Slapovi Krke

Zadnji dan počitnic smo si privoščili ovinek in se z Ugljana (to je nasproti Zadra) odpravili na jug do Šibenika pogledat slapove Krke. Hrvatje so lepo poskrbeli za organiziran ogled. Parkiraš na velikem parkirišču (zastonj), potem pa te oberejo za vstopnino (95 kun), WC (5 kun), vožnjo z ladjo po jezerih (100 kun), vodo (25 kun za pol litra) in podobno. Od tega parkirišča vozijo avtobusi (zastonj, še sreča) do Krke. Veliko avtobusov, skoraj nič ni treba čakat na prostega, pa »zanimiva« vožnja, ker je cesta tako ozka, da se dva avtobusa komaj srečata, ovinki pa podobni Vršiškim. Čisto mimogrede, izven sezone so cene nižje, ampak takrat je voda premrzla za kopanje. Že sredi vožnje se odpre krasen pogled na jezera.

On the last vacation day we took a detour (1 hour in each direction) to visit Krka waterfalls. You have to park on a public parking space and then a bus will take you down to the river. Most of the time you can enjoy the beautiful vistas. Alternatively (or in addition) you can take a boat ride on one of the big lakes.

Ko te stresejo iz avtobusa, se znajdeš na začetku lesene potke. Počakaš manjšo praznino med množicami turistov, najdeš svoj prostor na potki in se počasi pomikaš proti izhodu … eeee, koncu poti. Pot gre večinoma navzdol (luksuz) in po gozdu (še večji luksuz), z nje pa vidiš:

We then proceeded on a (crowded) boardwalk which takes you through a forest down to the biggest waterfall.

slapiče,

Along the way we saw: small(ish) waterfalls,

ribe,

fishes,

kačje pastirje,

dragonflies,

večje slapove,

bigger waterfalls,

kičaste slapove,

kitschy waterfalls,

jezerca,

small lakes,

še večje slapove

even bigger waterfalls

in turiste! In v kaj pravzaprav strmi ta množica?

and tourists! What are they looking at?

V Skradinski buk, ki je prav spodoben slap …

Skradina waterfall, the biggest waterfall on Krka and also our destination. The boardwalk ends here.

… in pa v kopalce.

Here you can take a bath. (We did.)

Tu smo si tudi mi privoščili »krajše« kopanje (po moje smo se namakali kakšno uro), potem pa smo se odpravili nazaj proti spodnji avtobusni postaji. Navzgor vodi krajša (in seveda bolj strma) pot, iz katere lahko še na nekaj mestih fotografiraš Skradinski buk.

Another, shorter path leads back to the buses. Along the way you can watch the Skradina waterfall from different viewpoints,

si kupiš kakšno »lokalno specialiteto« (za ceno ne vprašajte)

buy some (pricey) local delicacies

in se še malo razgledaš naokoli.

and generally enjoy the view.

Na koncu poti imajo še prikaz klasičnega tkanja (smo izpustili), pa enega osla,

There’s a heritage spot with one animal,

delujoč mlinski kamen, ki ga poganja Krka,

working mill,

en v hišo zaprt izvir

water coming out of the basement wall

in kladiva, s katerimi so včasih mehčali platno. Štosno.

and big hammers used to soften the linen.

Potem pa spet na avtobus in nazaj k avtomobilom. Prav lepo je bilo. Še bo treba kdaj priti in se odpraviti na kakšno vožnjo z ladjo.

We had a great day but the next time I would definitely want to take a boat trip too.

Slap Šumik

Pa smo začeli sezono obiskovanja slapov. Za začetek smo se odpravili do enostavno dostopnega slapu Šumik v bližini Borovnice. Manj znani slap (internetni viri ga ne poznajo) sem našel v knjigi Slapovi (Rok Kušlan, Sidarta 2008).

Dostop je enostaven – odpeljete se do Borovnice, potem proti Peklu in ko za železniškim podvozom vidite tablo »Pekel desno 2 km«, vozite naravnost, do vasi Brezovica pri Borovnici. Tam se odpeljete do najbolj severovzhodnega vogala ceste (glej spodnjo sliko – tam kjer se začne rumena črta) in nekako parkirate. Primernega parkirišča ni – mi smo prosili ljudi na kmetiji, če smemo pustiti avto na vogalu njihovega dvorišča, pa niso imeli nič proti.

Pot vodi ob potoku, ves čas na njegovem desnem bregu (z drugimi besedami – ko lezete v hrib, je potok na desni).  Začneš po makadamu in se sprehodiš ob lepi strugi, mimo treh umetnih slapov, do tolmuna, kjer se menda prireja piknike (pravi vodniček Slapovi).

Makadam se spremeni v blatno gozdno pot (vsaj v tem letnem času je blatna), ki se vzpenja v hrib vzporedno s potokom, od nje pa se občasno odcepi gaz do potoka, tako da si brez težav ogledamo strugo, polno brzic, slapičev in kaskad.

Med potokom in potjo stojijo tudi ostanki elektrarne …

… in mlina.

Malo nad zgornjimi ostanki zavije gozdna pot v levo, mi pa nadaljujemo po srednje shojeni poti ob potoku. Čez nekaj časa zmanjka tudi te – na mestu ko se ravno že vidi slap skozi veje.

Vodniček priporoča, da od tu nadaljujemo po strugi, a za takšne podvige je bilo vode preveč, pa tudi premrzla je bila (in zrak tudi). Zato smo najpogumnejši trije nadaljevali pot po bregu in se z manjšimi težavami prebili do neposredne bližine slapu. Videli smo, da so tudi nad slapom slapiči in brzice. Verjetno bi bilo nadaljevanje hoje ob vodi prav prijetno – a na kak drug, bolj vroč dan, pa brez zelo majhnih otrok.

Vodniček navaja čas hoje 20-30 minut in s tem se moramo kar strinjati. Vzpona je za 100 višinskih metrov in le najmlajšega (slaba 4 leta) je malo pred vrhom premagalo in se je zadnjih 50 metrov nosil. Skratka, lep sprehod – priporočam pa palice, spuščanje po blatni poti brez njih je bilo na trenutke kar »zanimivo«.

Še nekaj dodatnih fotografij si lahko ogledate na TripTrackerju, kjer je na voljo tudi GPS posnetek poti.

---
[Slike so zaščitene z licenco Creative Commons. Polna velikost je dobavljiva na zahtevo.]

Na današnji dan (3)

Po Anjinih navodilih se tokrat vračamo v april 2006.

Nimam pojma, kje sem bila tisto nedeljo jaz. Mogoče se bo Slovon spomnil. Nekje v Kopru. Vem pa, kje je bil Slovon s podmladkom. Pogledat so šli Supotski slap. Slapove po Sloveniji hodimo gledat. Ta je bil, če se prav spomnim, eden prvih.

zemljevid
dolina Dragonje
Supotski slap od spodaj – po deževju je menda res tam, ampak aprila se na Primorskem ponavadi začne že suša
in še najbolj odbita fotka ali zadeva – stopnice ob potoku

Pekel pri Borovnici

Po dolgem času smo se spet odpravili gledat in poslušat padajočo vodo. Tokrat smo končali čisto blizu doma, v soteski Pekel ob Borovnici. Bilo je lepo, kot vedno.

Koliko je slapov Borovniščice v tej soteski, ne ve nihče. Še table in kažipoti ob poti se občasno ne skladajo. Da ne omenjam višin slapov; v raznih virih je tudi do nekaj metrov razlik.

Vode je bilo dovolj, zato so bili lepo opazni tudi razni pritoki. Pa tudi slapovi na glavnem toku, ki so premajhni, da bi si prislužili tablo in oznako na zemljevidu, so bili prav lepi.

 

Prvi slap ima 4 ali 5 metrov višine, odvisno od tega, katerim podatkom zaupaš.

Drugi slap se sramežljivo prikaže izza skale. Šele, ko se mu dovolj približaš, si ga lahko ogledaš v celi krasoti. 11 ali 16 metrov, kdo bi vedel. Ni pomembno.

Do tretjega slapu se je treba že potruditi in preplezati ozke in strme stopnice. Ker pa gre za 18-metrskega lepotca, se splača. Pa še miza s klopco je tam.

Če hočeš videti tretji slap v celoti, se moraš podati navzgor, po ozkih stopnicah in strmih lestvah. Za konec pa je treba premagati še skalo, v katero je zabitih nekaj klinov. Nič težkega, je pa treba biti pazljiv. Do dna je daleč.

   

Nad tretjim slapom nas je pričakal kažipot, ki nas je malce razočaral. Otroci so bili utrujeni, hladno je bilo (v sotesko popoldne ne sveti sonce) in pozno, zato smo se četrtemu in petemu slapu odrekli. Vseeno pa smo naredili še nekaj deset metrov do Borovniščice in si ogledali še nekaj slapičev.

 

Za konec pa še malo flore, opažene ob poti. Favna je tokrat neostra (res je bilo zelo temno), zato je ne bom kazal.

  

Orientacija:

• Geopedia
• Boštjan Burger
• Slapovi Slovenije

---
[Slike so zaščitene z licenco Creative Commons. Polna velikost je dobavljiva na zahtevo.]