroto ljudi. Z idejo, da dobro išče dobro. Z vero, da med prijatelji ni koristolovcev. S prepričanjem, da bom zmagala z nasmehom. Kolikokrat si bom še potolkla kolena?...

Pa spet samo zamahnem in rečem: vseeno ne menjam. Zanimiva je ta moja pot. Kamnita pot.

Imejte se radi, s potolčenimi koleni ali brez!

Maja

Triangle bracelet

V obliko teh zapestnic sem se zaljubila, ko sem jih prvič videla na netu. Ne vem, katera je njihova izvirna avtorica Donna Kato ali Carol Blackburn. Katerakoli že je, se ji poklonim za idejo. Sama sem obliko narisala prosto po P..., stil pa seveda afriški, v skladu z mojim letošnjim sklepom. Malo me je bilo strah, kakšne bodo zapestnice za nosit, pa so v bistvu zelo prijetne, saj se oblika vedno poravna s telesom. Seveda niso primerne za hudo pisarniško delo, za razkazovanje po mestu pa seveda veliko bolj:)

Zadnjič ste me spraševale, v čem je skrivnost "čistega" dela z belo maso. Skrivnost preprosto leži v čisti pašta mašini. Sama jo, preden začnem delati z belo, temeljito očistim. To pomeni, da jo dejansko razdrem, da pridem do valjev. Moja mašina je "oguljena" do obisti. To pomeni, da sem z nje umaknila vse nepotebne dele, ki me ovirajo in med katerimi se nabirajo ostanki mase. Mašino lahko tako razdrem v treh potezah in jo očistim v manj kot treh minutah. Čistim jo samo z mokrimi robčki, ki lepo odstranijo vse delčke. Druga skrivnost pa je seveda v brušenju. Z brušenjem odstranim delčke prahu, ki so se na površini nabrali med samim delom. In ker se masa v globini ni umazala z ostalimi barvami, se po brušenju prikaže čista belina. Pa še na otip je veliko prijetnejša kot pred brušenjem. Daje občutek mehkobe, satena. Sama sem na brušenje dobesedno nora. Če mi kos pred brušenjem nekako ne "potegne", mi po brušenju skoraj vedno. Odbrusim ostre robove, drobne nepravilnosti, sijaj, ki se je nabral na zadnji strani, ko se je masa tiščala podlage... Res pa je, da brušenje ne paše vsem kosom. Etno stil ga zahteva občutno manj. Tudi zgornja zapestnica je zbrušena: zbrušeni so robovi, notranji in zunanji. Tako je za nošenje veliko prijetnejša, pa tudi na roko zdrsne veliko lepše.

Imejte se radi!

Maja

Not an ordinary love box

Ne čisto običajna "Love Box"...

...pač pa 3 v vrsto "Love Box".

Valentinovo ni ravno "praznik" nad katerim bi se močno navduševala. Pač ena od stvari, s katero bi nas trgovci radi olajšali za kakšen evro, možnost, da se trgovine nakičijo v času med božičem in veliko nočjo ali pa da na svoj račun pridejo ljubitelji(ce) rdeče in roza barve. Zdi se mi, da je izkazovanje ljubezni z drobnimi pozornostmi na "običajen" dan veliko več vredno, kot tisto, na katerega te spomnijo trgovci. Veliko ljubše so mi sveže pečene žemljice zjutraj, preden grem v službo, kot škatla čokoladnih bonbonov 14. februarja. Veliko ljubši so mi zvončki z Mengeške koče, kot cel šop rezanega cvetja iz cvetličarne. Ali pa v pečici pečen krompir "samo zate, ker vem, da ga imaš rada".

Pa danes vseeno srčki. Pa ne za Valentinovo. Pač zato, ker se je škatla že dolgo motala po mojih mislih. Pač zato, ker se mi je zdela dober začetek, da spet ogrejem svoje roke (in pašta mašino) za poli. Pač zato, ker se mi je zdela dobra ideja. In dobre ideje je treba realizirati. To torej ni samo škatla, v sebi skriva igrico 3 v vrsto. Že večkrat videna ideja, ki se je morala roditi tudi v mojem stilu.

Pa še nekaj želim danes deliti z vami. Med brskanjem po medmrežju sem naletela na zanimivo stran, imenovano Wordle. Če je še ne poznate, vam povem, da lahko z njo ustvarite besedne kreacije, ki lahko popestrijo kakšno stran art journala, morda pristanejo na hladilniku kot motivacijska sporočila ali pa na vašem memo boardu kot opozorilo, kaj imate radi. Čisto za šalo sem nametala nekaj meni ljubih besed in se igrala s postavitvijo in barvami. Meni je všeč in vidim še kup možnosti za uporabo takšnih besednih kreacij.
Imejte se radi!

Maja