Vmes sem razmišljala, kako v življenju ni naključij. Kako se vedno vse poklopi in kako nam življenje pošilja skrivne kode, ki jih pogosto razberemo podzavestno. Ta teden sem doživela razočaranje, iz katerega sicer nisem želela delati velike scene, pa me vseeno žre. Tako izza ovinka, počasi in počasi. Vsake toliko časa mi pošlje z velikimi tiskanimi črkami napisano vprašanje KAJ? HALO? ZAKAJ? Pač, še en kamen na poti, ob katerega sem se spotaknila in padla, kot sem dolga in široka. Nisem se zmenila za vsa J. opozorila. Vsakič sem samo zamahnila z ah, ti pa tvoja črnogledost. Spet me je po glavi vsekala moja naivnost, kot že tolikokrat doslej. Padem čez vsak kamen. Pa se vedno poberem... ne pametnejša, pač pa še vedno naivna, prepričana v dobroto ljudi. Z idejo, da dobro išče dobro. Z vero, da med prijatelji ni koristolovcev. S prepričanjem, da bom zmagala z nasmehom. Kolikokrat si bom še potolkla kolena?...
Pa spet samo zamahnem in rečem: vseeno ne menjam. Zanimiva je ta moja pot. Kamnita pot.
Imejte se radi, s potolčenimi koleni ali brez!
Maja