Slovenia encased in ice

Well, that was some weekend!
It all started on Friday when instead of snow we got rain at 0 degrees C. (And by “we” I mean a big part of Slovenia. Later the rain spread over all Slovenia and parts of Italy and Hungary.) Of course, ice started to accumulate on everything and in some parts (luckily not here) trees were breaking under the accumulated weight. Roads were closed, power lines were cut.
On Saturday the water stopped flowing. We live on a hill and we depend on a pumping station which apparently lost power. As we prepared few gallons of drinking water in advance, this was not such a problem. (Except that we had to melt snow so we were able to flush toilets.)
Then, an hour before midnight, electricity went out. Mobile internet was still working so we checked if the civilization still exists and went to bed.
On Sunday morning, electricity was back, and so was water (hurray!). There was, however, no internet, although the TV was working (we get both over the same cable). Mobile data was also not working (voice and SMS were, most of the time). Outside, everything was encased in ice.

We only had 4 hours of electricity, though, until the noon. The water kept flowing – it looks like somebody has attached a power generator to the pumping station. There continued to be no mobile internet; even voice and SMS communications were mostly interrupted. And so we mostly read books by the candlelight …
On Sunday evening the rain finally changed into a snow (with the temperature still holding around 0 deg. C). We got electricity back during the night and on Monday morning house was again a nice place to live in. Still no internet, though – neither the cable nor the mobile connections were working. On the outside, everything was normal at a first glance but a closer look showed that all trees are still covered in ice and some branches are broken. No big deal, at least all trees are still standing.

It is now Monday morning, the temperatures are climbing (we’re at +1), we have electricity and water, but still no internet. We consider ourselves lucky as there are some parts of Slovenia which are cut from the world for the third day in row and still don’t have power lines reconnected.
--- update
Monday, 13:18. Both cable and mobile internet are working.
We’d like to thank all great people that are tirelessly working day and night to put civilization back together. Thank you!

Nedeljski utrinek

Let it snow …

Tokrat je pa padla resna doza. Moram skidat, avto je včeraj ostal v dolini.

First serious snow of this winter.

Odvečen prvi sneg na nedeljsko jutro

Vem, lani sem ga objavila 20. oktobra, ampak ga je bilo samo za travo pobelit. Letos ga je toliko, da po našem klancu ni bilo varno odpeljati zjutraj proti Ljubljani. Sploh ne v letnih gumah. Je moral lani po enem takem podvigu avto h kleparju … Na ptičnici se lepo vidi, da ga je dobrih 5 cm.

Later than last year, but this winter’s snow really picked a hell of a day to fall in such abundance. Our steep street is not drivable in these conditions, specially not with summer tires.

Snežni zameti, pa to

Japajade

They promised me lots of snow – and this is all I got

Konec jeseni

Lani sem tako fotografijo objavila 26. novembra. Danes je 20. oktober in sneg je že 4 ure stara novica … Ampak naj bo tu, za arhiv.

Last year the first snow fell on November 26th. This year it came a bit early. What strikes me the most is the fact that on October the 2nd I swam in the sea. Today it will be snow boots if it continues this way.

Sončni zahod

Včeraj zvečer.

Yesterday evening.

Jesenski vrt

V pričakovanju mraza sem včeraj zjutraj (večinoma, ne pa povsem, še pred dežjem) skočil na vrt in pobral zadnje pridelke ne-zimske sorte. Paprik je bilo še nekaj, feferoni so sicer zeleni, a prav prijetno pekoči, paradižniki so tudi bolj ali manj zeleni (K. je našla recept za zeleno paradižnikovo omako (salsa verde), ki ga bomo najbrž preizkusili), buč (Hokaido) pa je malo morje. Bo kdo kakšno? Odlične so v juhi in piti, ta mičkene bomo pa kar potenstali, kot bučke.

In anticipation of a bad weather and low temperatures I’ve collected last peppers, tomatoes and squashes from the garden.

Popoldne pa smo celo doživeli nekaj minutk snega. Na Planini se je na vrhovih dreves obdržal dalj časa, a je tudi že izginil.

This turned out to be a very good idea, as the temperatures dropped down to 5 degrees with some snow mixed into the rain. This year’s start of autumn was really crazy – 25 degrees on Thursday afternoon, 17 degrees on Friday morning and 5 degrees on Friday afternoon!

Zima zima bela …

… in še kar ni nehalo padat …

It’s still snowing! Crazy snowing!

Vaje v slogu

a.k.a. Resistance is futile! All your base are belong to us!

Danes sem bila naročena pri okulistki v Bežigradu ob 9:15.

Zjutraj smo se odpravili ob 8:10 proti šoli, ravno 1x med 7h in 8h ga je začelo na Vrhniki prav fajn sipat. Odloživa otroke in se odpeljeva proti Lj.
Na dovozu na avtocesto pogledam, kakšno je stanje (nikjer nič spluženo) in vidim, da ravno gresta 2 pluga s primorske strani. Ne pridemo prednju. Slovon zakolne in obrne na mostu.
Greva po stari cesti. Vozimo 40km/h in med rahlim zdrsavanjem avta poslušava radio Antena. Nikjer nič spluženo, zastoji na južni, zastoji na zahodni, zastoji na severni obvoznici, fak, greva skozi center. Posebno obvestilo, na križišču Dunajske in Linhartove pri Plavi laguni (takorekoč ob ZD, aneda) se je mestni avtobus, harmonika, postavil poprek čez celo cesto in vse skupaj zaprl.
Hm, le kako bova prišla nekam na Vojkovo? Center, tunel, železniški podvoz? Čista štala. 200 m pred Brezovico štau. Zaradi semaforja.
Sva se sam spogledala, Slovon je začel obračat (z ročno in lepo prosim ne past v jarek!), jaz sem klicala informacije, da bi sporočila na okulistiko, da nimam prav dosti šans za prit, sploh ne v doglednem času, sem v zastoju na Brezovici, pravi sprejemna, “veste, gor do 12h sploh telefona ne dvigajo”. “Ja, in, kaj zdaj, a jaz preprosto ne pridem ali kaj vraga?” “Joj, gospa, bi vas vezala, ampak ne pomaga.” No, si je le zapisala priimek in je rekla, da bo sporočila. Hvalabogu za normalične ljudi. Saj vem, da je lažje delat, če ti ne zvonijo telefoni, ma lahko bi znali filtrirat, ne pa da čisto zaprejo dostop, kaj? No ja …

Odpeljeva se enako počasi proti domu. Za avtobusom. 
V Kalii sva se ustavila, da bi kupila nadomestek hrane za mačka, to je bila ena od 10 zadev, ki bi jih morala danes v Lj opravit.
Pri potoku je Slovon dal po kar nekaj družnega odpletanja verige gor, greva v klanc. Na 1/3 nama je prišla nasproti starejša tetka, ki se prav počasi drsala navzdol. Ko je videla, da sva se ustavila in jo čakava, pospeši. “Kar počasi gospa, pa zihr, da ne bo kaj narobe.” Se smeje, pa pravi, “hvala, a bo šlo gor?” “Z verigami bo že šlo, ponavadi gre.”
Slovon spelje naprej gor z mesta, brez zaleta. Do ta strmega dela. Unega, pred katerim jaz crknem, ko gremo s kolesi. Avto zanese bočno, še malo nese, malo nazaj, ooooops, zadaj je že mreža. Klinc, v jarku smo z enim kolesom in naslonjeni skoraj na štango.
Sosed že gleda, kaj bomo. Slovon pravi, “ven pejt”. Ok, sem že zunaj, jaz v snegu hitro ubogam, ker me je strah pa pika.
Pravi sosed, “bo gospa speljala, midva bova pa od roba potisnila”. “Ampak jaz ne znam speljat v takem,” a ste nori!
No, pa sem dobila navodila in sem speljala, avto je spet stal na cesti. Kaj bova pa zdaj? Mal sva stala zunaj in na glas razmišljala, kam spustit v rikverc, da bi nekje lahko avto pustila, pa je soseda rekla, da vsaj do 14h ga lahko pri njih pustiva, pol pride hči z avtom domov.
Whew. Pol smo pa še malo stali in čvekali, kako je tle ta klanec čudno narejen, pa sva slišala še mal zgodovine asfaltiranja na Vrhniki in kreganja med sosedi, ki so si dali narest bolj položne dovoze itd. Dokler ni začelo vseh zebst, pol sva šla pa domov.

Popolnoma brezvezen izhod, boljš bi naredila, če bi vzela vsak ene sanke in otroke vsakega po enem klancu odpeljala vsakega proti svoji šoli. Spluženo ni še nikjer in nikjer ni slišat nobenega pluga. Še dobro, da imava službe doma, no.
Sipa ga še vedno ko zmešano, ene 15cm ga je, trdi Slovon. Ptičem je tudi že zrnja nasul.
Sosedovi nad nami kidajo, pravijo, da bi šli z avtom ven. Vso srečo, res.

Ena sončno-nedeljska

A ste videli, kaj imamo danes? Sonce! In čeprav še vedno kucam tale prevod, ker mora bit do zjutraj narejen, je to kar lažje počet, ker je zunaj SONČEK! Gospod sonček si zasluži same verzalke, častna, ker tukaj smo ga pošastno pogrešali. Pengovsky ga je tudi, rotflmao! Hišo smo prezračili, posesali, pobrisali prah … razlika je drastična, čisto pravo pucanje pride pa na vrsto, čim oddam tole delce.

Slovon zunaj obla nekaj, tavelka špancira po štacunah z babico in dedijem, tamal je v peskovniku – kooooončno je spet lahko. Še gugal se bo danes, se mi zdi, samo da bo malo na soncu.

Včeraj sem za “razstavljanje” uhanov na štantu uporabila svoje ljubo stojalce za uhane, ki sem ga naredila pred skoraj letom dni, ko sem veliko delala z lesom in šivala objemčke in mojčke iz filca, pa majčkene torbice in žepke iz filca, pa živalce in novoletne okraske iz filca. Mizarska plošča, oblazinjena s koflinom in oblečena v rumen filc. Takrat sem najprej nameravala nanj še vse živo našiti in sem si premislila, ko sem ugotovila, da uhanov preprosto ne bi več našla.

Prejle sem hotela prenosnik iz svojega gnezdeca na kavču prenesti na pisalno mizo, da bom delala kar čimbolj disciplinirano (al sem, kaj, zdaj pa blogvnos pišem), in sem ugotovila, da je moja miza ostala polna uhanov. Šmir, kaj pa zdaj. Iskala sem, na kaj bi jih nataknila, da mi ne bi bilo treba včerajšnjih sneti.

Ko sem pretresala svojo veliko zidno omaro z ustvarjalnim materialom, sem naletela na popolnoma rožnato embalažo od DKNY. Najprej sem začela iskati še platno, da ga bom napela nanjo, ampak to bi za današnji, prevajanju namenjen dan, vzelo čisto preveč časa. Kako vam je všeč rešitev? Valovita lepenka, par luknjic, zgoraj je še trak za nekaveljčkaste uhane. Stojalo je sicer manjše od prejšnjega, ampak ta hip sem porabila samo pokrov, kar pomeni, da lahko naredim še enkrat toliko “razstavnega prostora”.

Včeraj sem vam nameravala pokazati še nekaj, pa sem na koncu pozabila (preveč bloganja, hehehe). Mama je prinesla naši tavelki in meni šal, ki ga je spletla iz ene od Hoferjevih akcijskih prej. A ni perfekten? Mehek je pa kot … kot puhec.

 

 

Še blogerski bombonček Creating with Chrissy moram omenit. So tooooolk fajn štampiljkice notri. Congratulation for your 60,000 hits, Chrissy! You put together a great candy. Žrebala bo 26. decembra.
In Jennie z TheArtisticStamper tudi še vedno podarja bombončke adventnega koledarja. She’s very generous and her cards and tags are so nice!

Zaprite pipe!

  

Dovolj vode, hvala. Lahko začne snežit.

Toča

Začelo se je relativno nežno - z dežjem, med katerega je bila pomešana toča. Centimetrska zrna - ravno toliko, da smo hiteli pokrivat avto.

Potem je deževalo bolj in bolj in tudi pihalo je vse močneje in kar naenkrat je dež izginil in smo imeli samo še točo. Gosto. Z orkanskim vetrom.

Zdaj pa ni več rož v koritih, ni več češenj na češnji, jabolka so obtolčena, hišico od paradajzov je skoraj podrlo, solata pa je popolnoma sfaširana. In tudi vse drugo na vrtu leži po tleh. Vsaj polovico zelenjave bo treba na novo posadit :(

Za boljšo predstavo:

Gorečke v koritih

Kupi toče pred hišo

Vrt - kar je ostalo od njega

Solata

Nebo po nevihti

Priznam, goljufal sem.

Bil je samo dež in oblaki so se ujeli na Planino in sonce je posijalo skozi. Fotka je sicer lepa, a čisto ploščata in relativno nezanimiva.

Potem sem se je pa lotil v Lightroomu in malo pretiraval. Rezultat sploh ni več naraven (pa cele kupe barvnih napak ima), mi je pa vseeno všeč. Tak, slikarsko pretiran dramatični občutek veje iz njega.

---
[Slike so zaščitene z licenco Creative Commons. Polna velikost je dobavljiva na zahtevo.]

Here Comes The Sun

Že dolgo čakam primerne pogoje, da bi ufotkal od sonca osvetljeno cesto, ki vodi na Hrib. Danes so bili končno primerni pogoji - oblaki so se umaknili, meglice so izginile in cesta se je tako svetila, da so oči bolele.

Fotke so kar uspešne, izkazalo pa se je dvoje - 280x zoom ni dovolj, da bi cestico dovolj približal (leva slika je bila sicer narejena na 212x, ker je tako kompozicija lepša), naš Lumix pa slike malo preveč kompresira - na desnem izrezu se kar precej vidijo artifakti jpeg kompresije.

[Leva slika je bila malo obdelana v Lightroomu, desna pa bistveno več - original je namreč zelo 'ploščat'.]

Vrhnika, zjutraj

Danes zjutraj je bilo tako lepo sonce, da sem kar moral vzet fotoaparat v roke in se sprehodit po našem malem mestu. Sicer me je zeblo ko psa, pa kaj potem - fotke so odlične.

Še nekaj jih je v galeriji.

Ljubljanica, tokrat mirna

Se še spomnite teh fotografij?

 

Danes sva si privoščila kratek kolesarski izletek po isti poti (Močilnik, Retovje, Verd, mimo IUV nazaj v Vrhniko) in Ljubljanica je - čeprav je skoraj cel teden deževalo - bistveno bolj umirjena.

   

Po izletku pa je prav sedel 'slonski' sladoled pri Berzu.