Potujoči zimski dnevnik 1

Medtem ko je zimski dnevnik pri T. z “ne samo mama”, lahko jaz objavim prvi dve strani oz. notranjo platnico in prvo stran. Platnice vam za zdaj ne kažem, ker računam, da bo T. na njej kaj popravila, ker je dolgočasna kot smrt in ker upam, da T. sploh ne bo edina, ki bo nanjo kaj dodajala. Od T. gre dnevnik h Kate.

This is the 1st spread from the round robin winter art journal we’re doing. This one is mine. The wording is the translation of the 1st two verses of “It was a night before Christmas”. The journal is not a christmasy one, I just felt like it.

Otroške počitnice 3

Lep poletni dan, na katerega ni tako zelo vroče, da bi se asfalt topil pod nogami, je idealen za risanje s kredami in kakšno igro ristanca. Risanje je pri nas olajšano, saj lahko med delom sediš – klanca je ravno prav, da imaš delo pod roko. Ristanc je malo otežen, saj moraš skakati malo navzdol ali malo navzgor … v japonkah na primer ne gre.

A nice not too hot summer day is perfect for drawing with chalks. So the kids did that for a couple of hours, having much fun. Do you play that jumping game on the left as well and what is it called in English?

Rojstnodnevna nagradna igra [2]

Imeli so se fino, končali so eni v 45 minutah, drugi pa v eni uri in poslikali so skoraj vse. Rezultat je bil – brez posebnega taktiziranja komisije – neodločen in tako so vsi dobili dve fotografiji. Tiskalniček že gara …

Ja, seveda sem si naredil preglednico za izračun točk Oboji so rabili pomoč pri češminu, »levi« pa tudi pri ciklamah. Če bi bili tako pametni, da bi si ogledali še teloh, bi zmagali – komentar je namreč bil: »Aja, tooooo! Tega je bilo pa vse polno!«

»Leva« in »desna« skupina? Prvi so na dnu našega dovoza zavili levo, drugi desno, potem so šli pa vsak po svoji poti na Trojico.

Nekaj bolj uspešnih posnetkov:

Rojstnodnevna nagradna igra

Danes praznujemo rojstni dan naše tavelke za šolske prijatelje. Glavni žur je sredi poletja, ampak ker takrat njenih prijateljic in prijateljev ni za dobit, organiziramo takoj septembra še enega.

O hrani en drug bot (mrbit pozneje danes), ta objava je namenjena igrici, ki sva si jo s K. izmislila, da nama ne skačejo celo popoldne po glavi. Razdelili so se v dve skupini po tri, vsaka skupina je pobrala en walkie-talkie in en fotoparat in dobila svoj izvod navodil:

Dala sva jim eno uro časa in jih poslala na Trojico (za nevršnčane – kucl takoj nad našo hišo) in zdaj imava še 45 minut miru. Potem bo pa treba gledat fotke, ocenjevat, razsojat itd itd. Bom objavil slike, ki jih bodo naredili. Zagotovo bodo oboji imeli bršljan, ker so ga slikali že kar na naši škarpi

Aja, pod napisi se skrivajo take male slikce, ki naj bi jim bile v pomoč.

 

Levo in desno od fotografij sem list razrezal na jezičke, jih zapognil čez fotografije in zlepil z nekaj kapljicami belega lepila, tako da se ne da poškilit na sliko. Potem sem zunanji milimeter odrezal, tako da se da tam prijet jeziček z nohtom in ga odtrgat stran. Me prav zanima, kje vse bodo rabili pomoč – pri  češminu skoraj zagotovo.

Skupinska čestitka (5)

Novih komentarjev na potemtakem izdelano čestitko ni, še D., ki ga je napisala, pravi, da najraje ne bi nič, tako da ostajamo pač pri tem, da je čestitka dokončana. Slovon pravi, da mu je všeč, in da je zelo “nejaz” – kar je všeč meni. Izzivi so odlični, če se lotiš delati nekaj, česar sicer ne bi oz. če narediš nekaj drugače, kot to počneš sicer. Poglejmo torej, kateri komentar je Random.org izžrebal kot prejemnico čestitke:

Here are your random numbers:
2

Timestamp: 2009-07-14 13:46:05 UTC

 

Drugi komentar v prvi objavi skupinske čestitke … ho hoooo, ni Natašin! (Šala, šala! a si vplačala loto?) Kar je verjetno čisto v redu, ker je ona igro začela, tako se bo igra nadaljevala, če se bo Mariki ljubilo nadaljevati jo. Silimo ne nikogar, ne?
Marikin naslov imam še iz daljnih časov, ko sva si izmenjevali ATC-je, tako da gre ob prvi priliki kartica na pošto in na pot.

Vsem najlepša hvala za sodelovanje, bilo je nadvse zabavno. Vabljeni, da začnete še kakšno verigo …

Skupinska čestitka (4)

Za predzadnji korak je Random.org določil naslednji vrstni red:

Here are your random numbers:
1
4

Timestamp: 2009-07-13 10:09:51 UTC

Nataška, če še nisi vplačala lota, je to skrajni čas :P Tvoje navodilo: Zdaj moraš pa še vsak roza okenček poštempljat. Barbi pa je napisala: Najprej mi je padlo na pamet, da bi v vsak kvadratek dodala kakšno malenkost, podobno kot je napisala Tanja ... gumbki, rožice, pentlje ... po lastni izbiri.

For the next step random.org choose Natasha’s (again, quick, you need to buy a lottery ticket while you’re on the roll!) comment “stamp every window” and Barbi’s comment: add a tidbit on every square.

Tole je rezultat:

In zdaj morate predlagati še zadnji korak oziroma dva.

And now it’s up to you to suggest the last step (two steps actually) to finish it off!

Skupinska čestitka (3)

Random.org je rekel:

Here are your random numbers:
7
4

Timestamp: 2009-07-10 11:42:01 UTC

To pomeni, da moram skombinirati Natašino in Tanjino navodilo: roza papir razreži na 6 delov in jih nalepi na osnovo; modro podlago na gosto posuj s pikami svetlo modre barve. Recimo Sakura Souffle pisala ali bleščice ali čisto navadne bele pike ali sneg. Iz roza papirja izreži enakokraki trikotnik, da bo skozenj videti podlago.

Tale enakokraki trikotnik bom očitno spustila, namesto da bi papir razrezala, sem ga pa kar izsekala. Pikice so na gosto, na 1x1 cm, s svetlo plavim Pilotom

Random.org choose NatashaMay’s and Tanja’s comments: cut the pink paper in 6 pieces and glue them to the cardstock; dot the blue cardstock with light blue dots (with a Sakura Souffle pen, glitters or snow dots). Cut an isosceles triangle from the pink DP so the carstock will be still visible through the triangle.

Had to leave the triangle out and I used my petit-beurre die to cut out the squares from DP. The dots are evenly spaced at 1cm and I drew them with my light blue Pilot (no idea why my sister thought that I have a light blue Sakura Souffle, probably because she has one )

Kaj predlagate za naprej?

If you have any suggestions to continue the card (and the game), just leave a comment!

Skupinska čestitka (2)

Vem, vem, zamujam par ur, sestanek se je abnormalno zavlekel, potem je pa naša že skuhala kosilo in sem morala za mizo (in še dobro, da jo imamo!).

Komentarji so bili sicer samo 4 (drugi so se verjetno ustrašili, ker sem Nataši virtualno pokazala jezik), ampak Random.org pravi:

Here are your random numbers:
3
2

Timestamp: 2009-07-09 13:19:19 UTC

Se pravi Marikina modra osnova in Natašina roza. Pa sem osnovo preprosto zamenjala za modro in izbrala roza papir. Čisto odrezala ga še nisem, ker bo ta del nekoliko odvisen od vaših naslednjih komentarjev.

Random.org choose Marika’s blue foundation with Natasha’s pink paper. I didn’t cut it yet because the next step depends on your next comments.

Skupinska čestitka (1)

Pozabila sem! Toliko se je dogajalo, da sem čisto pozabila, da sem hkrati s tem, ko sem bila izžrebana med komentatorji(-kami) pri Bolhini igrici in posledično dobila čestitko, ki “smo jo izdelali s skupaj”, dobila tudi nalogo, da igro nadaljujem. Torej, pravila so taka kot pri Bolhi, zato jih kar kopiram

V tem postu pustite ideje za prvi korak na čestitki. Lahko predlagate karkoli od barve do odtisa, od dodatkov do materiala, predlagate lahko celo orodje ali tehniko. Čestitka je bela brez vsega, vi pa mi svetujte, kaj naj naredim z njo. Potrudila se bom po najboljših močeh, če česa ne bom imela, bom improvizirala.

Jutri okrog poldne bom med odgovori z random.org izbrala dve ideji in ju uresničila. Čestitko vam bom pokazala, vi pa mi boste svetovali z naslednjim korakom do končnega izdelka. Na koncu bom vrgla vse komentarje v random.org in izžrebala nekoga, ki bo prejel prav to čestitko in (upajmo) nadaljeval igro.

Bolha je potrebovala 5 korakov, domnevam, da bomo tudi mi v tem času končali.

I’m continuing Bolha’s game – we’ll create a joint effort card. I was among the commenters in her game and I received the finished product. So these are the rules:

Leave comments with ideas for the 1st step on the card. You can suggest anything, be it a color or a stamp, add-ons, material, tools, techniques. The card is blank, white cardstock, tell me what to do with it. I’ll do my best and if your idea implies something I don’t have, I’ll improvise.

Tomorrow around noon I’ll pick 2 comments with random.org and I’ll realize them. I’ll post the result, you’ll make comments for step 2 until the card is finished. When it is, I’ll put all the comments in random.org and pick someone that will receive the card and (hopefully) continue the game.

It took Bolha 5 steps, I guess we’ll finish by then as well.

Torej, se greste?

7

Ojej, zdaj sta me že 2 pofočkali, ta Frišna in Bolha, pa menda res ne smem biti toliko špilferderber, da ne objavim tega seznama. Če mi bo sploh uspel, če ne bo kar v osnutkih ostal …

Moj Slovon in moja dva skorajpubertetnika. Ma ne, saj mali škamp še ni pubertetnik, ampak kakšen dan sta oba bolj nemogoča kot ja. Še dobro, da se imamo tako strašno radi, ne?  Pravzaprav, ali bi morala napisati obratno? Moja dva počitnikarja in moj Slovon? Pojma nimam, to je vse tako pomešano.

Moja sestra in njena družina. Ne se smejat. S sestro sva se večino življenja pričkali, kar je menda običajno? No, pa naj bo običajno. Ko je odrasla, sva pa postali prijateljici. Čeprav je včasih preveč podobna očetu. Ampak samo včasih, pa ves preostali čas odtehta.

Knjige. Knjige so tiste, ki me določajo in oblikujejo, knjige, ki so polne besed, ki sežejo nekam globoko. Boljše so, če imajo vejice in rodilnike, (ko je Polona ravno vprašala), ampak za moj obstoj so bolj od vejic pomembne besede. Knjige se izposojajo, knjige se kupujejo, vse zato, da se berejo. Knjige hočejo biti brane, kar kličejo po tem, da jim znova in znova razlomimo broširane hrbte. Raje imam broširane od trdo vezanih knjig. Ne maram branja knjig na računalniku, to je rezervirano za delovni čas. Prenesem pa elektronske bralnike knjig, ker so tako strašansko praktični in toliko lažji.

Glasba. Ta me spremlja že od malega in je ena od tistih stvari, ki mi jo je dala moja, kako je napisala BojaMoja? primarna družina. Če je ne bi spremljala izbirčnost, bi bilo morda včasih z mano lažje živeti. Ampak ker je Slovon še bolj izbirčen od mene, vsaj doma vlada mir. Drugi pa včasih čudno pogledajo, ko se nad celimi zvrstmi zmrdujem. Še vedno imam najraje klasiko, opera je pa v zadnjih letih zdrsnila pod razne eksperimentalne zadeve, pod razne čudne etnozvrsti in tudi pod zlato slovensko popevko, yu-rock in italijansko kantavtorstvo ne najnovejšega datuma. Glasba ne izhaja več iz moje violine in ta ni več predmet oboževanja, ampak se je prelevila v to, kar je – sredstvo. Znajo pa občasno postati predmet oboževanja kakšni violinisti.

Najina bajta in moje igračkanje. To pravzaprav zelo paše skupaj. Bajta je kraj, kjer se je lahko moje igračkanje razmahnilo, je prostor, ki ga oblikujeva skupaj s Slovonom. Še zelo nedokončan prostor, kjer sem preprosto rada, pa čeprav sem tu večino časa, saj tu delam, živim, se igram, poskušam vzgajati otroke, sprejemam obiske prijateljev … v njej imam pospravljene tudi knjige in vsaj deloma tudi glasbo. Najina bajta je vseobsegajoča.

Prijatelji. Teh je malo, ampak počasi se oblikuje zanesljiv krog. To so prijatelji tiste sorte, ki padejo nenapovedani pred bajto v nedeljo zvečer in pravijo Slovonu, prišli smo, da nam narišeš nadstrešnico, pa otroci rabijo večerjo. Ampak ker ravno plevete, a so še kje kakšne rokavice, da se bo tale skalnjak sploh videlo? In taki, ki pridejo na piknik, čez uro morda preverijo, ali so njihovi otroci še živi, ker jih niso nič videli, ko začne deževati, pa ustvarijo živo verigo z vrta v kuhinjo … Škoda le, da živimo v tako norem času, da imamo premalo časa eni za druge.

Moj maček. Ki ga že 10 dni ni več. Izginil. Mrčkal.

 

Verjetno bi morala nekam vtakniti še rodno družino in kakšen del žlahte. In verjetno moje delo kot tako, ker ga imam rada. Ampak na seznamu ni več prostora.

 

K sreči življenje ni čisto omejeno na take sezname in se v njem vsaj skušam ravnati po filozofiji tistega profesorja, ki je življenje primerjal s stekleno vazo. Saj poznate primero, ne? Naj jo za vsak slučaj napišem, nikoli ne škodi, če tako prebereš večkrat.
Profesor filozofije je na svoj kateder pred svojimi študenti postavil steklen kozarec in vanj naložil večje kamne, tako da ga je napolnil. “To,” je rekel, “so najpomembnejše stvari v življenju. To je vaša družina, to so ljudje, ki jih imate radi, to je vaš študij, vaša služba. Ali menite, da je kozarec poln?” Študentje so prikimali. Profesor je nadaljeval: “K sreči se motite.” V kozarec je nasul drobnejše kamenčke, ki so si našli prostor med velikimi kamni. “To so vaši prijatelji, kolegi, znanci, nujni vsakdanji opravki, ki polnijo vaše življenje. Ali se vam zdaj zdi, da je kozarec poln?” Študentje so čakali, kaj sledi. Profesor je vzel vrečko peska in ga začel vsipati med kamenčke. “To so drobne stvari v življenju, vaš prosti čas, hobiji, knjige, koncerti, stvari, ki so v življenju prav tako pomembne, ki ga zapolnijo do zadnjega kotička. Je torej zdaj kozarec poln?” Študentje so veselo pritrdili: “Ja, zdaj je pa res poln.” Profesor je izpod mize potegnil pločevinko piva, jo odprl in začel tekočino vlivati med kamenje, skozi pesek, dokler ni kozarca napolnil do roba. Študentje so se zasmejali in zaploskali. Profesor je zaključil predavanje: “Tako, ne glede na to, kako polno, zaposleno in prenatrpano je vaše življenje, zapomnite si, da je v njem vedno dovolj prostora, da greste na pivo s prijatelji.”

 

P.s. Nameravala sem biti špilferderber in spet ustaviti verigo pri sebi, pa sem pomislila na to, da bi bilo to morda sebično
Zato bom pofočkala Barbi, ki ni več na Irskem, Mojco iz Akvarija, preseljeno Kio Oro, odseljeno Alcesso in Mlin Nakitin.

PIF - drugi del

Se še spomnite igrice PIF, ki je novembra obkrožila nekaj slovenskih blogov? Takrat so se na moj post prijavile Tjaša, Mojca iz akvarija in Bacek. Tjaša (ki jo neizmerno pogrešamo) je dobila svoje darilce kar kmalu, pred našim koncertom, Bacek posta na svojem blogu ni objavila (ampak ko pride vrnit knjige v “knjižnico" si bo vseeno lahko izbrala kakšen kos nakita, ko si je prišla knjige izposodit, nisem imela nič, kar bi ji bilo všeč, kako so nekateri zahtevni, sheesh *).

Mojčino darilo je bilo bolj zapleteno. Zame. Prvič, ker je ne poznam sploh, razen iz njenih postov. Drugič, ker je šlo na pot po pošti in jaz sem čista packa, ko je treba odnašat pošto na Pošto. Najsibo službena ali zasebna. Prava packa. Se trudim se poboljšat. Ampak se trudim premalo. Včeraj je Mojca kljub mojemu kompliciranju dobila nekaj drobnarij, ki so nastajale z mislimi nanjo v zadnjega, hm, skoraj pol leta.

Njen blog je takole malo zelenkast. Akvarijski. In tako je dobila komplet v zelenem. Majhno beležnico s platnicami v zelenih odtenkih, v katero bo lahko pisala s svinčnikom, olepšanim z zelenimi nitkami. In nekaj zelenobisernega za okoli vratu. Zraven pa še malo vodna voščilnica v zelenih in modrih barvah.

 

* Bacek, saj veš, da se hecam, aneda?

Play time – pofočkana

Mravljica, moja stanovska kolegica, me je pofočkala za igrico s fotografijami. Pravila so: na blog prilepi šesto fotografijo iz šeste mape.

Hja, pri enem zelo ubrisanem fotografu in eni precej navdušeni fotografinji je treba mogoče najprej povedati, da je pri nas fotografij za en cel disk. Na njem je 265 (sem šla pogledat) osnovnih map. Prve štiri so odkomentirane s klicajem, kar pomeni, da so začasne in čakajo name, da jih pospravim. Teh nisem upoštevala. Sledi jim ene 250 map z datumi. V prvih so poskenirane fotografije ali filmi (ja, tudi skener za filme si je enkrat omislil) od leta 1990 do avgusta 2004, ko smo si omislili prvi digitalni Olympus 310 Zoom. Na koncu je še kakšnih 15 tematskih map. Vsega skupaj je na disku 9911 fotografij (in silno upam, da je vsaj kakšna podvojena, sicer smo verjetno certifiable). Filmčkov nisem štela. In nikar ne vprašajte, koliko fotoalbumov ali škatel z diapozitivi imava. Lepo prosim

Ko sem šla izpolnjevat to nalogo, sem ugotovila še nekaj zanimivih stvari. Prav šesta mapa je šele druga, ki sploh ima šest fotografij notri. Natanko šest, namreč. (Če bi štela prve štiri mape, bi bila torej v težavah, ker ne bi imela šeste fotografije.) Ta mapa nosi naslov: 1993 absolventski izlet slavistov. In na šesti fotografiji sem natanko in samo jaz. Sama. Na Dunaju. Pred uhuuuuuuleti, joj, pred koliko leti. Dunaj je bil samo eden od prvih kratkih postankov na poti do Krakova. Z absolventskega izleta se ga spomnim zelo malo, bolj tega, da smo bili precej utrujeni. O drugih delih izleta bi pa lahko nakladala do onemoglosti.

Zdaj moram pa pofočkati naslednjih 6 blogov (vedno v naključnem vrstnem redu):
- Vixi (ker pravi, da je vedno špil ferderber in se mi zdi, da se bo ob tej nalogi zabavala in napisala kakšno tako po svoje);
- Robo;
- Moi;
- McCrafty;
- Hali;
- Damjano Ž.

Mmmm, še 6, pri katerih bi z veseljem firbce pasla, bi vam zagotovo lahko natresla. Take smo, firbčne pupe pač.

Pofočkana

Tale post nastaja že par dni. Ampak pofočkala me je Maja in nočem biti party pooper.

Načeloma sem strahovit nasprotnik verižnih zadevščin. (PIF je nekaj drugega, tam moraš dejansko nekaj dobrega za nekoga narediti in ta del mi je všeč. Pa čeprav za to sicer ne rabim verige.) Jaz sem tista, pri kateri se vsak verižni mejl zaustavi. Razen tega:

Dragi prijatelji,
ko se približujemo koncu še enega leta, bi se vam rada zahvalila za vse maile, ki ste mi jih posredovali v tem letu.
Najprej se moram od srca zahvaliti nevemkomuže, ki mi je poslal mail o podganjem dreku v lepilu na kuvertah, tako da zdaj ne uporabljam več jezika ampak mokro gobico, ki jo povsod nosim s seboj, za vsako kuverto, ki jo moram zapreti.
Iz istega razloga tudi vedno operem konzerve, preden jih odprem.
Prihrankov nimam več, ker sem ves denar podarila bolni deklici, ki že 1,387.258-tič umira v neki bolnišnici. Ampak ni problema, saj bom vse dobila potrojeno nazaj, ko mi Bill Gates z Microsofta nakaže tistih 15.000 dolarjev za sodelovanje v posebnem e-mail programu. In če dodamo še tiste milijone dolarjev, ki jih bom dobila v zahvalo, ker sem Mugabejevemu osebnemu tajniku pomagala prenesti njegove milione, povsem legalno, seveda v tujino prek svojega računa, mi ne bo treba nikdar več igrati loterije. Ali pa samo tako malo za šalo.
In hvala, ker mi ni treba več skrbeti za dobrobit moje duše, saj nad mano bdi in me varuje 363.214 angelov.
Naučila sem se tudi, da se moje prošnje uslišijo le, če posredujem vaše e-maile najmanj sedmim ljudem in si zamislim željo v petih minutah od prejetja.
Coca-cole tudi ne pijem več, saj je tako močna, da odstrani straniščne madeže.
Ko grem po bencin, vedno vzamem koga s sabo, zaradi varnosti, saj se mi med točenjem bencina lahko za hrbet prikreade serijski morilec.
Ne nakupujem več v velikih trgovskih centrih, ker bi mi lahko kdo podtaknil drogo pri reklamnih pokušinah hrane in me oropal.
Ne odgovarjam več na telefone, saj bi me lahko kdo prosil, naj pokličem neko telefonsko številko, potem pa bi dobila račun za pogovore z Jamajko, Ugando, Singapurom in Uzbekistanom.
Uporabljam samo svoje stranišče, drugih si ne upam, saj se pod sedežem lahko skriva velik rjavi afriški pajek, katerega ugriz v zadnjico povzroči takojšnjo smrt.
Ne upam se niti pobrati 5 EUR, ki jih najdem ležati na tleh na parkingu, ker jih je tja verjetno postavil morilec s sekiro, ki se je skril pod avto in čaka, da me zgrabi za nogo.
Če tega maila ne posredujete vsaj 144.000-tim ljudem v naslednjih 10 minutah, se bo ogromen pelikan z akutnim primerom driske posral na vašo glavo in bolhe 12 kamel bodo naskočile vaš hrbet in povzročile zelo neugledno rast kocinaste grbe.
To vem zagotovo, ker se je to dejansko zgodilo vodovodarju drugega moža bivše tašče sestrične mojega soseda, pa tudi na avstralski televiziji so prikazali, v oddaji Good Morning Australia.
Pa še to, mimogrede... ste vedeli, da je južnoameriški znanstvenik po dolgotrajni študiji ugotovil, da ljudje z nizkim inteligenčnim kvocientom, ki trpijo za pomanjkanjem seksa, vedno berejo maile tako, da držijo dlan na miški?
Nikar se ne trudite umikati roko z miške, je že prepozno.
Fajn se imejte v novem letu, dragi moji!

No, pa se nehajmo izogibati današnji nalogi. Povedati moram 7 naključnih resnic o sebi in načeloma izbrati 7 blogerjev, ki naj bi naredili isto. Zdi se mi, da nam “znanih” blogerjev že pošteno primanjkuje, tale nabirka bo kriza.

1. Čeprav so mi igranje violine prepovedali že v srednji šoli, zaradi ukrivljene hrbtenice in obrabe medvretenčnih ploščic, jih ne ubogam in jo igram že … huh … skoraj 30 let. In še jo bom, pa naj se moj hrbet pritožuje, kolikor se hoče.

2. Že več kot 4 leta živimo v lastni hiši in kljub temu se kakšno jutro zbudim z občutkom, da je danes zadnji dan dopusta na tem čudovitem kraju, da me bodo čez dan enkrat vrgli ven in se bom morala vrniti k staršem.

3. Zelo mi je všeč dejstvo, da se dojenčki radi pestujejo pri meni. Saj veste … mehko, toplo, ogromno … njah …

4. Prevajam rada. Rada prevajam tehniko. Še raje prevajam leposlovje. Ne zato, ker bi ga bilo lažje prevajati ali kaj podobnega, saj je enako težko, le da je drugače. Ampak zato, ker prevod dobim na papirju, v knjižni obliki, v roke. Takrat imam res občutek, da sem nekaj ustvarila. Nekaj, kar meni daje ogromno zadovoljstvo in kar bo še komu drugemu popestrilo nekaj ur.

5. Sovražim nakupovanje oblek in čevljev zase. Z veseljem zapravljam za knjige, čaje, kavo in ustvarjalne pripomočke, celo ko hišni proračun prenese samo kakšno malenkost. Zato pa z veseljem nakupujem tudi oblačila za otroke. Za obutev je zadolžen Slovon.

6. To, da po nosečnostih nisem izgubila skoraj 30 kg viška, me moti skoraj samo takrat, ko moram na oder. Oziroma ko si moram kupovati cunje za na oder, kar se navezuje tudi na prejšnjo točko.

7. Že 14 let sem strašansko zaljubljena v tipa, ki sem ga spoznala na prvem BBSarskem žuru pri … uh, je bilo pri Momotu ali pri Jovotu? (Danes bi rekli, da sem ga spoznala prek interneta. Samo da takrat še ni bilo interneta. V “internet” sem torej priključena že kakšnih 17 let.)

Pofočkala bom:

1. Hali
2. Mojco
3. Piko
4. Tjašo
5. Backa
6. Pižamusa (da se ne bo čutil zapostavljenega, čeprav je njega težko postaviti za, saj je za to vse predrobno in premajhno)
7. tale bo optional: zanima me, katerih 7 resnic bi o sebi izbral Slovon

Z velikim veseljem bi pofočkala svojo sestrico, ampak vztraja pri neimetju bloga

Konec Travian strežnika si2

Tako, končno je konec Traviana, vsaj zame. Z njim sem, torej, zapravila 1 leto in 2 meseca in mislim, da je to pravzaprav več, kot si odrasel in (bojda) odgovoren človek sploh sme privoščiti za eno igro. Vsekakor sem je ozdravljena, čeprav mi je na trenutke rahlo dolgčas, saj je konec strežnika praktično sovpadel s tem, da nimam na mizi niti enega prevoda, ki bi ga morala oddati. Ampak ta hip še zelozelo paše.

Glede na to, da sem bila na svojem prvem strežniku (si1) na koncu dual graditelju WW-ja, glede na to, da sem na svojem drugem strežniku (si2) izurila kar 4 napadalne vojske (3 sem zapravila čisto neumno, četrta je imela pa več kot 1000 katapultov, zato je šla naravnost v WW naselje, glede na to, da sem končala z razvitim 15c (kroperjem), praktično 60.000 enotami obrambne vojske, od katere je polovica nastala za tem, ko sem zadnjič poslala napadalno v napad, glede na to, da sem razvila skoraj 25 naselij in končala na 50 mestu od 4436 igralcev, glede na to, da sem nekaj časa izdajala celo WW-novice in pomagala pri odločitvah o tem, kako voditi alianso (imam pač oster jezik, kaj čmo), menim, da sem dosegla vse, kar se na slovenskem Travian strežniku sploh da doseči.

V spomin sem si naredila tale filmček (pozor, 12 MB!):

In za konec še malo šale!
Da preveč igraš Travian, veš:

* ko na zagovor iz matematike raje pošlješ sitterja …

* ko ti šef teži, da premalo delaš in si preveč na računalniku, ti pa razmišljaš, kako bi mu poslal napad z ovni, katapulti in konjenico …

* ko kupuješ hišo in pomisliš, da če pošlješ velik čistilni napad in takoj zatem ene 5 ali 6 senatorjev – imaš lahko brez problema tudi celo vasico …

* ko si sredi vrta začneš postavljat žitnico …

* ko ti števec na avtu meri hitrost v poljih na uro …

* ko sprašuješ trgovca na tržnici, koliko surovin lahko prenaša …

* ko greš v mestno hišo (na magistrat) in vprašaš, ali veliki festival že poteka …

* ko v časopisu prebiraš horoskop – in takoj za znakom ovna pričakuješ znak katapulta …

* ko vidiš okoli svoje hiše preveč ljudi in kličeš sosede za okrepitve …

* ko te iz spanca nenormalno zgodaj prebudi budilka in se, namesto da bi se odpravil v šolo ali službo, pripraviš za razpošiljanje napadov …

* ko v knjigi pri zgodovini opaziš, da so praetoriani »baje« sodelovali pri napadanju sovražne vojske, ti pa hitro prekineš profesorjevo predavanje in vsem razložiš, da so praetoriani dobri samo v obrambi …

* ko pripelješ na tržnico poln voz žita in ga poskušaš zamenjat za glino ali železo …

* ko se pelješ mimo kakšnih velikih polj žita in razmišljaš »kakšen lep cropper … kdo ve, koliko vojske bi lahko hranil v njem« …

* ko podvomiš, da ti nekdo govori resnico in bi mu najraje poslal 100 skavtov, da ga preveriš …

* ko med poukom zgodovine slišiš, da je Julij Cezar premagal Tevtone, pa se razburjeno vstaneš in vzklikneš: »Nikoli me ne bo premagal Rimljan!« …

* ko se vsedeš na konja in imaš namesto vajeti v rokah rumeno palico z zvezdico na koncu, zato da lahko galopiraš 19 polj na uro …

* ko opaziš, da imaš na vrtu precej prostora in se odločiš da boš nadgradil svojo palačo …

Spletne igrice

Hudič je, ko te obsedejo. Že skoraj eno leto ugotavljam, da mi za vse živo zmanjkuje časa. Ker me je obsedel Travian. Real-time spletna igrica s slovenskim vmesnikom. Skoraj slovenskim vmesnikom, če smo čisto natančni. 
Igram na drugem slovenskem strežniku. Kot pleme vedno izberem Galce, čeprav so na voljo še Rimljani in Tevtoni. Sem na 52. mestu od 5632 registriranih igralcev, od katerih jih je 4420 aktivnih. Imam 23 naselij s pripadajočimi polji. Vse v naseljih se dogaja za to, da narediš lahko čimvečjo vojsko. Nadgrajuješ surovinska polja, da so bolj donosna, da lahko plačuješ za vedno več vojske. Vsaka vojaška enota za svoje življenje potrebuje žito. Pehota 1 klas na uro, konjenica 2, 3, ovni 4, trebušeji 6. In tako dalje. Svojo napadalno vojsko sem na tem strežniku izgubila 3x v bunkerjih pri nasprotnikih. Moč obrambne vojske v naselju se sešteva, če ti prijatelji pošljejo okrepitve. Napadalnih vojsk ni mogoče seštevati. Velja samo, kar lahko narediš v enem samem naselju.
Strežnik se bliža koncu. Konec se začne, ko se naseli na Travian-svetu starodavno in izgubljeno pleme Natarjev. Ko zasedeš njihovo vas in jim suneš gradbene načrte, lahko v njej gradiš Čudo sveta. Tista aliansa ali zveza, ki prva zgradi Čudo sveta do stopnje 100, zmaga. Druge se trudijo, da bi jo prehitele časovno in da bi rušile čudesa nasprotnikov. Kar je zelo težko, saj se v naseljih s čudesi sveta zbere milijonska obramba. Ki se sešteva. Napadalna vojska pa ... četrtič sem imela že res kar spodobno napadalno vojsko. Ne strašno veliko, samo spodobno. Pa v naselju s čudom sveta ni naredila kaj preveč škode. Moji trebušeji so podrli le nekaj stopenj velikega skladišča.

Naše Čudo sveta je zdaj tako:

Kakšen lep babilonski stolpič, kaj? Tako je na stopnji 60. Zdaj je že na stopnji 70. In en naš nasprotnik ima čudo na stopnji 75. Saj je bilo na stopnji 77, pa ga je obiskalo nekaj naših katapultov.

Še dobro, da bo tega kmalu konec. Moram nehat igrat spletne igrice.

 

 

Hudič je tudi, ko spletne igrice začnejo igrati otroci. Sploh če so v angleščini, igrajo jih pa otroci, ki ne znajo toliko angleščine, da bi sami razumeli navodila, izvedeli, zakaj se dogaja nekaj in zakaj ne morejo narediti česa drugega. Potem se ti zgodi, da vse popoldne zabiješ za to, da ugotoviš, zakaj Neopet tvojega malega sina ne more obleči majice, ki si mu jo kupil. Po iskanju helpa in googlanju in ne vem še čem ugotoviš, da lahko ena vrsta Neopeta lahko oblači le oblačila za svojo vrsto. Sheesh.

No, tako zdaj imamo še tole:

A niso kjutkani, no? Prvi je jubjub in naš malček ga je poimenoval Ognjenček. Brez šumnikov, seveda. Drugi je kacheek (to prihaja iz poljščine, kaček = maček) in se imenuje Cufek132. Tretji je zafara in poskakuje naokoli z imenom Poskočko232. Naša šestošolka, ki nekaj angleščine kukrde razume, je namreč razumela, da mora vsako ime imeti na koncu še nekaj številk.

Spletne igrice, ja. Njihove se da vsaj zapret, pa interakcije z drugimi živimi ljudmi ni kaj dosti, razen ko daješ predmete na dražbe. Vsaj na njihovi stopnji igranja ne. Kaj vem, kaj vse še Neopets-svet skriva. 
Travian se dogaja, tudi če tebe ni zraven. Dopust? Pozabi, če nimaš dostopa do interneta.