Svet se danes ne vrti

Saj človek ne more verjet - v zadnjem tednu si nisem zacahnal NITI ENE internetne zadeve, vredne omembe. Tako da Svet danes odpade :(

Pet minut za nogometno slovenščino

Vratnici delimo na bližjo in daljšo.

Kaj vse izve človek, če mu je dolgčas in gleda nogomet …

Slovenia or Slovakia? The solution is simple!

Prodajanje megle in sončnih žarkov

Zvoni hišni telefon: »Halo, moje ime je Damir iz podjetja Promocija sončnega zahoda, a imate minutko za anketo?« »Ne!«

Petnajst sekund kasneje zvoni mobilc. Hčerka pravi: »Zihr je isti tip.« Ma daj, no, kje pa. »Halo, moje ime je Damir …« »Ej, a ste normalni, a na vse telefonske me boste gnjavili?« »Ja, no, če pa kličem po imeniku.«

Ojojojoj.

Njihova spletna predstavitev je podjetju primerna: Sunset promotions. Še bolj razsvetljujoči pa so komentarji pod njo.

Ojojojojoj.

Tehnične težave

Včeraj je crknil disk v strežniku, kjer gostuje domena 17slon.com. Zamenjali so disk, pa se menda RAID polje ni hotelo pobrat. Zdaj nalagajo backup, ampak so v 12 urah prišli šele do 24 procentov … Zakaj vas to zanima? Ker na 17slon.com živijo slike tega bloga. Dokler se domena ne bo vrnila, tudi slik ne bo. Oprostite za to :(

Yesterday, a disk died in the server that is hosting the 17slon.com domain. They replaced the disk but the RAID didn’t rebuild and now they’re restoring from the backup. It will take some time as in the last 12 hours only 24% got restored … Why would that interest you? Because all the blog pictures are stored on the 17slon.com. No domain, no pictures. We are very sorry for that :(

Igračka

Na, pa ravno danes je prišel, ko sploh nimam časa, da bi se ukvarjal z njim :(

Šele v sredo bom lahko poročal, kako se kaj obnese. Do takrat bom pa na daljavo cedil sline :(

Svet se pa ne vrti

Moj glavni računalnik je odpovedal poslušnost, zato se do nadaljnjega svet ne bo vrtel :( Soooooori.

(Kaj ma to veze? Na njem imam nameščen FeedReader in na njem hranim zanimive linke. In to je vse šlo …)

Na visokih obratih

Danes (četrtek, petek) me je na obrate navilo ena sicer čisto prijazno dekle iz VB. Za eno agencijo sem včasih delala veliko prevodov, potem so se njihovi roki za oddajo vedno bolj krajšali (v smislu od 12h do 18h namesto za drugi dan, jaz pa imam ob popoldnevih vedno več družinskih obveznosti), za določene zadeve z računalniškega področja sem bila malo preveč tečna, vedno znova sem hotela, da se postavljajo končni stranki zahteve po upoštevanju vedno bolj normativne terminologije v informatiki, začeli so združevati plačevanje faktur za več mesecev v plačila na četrtletje, pa še funtu je vrednost padla.

Ampak prejšnji teden sem bila strašno vesela, zanje sem delala en editing in so bili tako zelo zadovoljni, da sem dobila v “svojo kartoteko” posebno opombo, da sem delo opravila dobro. In sem bila zelo zadovoljna sama s sabo, kako ne bi bila, če te pa nekdo pohvali?

Pa je prišel včeraj mejl. V tem mejlu je pisalo nekako takole: glede na tvoje zadnje dobro opravljeno delo, ne, moram reči, veš, mi ti zadnje čase ne pošiljamo več toliko stvari, ker imaš previsoke tarife za editing in proofreading (njihovi proofreadingi so PITA, ker moraš gledat postavljen PDF za ŠKATLO!! teksti so pa v vse mogoče smeri in na vseh mogočih koncih; predstavljajte si PDF, ki mora biti na velikosti 20%, če hočeš videt na 17” zaslonu celo škatlo) in pravi, kaj ne bi ti lahko malo spustila cene, da ti lahko pošljemo več dela.

Gledam jaz tole, kar piše, pravim, Slovon, a lahko prebereš, ker nisem prepričana, da sem prav razumela. Pa se začne smejat, da če so normalni, se pravi, da sem prav razumela.

Menda sem eno uro sestavljala odgovor, da bi bil vsaj približno diplomatski (poudarek na približno). Povedala sem, da sem zadnje čase tako ali tako le redko sprejela njihovo ponudbo, sploh za prevajanje, ker so roki prekratki in ker je s padcem funta njihova absolutno najnižja tarifa, ki jo imam za katerokoli stranko. In morala sem napisati, da jaz tole njeno sporočilo berem, kot da je prišla v fino francosko restavracijo, se dobro najedla, zahtevala pa račun, kakršnega bi dobila, če bi šla na fish&chips?

V hipu mi je na misel prišel tale video, ki smo ga s prevajalci gledali kakšen mesec nazaj:

Dobila sem odgovor, da saj pravzaprav razume, ampak da tako bi mi oni lahko dali več dela.
Dekle moje zlato, to pomeni, da bom več delala, da bom zaslužila enako. Kdo pa to rabi? Če takole popustim, se moje poslovanje spremeni v spiralo, ki strmo pikira proti dnu.

Odgovorila sem, da saj imajo itak večino časa prekratke roke, da bi jih jaz lahko sprejela. In dobila odgovor, da to ni zaradi njih, ampak zaradi njihovih strank, ki so strašno slabo organizirane in potrebujejo vse takoj, čeprav še par dni vnaprej ne vedo, katere dokumente bodo potrebovali prevedene. Tukaj sem pa morala, res morala povedati, da seveda vem, da niso oni krivi, oziroma so krivi samo v toliko, da so svoje stranke razvadili do amena.
Vsakega stalnega naročnika se da toliko vzgojiti, da ti zaradi njega ni treba izgubljati živcev in zdravja. Če daš stranki vedeti, da mora prevode dostaviti v smiselnem roku, saj sicer ne bodo mogli biti prevedeni do roka in jih boš zaradi fizičnih nezmožnosti preprosto oddal po izteku roka, se ji bo to zgodilo 1x, 2x, tretjič pa ne več – če premore količkaj zdrave pameti.
Zakaj pa obstajajo opomniki in računalniki in mobiteli in vse? Zato, ker je preveč stvari, na katere bi moral ves čas misliti. Hudiča, jaz imam drobno poslovanje z omejenim naborom nalog, pa rabim cel sistem, ki je sicer nastajal par let, ampak vključuje 5 programov in ornk drevesno strukturo dejavnosti. Ali tako, ali pa rit ne ve, kaj glava dela. In če rit ne ve, kaj glava dela, se kaj hitro začneš igrati z neobstoječim poslom ali denarjem.
In sploh, zakaj bi moral končni člen, se pravi prevajalec, reševati tuje neorganizirane riti? To je navadna potuha, to je natanko to, na kar starši pri vzgoji neizkušenih tri-do-šestletnikov najbolj pazimo. Ali pa norih najstnic, ki te kličejo iz šole, če prineseš domačo nalogo, ker jo je pozabila na mizi. A smo nori? Dobi cvek, boš vedela za naslednjič. Kdo ti bo prinesel pozabljeno predstavitev v službo čez 20 let?
Da niti ne načnemo teme “mami mora delat cel vikend, pustite jo pri miru”. Ja, halo, a moji otroci so manj vredni od otrok enega menedžerja v veliki firmi, ki svojega posla ne zna dobro menedžerirat? No way!
Saj ne vem, ali se toleranca do takih neumnosti z leti zmanjšuje, ampak moja začenja že zdaj limitirati proti ničli.

V glavnem, vse skupaj bi lahko povzeli s stavkom: ej, ti dobro delaš, dej delaj za manj, da si bomo lahko mi privoščili.
Na tole imam jaz samo en komentar: pejt ti malo na obisk tja, kamor sonce ne posije.
Pa saj ti to znaš, ti boš to z levo roko, ni treba, da ti tok plačamo, k boš hitr fertik.
A? Prosim?

Nekaj sklepov in zaključkov: moje cene morajo bit take, da jaz lahko od njih živim in uživam v delu. Če so prenizke, da od njih živim, ne uživam v delu in delo opravim slabo. Ergo, če spustim ceno, bo moje delo slabše - kdo to rabi? Jaz ne, oni mi pa tudi ne bodo v svoje kartoteke več zvezdic za pridnost pisali. Saj je čisto preprosta matematika. Recimo, da za normalen lajf rabiš X€ na mesec in jih pač moraš zaslužit. Če plačajo malo, moraš vzeti več dela, bolj hitet, se ne posvečat podrobnostim, ne smeš bit natančen in opravit potrebnega raziskovalnega dela, ker zanj nimaš časa. Posledica: oddaš trumo zmazkov, pa ne po svoji krivdi.

In kje je tu profesionalnost? To ni nekaj za na kruh namazat!
In kje je tu dobro ime za nadaljnje življenje? Kiss it good-bye!

Halo, jaz živim od dobrega imena, ki je posledica mojega dobrega dela. Moje ime ima morda ta hip v prevajalstvu svoje malo mestece. A kaj mi to pomaga, če naročniki ali kolegi vidijo, kako sem nekaj zajebala? Moje ime ima pet črk, madeži ga zelo hitro prekrijejo. Ime imam samo eno.

Morda nisem poceni, pa je tudi to nekaj, kar ljudem da vedet, da nisi en pigzigmar. Tistim, ki jih zanima. Za take, ki jih ne zanima, pa nočem delat. So preveč pigzigmarji oni, da bi bili referenca zame.

Jaz moram od svojega dela živet do smrti, ker če kdo ne bo, zame zagotovo ne bo poskrbela tale država.

Tako.

 

(P.s. Nekaj stavkov se je oblikovalo v debati z VŽ, v kateri sva ena drugo prepričevali, da imava midve prav in da je svet vedno bolj nor, tale zapis je tudi posledica debate z njo, zato se je v njem znašel tudi kakšen njen stavek.)

Ne moreš verjet – spet poštarji

Idiotski poštarji vsega sveta mečejo slabo luč na vse poštarje vsega sveta. Najprej taki pri nas, ki menda pohodijo in povozijo kuverte, tako da se v njih ja vse polomi, potem taki v tujini, ki iz Velike Britanije (ta je očitno na koncu sveta) ne znajo poslati paketa v Slovenijo (ali pak smo mi na koncu sveta??). V glavnem, en kretenski poštar iz VB je poslal paket za Slovenijo, se pravi paket, ki naj bi potoval samo znotraj EU na – Bermude!!! Mar bi mene zapakiral ponesreči, ne pa ubogi bombonček s Heleninega bloga, tako da sva se že obe sekirali, da je noge dobil. Je, ja, na poti okoli sveta. Sheesh, ne moreš verjet! Še dobro, da ga ni bermudski trikotnik hamsnil, no. Saj čisto lepo piše gor Slovenia, ne?

Nakitkanje (13)

Spet sem se zafrkavala s fuzijskim steklom. Zaradi swapa. Pa šmir, namesto da bi obesek ratal, imam zdaj kup razlomljenega stekla, eno napol staljeno čudo, uspel izdelek, ki ga je sestavila Sonča, in novo mikrovalovko. Na prejšnji se po novem proži termozaščita, čim dela par minut pri večji toploti. Sam to zihr ni zaradi mojega fuzijskega stekla, ampak ker je bila pečica že dolgo v uporabi, ne?

Sončin obesek
Tako sem za swap najprej poskušala še nekaj, pa gledala nekaj drugega, pa preizkušala gel medij in fimoprah, pa akrile, pa … in se potem odločila, da bom poslala tisto, kar sem v zadnjem času res res najboljšega naredila.
Zraven sem pa dala še par malenkosti.

 

Moja swapika mi je pravkar sporočila, da je prišel 6x v mehurčke zavit obesek po pošti do nje polomljen, vse ostalo pa zmečkano in zdrobljeno, čeprav je bila v mehki kuverti tudi akrilna plošča za silikonske štampiljke. Za se zjokat. Častna, da grem na pošto. Obesek bom pa še kakšen naredila. Čisto tak ne bo, ne Je***** Pošto, prasice grde, a so valjar pripeljali, da je čez paketek peljal ali kaj?

!@#$% Telekomovi programerji

Gnes je tak den…

Pognal sem TIS (Telefonski imenik Slovenije, če slučajno živite v vzporednem vesolju, ki te zadeve ne pozna) in se je hotel nadgradit na novo različico. OK, pa naj mu bo …

Nekaj megabajtov in nekaj minut kasneje se je TIS (menda) nadgradil. Menda zato, ker ni izpisal nobenega obvestila, samo “upgrade” okno je izginilo. Probam pognat in …

Prooooosim? Grem gledat na disk, kakšno neumnost je zakuhal updater in ugotovim, da je tiswin32.exe velik “celih” 1635 bajtov. Sumljivo, sumljivo. Odprem v viewerju, da bi videl, kaj je notri, in …

Ajme, ne me (otroci stran pogledat!) jebat. Updater je poskusil naložit novo verzijo pograma, naletel na napako (napačen spletni naslov, ali pa se Telekomovemu strežniku kolca) in je gladko zapisal besedilo napake v programsko datoteko. Svašta!

“Recover” iz originalne plošče je na srečo pomagal. Besen sem pa vseeno.

!@#$% poceni kitajska roba!

Brata sta mi za rojstni dan prinesla brusilnik. Tak, za mokro in suho brušenje, kot je na spodnji slikci (ni sicer čisto tak, je drugače pobarvan, ampak po krajšem brskanju po slovenskem spletu sem ugotovil, da prav vsi BauBavi prodajajo natanko isti model, samo vsak ima pobarvanega po svoje).

Zadeva je točno tisto kar sem rabil (in za kar sem prosil ;) ) in zadošča mojim potrebam. Ampak vseeno – kakšna !”#$% izdelava! Kitajci so s to napravo dosegli nov minimum proizvodnih standardov :(

Ko sem privijal ščitnik pred iskrami (na zgornji sliki prozorna zadeva desno zgoraj), se je matica lepo obrnila za tri obrate, potem bi pa morala stisnit nosilec na ohišje brusa … pa ga ni. Začela se je vrteti na mestu. Yep, vijak je iz tako “kakovostnega” materiala, da je matica uničila navoje, še preden je uspela prav stisniti celo zadevo.

Potem sem zadevo testno pognal in večje brusilno kolo, tisto ki počiva v koritu za vodo (ki je bil med testom prazen), je začelo drsati po plastiki. Ugasnem, pogledam, matica na koncu osi, ki drži brus, sploh ni bila zategnjena! Mamujim!

Seveda je omenjena matica skoraj nedostopna. Treba je sneti korito za vodo, kar pomeni odviti tri vijakce. Ki so očitno narejeni tako, da se jih da samo priviti, potem pa se njihovo delo konča. Enega sem odvil z nekaj malega problemi, na dveh pa sem uničil glavo (ki je križna – ergo izvijač dobro “prime”), takoj ko sem ju začel odvijati. Tudi orodje za odvijanje vijakov z uničeno glavo (en tak čuden nastavek za vrtalni stroj) ni delovalo. Namesto da bi se zarezalo v glavo in odvilo vijak, je enostavno odfrezalo večino kovine in ostala je velika luknja. Odvil sem ju s kleščami, ki so se brez težav zažrle v material. Tole je ostalo od vijakov.

Bilanca: zamenjati moram tri male vijakce in enega daljšega, potem pa bo mašina uporabna. Na srečo so vsaj osi iz boljšega materiala, pa upam da motor tudi.

Historični prezent

ali zgodovinski sedanjik po slovensko.

sedanjik –a m Glagolska oblika, navadno tvorna in nezložena (tip delam), vendar tudi trpna in pogojna zložena (spoštovan sem itd.), tudi velelniška (delaj). Tvorni povedni sedanjik nedovršnih glagolov izraža dejanje v trenutku govorjenja (pravo sedanjost), dovršnih glagolov pa le, če se z izrekom hkrati opravi tudi dejanje samo, npr. Obljubim – prim. izvršilni sedanjik.
Nedovršni ali dovršni sedanjik lahko izražata tudi dejanje pred trenutkom govorjenja (zgodovinski sedanjik ali historični prezens) ali za njim (prihodnji sedanjik), poleg tega pa dejanje ne glede na čas (brezčasni sedanjik), in naklon (naklonski sedanjik). … … … Trpnega povednega sedanjika navadno ne uporabljamo za izražanje preteklosti, če ne gre za čustveno zaznamovanost!

Lepo prosim, NAVADNO NE UPORABLJAMO ZA IZRAŽANJE PRETEKLOSTI. Novinarji na Kanalu A in zdaj tudi že na Pop tv pa preteklika sploh ne poznajo več. Kaj se zgodi, če pretiravaš s čustveno zaznamovanostjo pri vsakem stavku, ki ga izrečeš? Tako je, čustveno zaznamovanost povedanemu odvzameš. To pomeni, da ga ne uporabljaš več zato, da bi v nekem trenutku ustvaril vtis nujnosti in prizadetosti, ampak ga uporabljaš privzeto, da bi tak vtis ustvarjal neprestano. Pa ga ne. Ustvariš umetno, prezasičeno stanje, ki začne vsem najedati.

Naj to ponazorim z bolj plastičnim zgledom, ki bo morda bolj razumljiv tudi tistim, ki se z jezikom ne ukvarjajo. Ali morda tistim, ki vedo, da težko prenesejo slog novinarjev na Kanalu A in Pop tv, pa ne vedo dobro, zakaj.

Palačinke so sicer lahko glavna jed, če jih napolnimo s čim slanim, večinoma pa so polnjene z marmelado, orehi, čokolado in jih jemljmo kot sladico. Palačinke (sladke) imamo radi, z veseljem pograbimo priložnost, ko se nanje spomnijo otroci, razveselimo jih, ko imamo za pripravo večerje par minut več časa kot sicer.
Kaj pa bi se zgodilo, če bi sladke palačinke dajali na mizo za vsak obrok in vsakomur, ki bi se pojavil v hiši? Palačink bi se vsi prenažrli in nihče več jih ne bi hotel videti.

To je uspelo iz zgodovinskega sedanjika narediti vrlim novinarjem Kanala A in Pop tv-ja. Ker ga uporabljajo ves čas, nekateri sredi njihovih poročil prestavimo na drug kanal, pa čeprav so tam reklame, da si vsaj za par minut odpočijemo ušesa.
Naj se gredo solit in naj se naučijo, da je v slovenščini za pripovedovanje o dogodkih iz preteklosti ustrezna oblika – pomisli no – preteklik!

Novoletni sejem na Vrhniki

je bil totalen podn. Čisto razočaranje. Deloma nad ljudmi, večinoma nad organizacijo.

Ne razumem človeka, še posebej ženske, stare med 25 in 60 let, ki gre mimo stojnic in jih sploh ne pogleda. Ne vidi. Se ne ozre. O tem, da bi se ustavil, ne bi niti sanjali. Ne govorim o tem, da bi se ozrli z druge strani trga na stojnice, se odločili, da jih ne zanimajo, in odšli. Ne, govorim o tem, da se sploh ne ozrejo. Niti od daleč, kjer ni nevarnosti, da bi kdorkoli od njih pričakoval, da bodo kaj kupili. Opazovala sem žensko, učiteljico, ki je prišla s parkirišča, prečkala vogal do vhodnih vrat Mercatorja, prišla iz Mercatorja in odšla nazaj na parkirišče in v avto, ne da bi sploh pogledala po celotnem trgu. Od takega profila človeka jaz nekako pričakujem, da se zanima za svet okoli sebe vsaj toliko, da s pogledom prizna njegov obstoj. Očitno sem zelo naivna.

Da se razumemo, iz mene ne govori samo razočaranje nad neustvarjenim prometom. Konec koncev je bila zame odločitev, da najamem stojnico, pomembna bolj zato, da predstavim svoje delo sokrajanom. Glede na to, da imam v lasti 50% podjetja, natanko vem, kaj pomeni preživeti. In se zavedam, da bi od prodaje voščilnic in nakita kvečjemu stradala.
Zato je to le moj hobi, ročno delo jemljem predvsem kot sprostitev in način, kako ljudem okoli sebe pokažem, da jih toliko cenim, da razmislim, kaj bi jim bilo všeč. Da jim pokažem, da se mi zdi v današnjem svetu pomembneje vzeti si zanje čas in razmislek, kot pa nekam v tri dni zapravljati denar za morda nepotrebno navlako. Ali je “navlaka” še vedno “navlaka”, če si jo izdelal s srcem in dobrimi mislimi za prejemnika?

V glavnem, hotela sem povedati, da nisem tako zelo razočarana zaradi tega, ker danes nisem nič zaslužila. Razočarana sem zato, ker večine Vrhničanov očitno ne zanima, kaj se okoli njih dogaja. Sploh. Niti malo. Absolutno nič.
Še najbolj pa sem razočarana nad organizacijo vrhniškega TIC-a. Pravzaprav bi morala reči nad neorganizacijo. O tem bosta v naslednjih dneh, dokler je izkušnja še sveža, zagotovo slišala tako direktor Zavoda Ivan Cankar kot župan.
Stojnic je bilo na novoletnem sejmu letos menda šest. Baje jih je bilo do pred nekaj leti tudi po 100. V čem je keč? Pravijo, da v zamenjavi vodstva. Bi kar verjela. Jaz sem čisto slučajno izvedela, na kakšen način se sploh prijaviš, da boš prodajal na stojnici. Večina Vrhničanov, s katerimi sem govorila, sploh ni vedela, da je Miklavžev sejem bil. Eno obvestilo sem slišala po radiu. Jaz radia tudi sicer ne poslušam, razen zjutraj kakšne četrt ure in ko sem v avtu. Plakata nobenega. Koliko bi jih pa stalo, da bi oblikovali dva plakata za na osnovni šoli? Za pred kakšno trgovino? Na vhodih na Sodnijski trg ni bilo niti ene table. Seveda ni nihče, ki ni nameraval prav v tamali Mercator na Sodnijskem trgu, po naključju stopil nanj. Zakaj bi človek sploh hodil na Sodnijski trg? Dopoldanska predstava klovnese in božička je odpadla (bojda zaradi bolezni). Popoldne se je na nastop pripravljal čarovnik. Za koga je pred kakšno uro nastopal, ne vem, saj so bili na Sodnijskem trgu, ko smo pol ure prej stojnico podirali, ker so vsi ostali že odšli: 2 gasilca, direktor TIC-a, električar. Razen električarja so vsi stali pri “stojnici” s kuhanim vinom. Hmnja.

Stojnica je bila podobna kot zadnjič. Samo da sem tokrat vedela, da lahko nanjo pritrdim še vrvico za razstavljanje voščilnic.

Tako, ostane mi le še prijetni del sejma – stojnico je prišla pogledat Tjaša, ki je prinesla polno škatlo štirih sort piškotov. Slovonu so se tako zasvetile oči, da jih je moral par pojesti, še preden jih je pofotkal. Ampak ne vem, s katerim fotičem.
Prišla pa je tudi Pika z družinico in moram reči, da se nobenemu od njih ne poznajo ne tečnoba in ne leta, prav cartkani so.

Dajte risanke nazaj [2]

Odgovor RTV SLO (poudarki so moji):

Spoštovani,

vsi starši čutimo in razumemo najglobji pomen misli, da so otroci naše največje bogastvo.

Programski delavci slovenske nacionalne televizije smo povečini tudi sami starši in kot v zasebnem življenju, posvečamo našim malčkom posebno skrb tudi pri načrtovanju programske sheme, saj se še kako zavedamo, da so otroci, ne le enakovreden, temveč posebno pomemben in občutljiv  segment naših gledalcev.

Otroški in mladinski program tako povprečno obsega kar 19 odstotkov vseh vsebin na  našem 1. sporedu, kar je, glede na število vseh uredništev zelo veliko:
Vsak dan, od ponedeljka do petka, sta otroškemu in mladinskemu programu namenjena dopoldanski dvourni in popoldanski, dobro uro trajajoči programski pas, ob sobotah dopoldne dobre 3 ure in pol trajajoči programski pas, ob nedeljah pa kar 4 urni jutranji Živ Žav.
Znotraj naštetega samo risankam povprečno pripada kar 36 odstotkov.

Obseg otroškega in mladinskega programa nameravamo v prihodnje še povečati,
posebej pa se bomo potrudili v času božično-novoletnih počitnic, ko bomo vse omenjene programske pasove bistveno razširili in dopolnili s skrbno izbranimi in kvalitetnimi otroškimi in mladinskimi vsebinami.

Kot javna televizija se seveda trudimo zadostiti željam in okusom kar najširšega prereza gledalcev, zato smo se naš program odločili popestriti z novo, družinsko dnevno nadaljevanko Strasti.
Pri iskanju najprimernejše terminske umestitve, ki jo je programsko vodstvo skrbno pretehtalo, smo ugotovili, da je izbrani termin zanjo najprimernejši, zgolj polurni premik risanke, ob ohranitvi dolžine njenega termina, pa relativno majhen negativen spremljevalni učinek, posebno v tem zimskem času, ko se že zelo zgodaj stemni in se družine nasplošno namestimo pred TV zaslone že nekoliko prej.

Zavedamo se, da je navada železna srajca in, da je bil donedavni termin večerne risanke že dolgo stalnica našega prvega sporeda, zato tudi odločitev za spremembo ni bila lahka, burna reakcija naših malčkov in posledično staršev pa pričakovana, toda žal smo risanki lahko zagotovili nov fiksen termin samo na izvedeni način, pri tem pa, ob gornjih argumentih, upali predvsem na vaše razumevanje, po načelu, da otroci za stvari izkažejo toliko razumevanja, kot ga nanje prenesemo njihovi starši.

Televizijski medij je živ organizem in spremembe so njegov sestavni del; V preteklosti jih je bilo že mnogo in ob njih tudi precej hude krvi, vendar smo se jih s časoma vsi navadili in jih sprejeli.

Verjamemo, da bo tudi v pričujočem primeru polurnega zamika večerne risanke tako.

S prošnjo za razumevanje, vas in vaše malčke najprijazneje pozdravljamo!

Vaša Televizija Slovenija.

V prevodu: ko vas jebe, mi bomo delali po svoje.

Nekaj menj ljudstva:

Risanke naj gredno nazaj na 18:40 ima otrok čist razjahan bioritem, pa še spat ne more zarad tega ker mu ne pustim trapaste limoneda zjat.

Vsakič, ko mislim, da slabše ne more več biti, me presenetite. Tokrat ste pa res prekosili sami sebe! S hčero sedeva pred TV, da bi si ogledala risanko in kaj vidim...spet eno oslarijo ki ste jo iz NAŠEGA denarja spravili skupaj. Na račun otrok!!! Pa kaj vas je treba vse skupaj res fizično odnesti iz te bajte. Saj ste že čisto vse zasrali. Uspelo vam je, kar se je pred vašim mandatom zdelo nemogoče. Iz sranja ste ustvarili greznico. Pa lep pozdrav od imetnika elektrike in financerja vaših plač.

Že to, da gredo otroci spat s frocom od najboljšega soseda je čista katastrofa. Dajte nam nazaj tudi cik cak zajce.

Če ste nacionalna RTV, ki pobira prispevke, potem ni potrebno posnemati vsake butaste poteze komercialnih televizij. Samo zamenjajte vrstni red z risankami in ste naredili vse kar se zahteva.

V ponedeljek se je moj 4-letnik pol ure jokal in ga nikakor nismo mogli umirit, ko smo ugotovili, da ni risanke takrat ko bi morala bit. In nova ura je absolutno prezgodnja.

Sklepati je, da nacionalka kot poglavitno ciljno publiko nanizanke "Strasti" vidi populacijo Slovencev v starosti 2-8 let.

Podpišite peticijo in pošljite besno sporočilo na RTV Slovenijo. Pa obvestite sorodnike, prijatelje in znance.

Dajte risanke nazaj!

Prav res, premaknit risanke na 18.10, zato da se pred dnevnikom rolajo neke idiotske Strasti, je nesramnost največjega kalibra. A smo se zato boril? Še malo, pa mi bo žal, da je Janša odletel. No, ja, ne bo. Ne, nikakor ne bo.

Ampak risanke premaknit … Včeraj sem jim že pisal besno pismo, ker sem zamudil Backa Jona (da ne omenjamo tega, da je otrok jokal kot nevihta, ko je ugotovil, da smo zamudili risanko). Ampak tole je pa bolje: http://www.petitiononline.com/1840/petition.html.

Podpišite, če vam je kaj do risank in do tega, da se nacionalka ne bo kar zmišljevala neumnosti. (Saj veste, najprej so prišli po žide …)

Občutljive omare

Oni dan sem iskal omarico za otroško sobo. (Tisto, ki bo dobila novo mizo.) Obup, vam rečem. V raznih Harveyih in Rutarjih so mi poskušali prodati ali totalen junk za 200 € ali pa srednje dobro robo za 400 €. Halooo? Sem že mislil, da jo bom delal sam, pa sem jo potem le našel v kleti Lesnine Brdo za 55 €, kar se mi je zdela še neka normalna cena za nekaj kosov iverke in okovja.

Danes sem pa čisto slučajno pogledal navodila za uporabo na zadnji strani garancijskega lista in … eh, poglejte si sami.

 

Kakšno klimo moram imeti v prostoru? A poleti, ko se soba segreje na 30 stopinj, mi bo omara razpadla? Da ne govorimo o vlagi – 75% ni v naši hiši nikoli.

Ajajajaj, ti trgovci.

ODZIVNOST CRKNJENEGA KONJA

Moj ljubi mobilni operater, moji ljubi mobilni telefoni … piiiiismo, no. Ok, stvar je taka.

Naša tavelika ima 11 let. In midva oba delava doma, ne? Kar pomeni, da mobitela ne rabi kaj preveč. Oz. je bilo tako do letošnjega šolskega leta. Ko je končala 4.r/9, se pravi pri skoraj 10 letih, je z National Geographicom Junior dobila GSM kartico za Debitel, na kateri je bilo par € bonusa. In smo rekli, nič, dete gre na plavalni tečaj, zraven bo imela še mlajšega brata, pa poiščimo en star in še delujoč mobi, pa zadevo izkoristimo za ta čas. Se bo vsaj pokazalo, ali ga potrebuje ali ne. Izkazalo se je, da ga pravzaprav ne. Celo naslednje šolsko leto je porabila za mobi mogoče 20€. Pa sem verjetno preveč rekla. Še največ za to, da naju je poklicala po kakšnih krožkih ali glasbeni, da sva prišla ponjo. Noooo, in zdaj smo v 6.r. Začele so se telefonade. Ki so s predplačniškim računom ravno prav omejene in vzgojne, da se dete nauči ravnat s telefonom. In že smo pri problemu. Predplačniški mobi brez bonitete = mrtev mobi. Kar pomeni, da punca tudi Slovona ne more poklicat, da bi jo prišel iskat po orkestru, ko je že tema itd. Ne, da je tako zelo daleč, ampak vlačit velik violončelo po hribu navzgor je pač ojejhata.

Mati v akcijo. Prebrskam Mobitelove spletne strani. O še nedavni reklami “govori na mamin račun” s tisto ogabno veliko goflo na prikupnem otroškem obrazu ne duha ne sluha več. Nič, preden jaz na teh obsežnih spletnih straneh kakšno pametno pogruntam, mi gre lahko pol delovnika, zakaj pa obstajajo brezplačne številke za pomoč naročnikom? Pokličem. “Vsi operaterji so zasedeni”. Ok, bomo pa ob prijetni glasbi par minut počakali, saj ima mobitelček svoj zvočniček, jaz pa tudi lahko ob njem naprej prevod tipkam, ne?

Par minut? ------------------- My ass!

Prijetni glasbi? ----------------- My ass squared!

Po približno 7 (sedmih!) minutah sem bila že tako strahovito živčna zaradi hreščečega škripanja, ki je prihajalo iz mobija, da bi šla v hipu na čik, če bi kadila. Delati nisem mogla več, po mejlih sem pa tudi klikala, ne da bi sploh videla, kaj sem prebrala. Za poživinit! Po 20 minutah ni bilo še nobenega odgovora od operaterja, ki bi se bil tačas odsedel. Zato sem stipkala spodnji mejl in šele ko sem ga skončala, sem “zvezo” prekinila.

Spoštovani,

dvajseta (20) minuta teče, kar na vaši brezplačni telefonski številki za naročnike GSM (041 700 700) poslušam strahovito nadležno hreščanje modemske povezave v globokem predoru in se čudim, kako da s takim odnosom do strank od vas ne pobegnemo kar vsi po vrsti. Vaša stranka sem že več kakor 10 let in danes resno razmišljam o tem, da je čas za zamenjavo mobilnega operaterja.

(dvaindvajset minut)

Preden to storim, vam dam še eno priložnost: za hčer, ki trenutno uporablja Debitelovo predplačniško mobi-številko, bi potrebovala rešitev, s katero lahko vedno, tudi ko na računu nima bonitete, pokliče "na mamin račun". Se pravi, idealno bi bilo, da ima Mobitelovo predplačniško številko (zato da se uči nadzorovati svojo porabo), s katero lahko kliče tudi eno Mobitelovo naročniško številko. Ali taka rešitev obstaja?

(triindvajset minut)

Me pa sočasno zelo resno zanima tudi, ali ste tiste zvoke za čakajoče na "prostega operaterja" (kakšen kolosalen bulšit), izbrali natanko z namenom, da odženete stranke?

Aja, Zadeva tega mejla je bila enaka kakor je naslov tega posta.

Zdaj grem pa poskusit srečo k Simobilu.

EDIT: medtem sem dobila prijazen avtomatski odgovor svojega operaterja:

Pozdravljeni,

prejeli smo vaše sporočilo, na katerega vam bomo odgovorili v najkrajšem času.
Lahko nas tudi pokličete v Center za pomoč naročnikom, kjer smo za vas dosegljivi 24 ur na dan na številkah: 041 700 700 (naročniki), 121 (Mobiuporabniki), (01) 47 22 255 ali +386 41 700 700 (iz tujine).

Prijazen pozdrav,

ekipa Mobitelovega Centra za pomoč naročnikom

Od Vrhnike do Ajdovščine … nazaj pa ne?

Od Vrhnike do Ajdovščine lahka je pot. Greš na avtocesto in pičiš. Ne greš sicer po najkrajši poti, po najhitrejši pa zagotovo. Od Ajdovščine do Vrhnike, hja, ta je pa težka. Kar večino dneva si bo treba rezervirat … … vsaj če slediš navodilom iz Telefonskega imenika. Očitno je treba v Razdrtem na desno proti Kopru, tam obrnit, se peljat do Ivančne Gorice, spet obrnit in se peljat do Vrhnike. Kot bi rekel Ibro Hadžipuzić: “Svašta!” Za dokaz prisebnosti naj mi služita slika in itinerarij. Telekom naj se gre pa solit, če me misli tako vozit po deželi moji.

AJDOVŠČINA --> VRHNIKA: Skupna dolžina: 240.25km; čas: 226:08:39; gorivo: 21.3l 1.  Peljite se po cesti VIPAVSKA CESTA 0.18km (0km). 2.  Nadaljujte naravnost po cesti AJDOVŠČINA 0.01km (0km). 3.  Nadaljujte po cesti VIPAVSKA CESTA 0.30km (1km). 4.  Nadaljujte desno po cesti AJDOVŠČINA 0.83km (1km). 5.  Nadaljujte levo po cesti  0.29km (2km). 6.  Nadaljujte levo po cesti PRIKLJUČEK AJDOVŠČINA 0.24km (2km). 7.  Nadaljujte desno po avtocesti H4 8.88km (11km). 8.  Nadaljujte desno po hitri cesti POREČE 0.39km (11km). 9.  Nadaljujte po hitri cesti PODNANOS 2.22km (13km). 10.  Nadaljujte po hitri cesti PODBREG 1.28km (15km). 11.  Nadaljujte po hitri cesti PODGRIČ 1.09km (16km). 12.  Nadaljujte po hitri cesti LOZICE 3.87km (20km). 13.  Nadaljujte po hitri cesti OTOŠČE 0.89km (21km). 14.  Nadaljujte po hitri cesti LOZICE 0.08km (21km). 15.  Nadaljujte po hitri cesti RAZDRTO 0.86km (21km). 16.  Nadaljujte po hitri cesti PRIKLJUČEK RAZDRTO 0.39km (22km). 17.  Nadaljujte naravnost po avtocesti A1 27.92km (50km). 18.  Nadaljujte desno po cesti KASTELEC;SOCERB 0.14km (50km). 19.  Nadaljujte levo po cesti KASTELEC 0.18km (50km). 20.  Nadaljujte levo po cesti PRIKLJUČEK KASTELEC 0.15km (51km). 21.  Nadaljujte desno po avtocesti A1 92.29km (143km). 22.  Nadaljujte naravnost po avtocesti A2 74.41km (217km). 23.  Nadaljujte naravnost po avtocesti A1 7.59km (225km). 24.  Nadaljujte po avtocesti A2 0.28km (225km). 25.  Nadaljujte naravnost po avtocesti A1 14.60km (240km). 26.  Nadaljujte desno po cesti VRHNIKA;BOROVNICA;BISTRA;HORJUL 0.30km (240km). 27.  Nadaljujte desno po cesti PRIKLJUČEK VRHNIKA 0.21km (240km). 28.  Nadaljujte levo po cesti LJUBLJANSKA CESTA 0.28km (240km). 29.  Nadaljujte desno po cesti CANKARJEV TRG 0.09km (240km).

Mobilno / debilno?

Spodnje razmišljanje je bilo prvič objavljeno v Mobilnem Monitorju pod naslovom Pamet v žepu? Ne, hvala! Zgornji naslov se mi je v zadnjem trenutku zazdel malo "premočen" za tisk. Internet prenese več

Berem Mobilni Monitor in se praskam po glavi. Je mobilno računalništvo res tako pomembno? Ali moram biti v vsakem trenutku dosegljiv, v vsakem trenutku sposoben odgovarjati na elektronsko pošto, še več, ali moram res kar sredi ulice brati PDF in popravljati Wordove dokumente? Kaj je s to mobilnostjo, da mi jo neprestano rinejo v oči, ušesa in možgane? Gre za resnično potrebo sodobne družbe ali za nekaj, kar mi poskušajo prodati, ker pač nimajo drugih idej za izboljšanje izdelkov? Težka bo, dragi moji tržniki, na tehnološki napredek mobilnih telefonov ne dam kaj dosti.

Res je, nisem popoln ludit. Mobilci so »komot«, zato jih imamo vsi radi. Tukaj pa se moje občudovanje te tehnologije konča. Mobilca imam zato, da lahko kadarkoli vzpostavim stik s svetom. Tisti drugi del, ko lahko potem tudi svet kadarkoli vzpostavi stik z mano, mi gre že bistveno bolj na jetra in na nižje ležeče organe. A kaj hočemo, dobro odtehta slabo.

Mobilni telefon torej imam in to že od samega začetka – od Mobitelove ponudbe Ericssonov 628 za 33.000 tolarjev. Dobra škatlica, če ravno nisi imel signala, je bila uporabna tudi za zabijanje žebljev. S signalom je bilo takrat res križ – dobro se še spomnim, kako sem v poletni »postojanki« na slovenskem Krasu imel postavljeno usmerjeno anteno, obrnjeno v hrib, od tega pa se je signal odbil v bazno postajo. Brez tega je telefon »videl« signal svoje celice, v nasprotni smeri pa komunikacija ni delovala. (Stacionarne telefonije v tisti vasi ni bilo. Po elektronsko pošto smo se vozili z avtom.)

Potem sem telefone nekaj časa pridno menjal in nadgrajeval. Zadovoljen pa sem bil z vsakim manj. Vedno več funkcij so imeli, pa tudi vedno bolj nezanesljivi so postajali. Da ne omenjamo, da je bil vsak naslednji manj primeren za zabijanje žebljev od svojega predhodnika. Tako sem se ob zadnji menjavi – predzadnjemu mobilčku je namreč crknil zvočnik – odločil za vrnitev h koreninam in sem si omislil čisto enostavno škatlico, s katero lahko kličem in občasno pobrskam po WAP dverih svojega operaterja. Včasih pač sedim ob kavici, pa me nekaj zgrabi in hočem videti, kako se je končala košarka. Ah, pa drugi lahko kličejo mene nanj. Svet še vedno ni popoln.

WAP je tudi edina koristna stvar, ki se jo da početi na tako majhnem zaslončku. Elektronska pošta? Ne me hecat. Za začetek dobivam čisto preveč elektronske pošte, da bi jo filtriral skozi tistih deset kvadratnih centimetrov tekočih kristalov. Poleg tega nisem nikoli razumel ljudi, ki mislijo, da so s tem, ko so sredi ulice prebrali sporočilo, karkoli naredili. Če nisem v svojem mirnem delovnem okolju, ne morem niti razmisliti o sporočilu, kaj šele sestaviti smiselnega odgovora in ga napisati z mini tipkovnico na telefonu. Poleg tega ni najmanjše možnosti, da bi si pri takem načinu dela še zapomnil, kaj sem prebral, kaj sem odpisal in kaj moram v zvezi s tem narediti v naslednjem tednu.

E-mail torej odpade. Kaj pa glasba? MP3 v telefonu, to je pa ja zanimivo? Jok, brate, odpade. Rad imam zvoke sveta okoli sebe in se zelo redko zaprem v glasbo. In če že hočem poslušati glasbo nekje zunaj – najverjetneje se to zgodi, ko kolesarim ali kidam sneg – potem takrat nočem niti približno tovoriti še telefona s sabo. Čisto navaden predvajalnik MP3 mi zadošča. Če imam telefon, me lahko še kdo pokliče! Pa še z glasbenimi vmesniki na telefonih se mi ne ljubi ubadati. Od predvajalnika MP3 pričakujem, da ga bom lahko pognal, ugasnil, skočil na naslednjo skladbo in v naslednjo mapo in da mu bom lahko spreminjal glasnost. Sličic albumov in pevcev pa nikakor ne potrebujem.

Fotoaparat? Seveda! A ne na telefonu. Pokvarili so me dobri stari analogni aparati z odličnimi objektivi in pri fotoaparatih vedno hočem najboljše. In to nekako ni tisto, kar jim uspe stlačiti v mobilne telefone. Ja, to pomeni, da večino časa vlačim s sabo še eno škatlico, ki je nekajkrat večja od mojega mobilca. Pa me to čisto nič ne moti, ker so zaradi tega moje fotografije dovolj dobre, da jih lahko tudi komu pokažem. Tiste iz telefonov so dobre samo za digitalni koš.

GPS? Zanimiva zadeva. Včasih celo uporabna. Sodelavec iz pračasov Monitorja je nekoč izjavil, da je GPS izredno uporaben za dvoje – ko bi si rad označil, kje si našel jurčke, in da si zapomniš, kje si v neznanem mestu parkiral avto. S tem se popolnoma strinjam. Navigacija? Hej, zakaj smo pa bili taborniki? Zemljevidi mi popolnoma zadoščajo. Včasih si kaj natisnem iz Geopedije (avtorji, samo eno besedo imam za vas – rešpekt!), včasih vzamem s sabo Atlas Slovenije, včasih pa si samo pofotkam kakšno stran iz njega. Fotoaparati so odličen zunanji pomnilnik za slikovne podatke.

Ko se tako človek odloči, da bo živel brez kratic; brez EDGE, UMTS, WLAN, GPS, HSDPA, HSUPA in podobne navlake, sicer izgubi množico potencialno koristnih cukrčkov, a če smo realni, so to bolj ali manj same take reči, ki jih navadni smrtnik sploh ne potrebuje. So pa seveda to hkrati tudi same take stvari, ki jih tržniki radi mečejo v reklame, ker »prodajajo« telefone.

Še dobro, da se je pritisk takih čudakov, kot sem jaz, v zadnjih letih malo povečal in so začeli v akcijah spet prodajati telefone, ki znajo dobro opravljati samo eno – posredovati zvok v obe smeri. Pri tem pa delajo in delajo. In delajo. Moja mala škatlica zdrži dva tedna z enim polnjenjem. Presezite to, pametni telefoni!

Moj telefon je idealen – z eno samo napako. Premajhen je za zabijanje žebljev.