Hvar. Otrok s svojo smogovsko bando bluzi po svoje, J. lovi domačine za ribičijo. Skomignem in se spakiram na plažo, v mojo ljubo senčko med borovce. S seboj vzamem paket vprašanj iz domače naloge. Lotim se odgovorov:
1. Ali si vsak dan vzamete od 15 - 60 minut časa zase? DA
2. Ali se počutite, da ste središče svojega življenja? DA
Zakaj? Ker pač sem.
3. Kdo ali kaj vam prepričuje, da bi bili središče svojega življenja? Nihče.
4. Ali si želite, da bi lahko bili center svojega življenja ali pa se ob tem počutite slabo, imate občutke krivde... Nimam težav s tem.
5. Ali ste od staršev, prijateljev ali medijev dobili kakršnakoli sporočila, ki bi podpirala vaša prepričanja? Če ste, jih prosim navedite. ????
6. Kaj za vas pomeni, da ste "graunded"? OK. Slovarja nimam, graunded je bil včasih hišni pripor. No, iz tega se da izhajati - ali bi to lahko pomenilo, da sem ujetnik svojih lastnih prepričanj, svojega lastnega življenja? Berem naprej: zakaj si zaslužite, da ste "graunded and rooted" v svojem življenju? Ups, falila sem, ne bo šlo...
Nato sem ob vodi tuhtala in tuhtala in prišla do spoznanja, da nisem bila poštena, da sem vprašanja vzela prelahko in preveč površinsko. Res si želim v življenje vnesti več osebnostne kvalitete in duhovno zrasti, ampak če bom vse jemala tako pišmevuhovsko, bom le nazadovala. Jutri poskusim znova!
Poskus drugič:
1. Ali si vsak dan vzamete od 15 - 60 minut časa zase?
Da. Ampak ali je to, da spijem kavo pred računalnikom in ob tem prelistam najljubše bloge res čas zame? Ja, na nek način, ker to rada počnem, ker me pomiri in ker v tem vedno najdem inspiracijo za ustvarjanje, ustvarjanje pa je del mene, ki me napolnjuje in izpolnjuje.
Sem torej s tem zadovoljna? Da.
Ali ob tem doživljam občutke krivde. Ne... Niti ne... No, včasih, kadar sije sonce in se žarki poigravajo s prahom na tleh in svežimi pajčevinami. Ampak te me ne napolnjujejo! Ne, navdajajo me z občutkom, da nisem superwoman, ki z urejeno frizuro in nasmeškom na ustnicah fura službo, hišo, otroka, vse njegove aktivnosti, hobi... Pa zakaj bi sploh morala biti superwoman? Zakaj bi morale biti moje police brez praška in vsi koti ometeni? Zakaj? Ali zato, ker so nas vzgojili, da mora ženska vse, podpirati vseh "pet" vogalov hiše? Včasih je bilo drugače, ženske so imele dom in otroke (brez sto aktivnosti), moški pa so bili money makerji. Sedaj pa imam dom, otroka, njegove aktivnosti in sem enakopraven money maker v družini. Zakaj potem občutki krivde ob tem, ko rečem, da me "baš boli", če se pajki pri nas počutijo udomačene in lepo sprejete in da bom čas raje posvetila svoji osebni rasti, ker se želim počutiti dobro, ker želim, da mi je moja koža čimbolj prav... ker se mi na smrtni postelji ne bo nihče zahvalil za vse pajčevine, ki sem jih ometla in za vse police, ki sem jih tako pridno brisala. Morda pa mi bo moja duša prav tam, na zadnjem delčku skupnega potovanja rekla:
"Maja, dobro si skrbela zase in ob tem ni trpel nihče. Hvala, bila si izredna gostiteljica, upam, da še kdaj najdem takšno!"
Torej Maja: zaslužiš si čas zase in ob tem ne sprašuj ali je OK ali ni!! Če ti v tem uživaš, potem je to trenutek, ki šteje! Ni važno, kaj počneš, važno je, da ti nariše nasmešek na lica... ali pa le zbriše težo dneva!
Nadaljevanje sledi...
Imejte se radi!
Maja