… spet na Krvavcu. Danes je bilo idealno – sonce, malo oblakov, malo ljudi, sneg pa naravnost odličen za smuko. Šla sva oba (in še en kolega) in vsi smo uživali.
Danes me je naš najmlajši odvlekel na smučarske skoke v Logatec. V šoli so dobili reklamico, ki je vabila na skoke in potem je bilo pač treba iti. Če niste vedeli (jaz tudi nisem, dokler se nisem začel vozit na smučarijo v Cerkno) - pod Sekirico (fino ime za hrib :) ) se skriva pravi skakalni center Smučarskega skakalnega kluba Logatec.
Levo skakalnice K-25, K-15 in K-8, desno K-50.
Kljub slabemu vremenu (malo dež, malo ne) sva se imela prav fino. Gledala sva drugo in tretjo serijo deklic in dečkov do 11 let (nekaj različnih kategorij), potem pa še poskusno serijo dečkov do 13 in do 15 let na K-50. Zatem pa se je dežju pridružil še veter in sva pobegnila domov.
Deklice do 11 let, K-15.
Dečki do 10 let, K-25.
Dečki do 13 let, K-50.
Dečki do 15 let, K-50.
Za zabavo najmlajših obiskovalcev je poskrbel zajec.
Nekaj skokov sem ujel tudi na video.
… sonce! In sneg!
Začetek je bil sicer rahlo strašljiv – mojemu sosmučarju in direktorju je na parkirišču razpadel pancar. Sredi koraka je odletel cel sprednji del. Problem sva hitro rešila – preobul se je nazaj v čevlje in si na vrhu sposodil druge (živel Krvavec, dobro so opremljeni).
Razpoloženje se je popravilo takoj na blagajni, ko sva ugotovila, da imajo po novem tudi tri- in štiriurne karte. Odlično, torej bova lahko smučala do pol dveh, ne samo do enih (potem je pa treba nazaj, pa po otroke v šolo).
Iz megle smo prišli šele nekaj stebrov pod vrhom. Iz megle v sonce in sneg. Kakšen šok!
Vse naokrog pa kič.
Malce kasneje so se oblaki iz doline začeli dvigati, pa naju ni pretirano motilo. Meglice so prišle le do spodnje postaje Njivic …
… že nekaj deset metrov više pa se je spet pokazalo sonce.
Hribi obsijani s soncem …
… v dolini megla …
… na Zvohu pa nezvožen sneg. Ni delala sedežnica sploh. Mamujim! Nekaj manijakov je sicer štamfalo, ampak I’m too old for this shit.
Sedežnice so bile sicer polne, čakalni časi pa okoli pet minut, včasih tudi manj.
Oblaki so se popoldne spet začeli dvigati in ob 13:27, ko sva ugotovila, da imava čas “res še samo za eno vožnjo”, je bilo na zgornji postaji gondole že krepko megleno. Ampak vseeno sva se odpeljala še enkrat do vrha Krvavca. Potem pa domov.
Pa še ena retuširano-eksperimentalna za zaključek (original).