Nekako tako se je glasil najin pogovor v začetku tedna:
Danii: »Kaj,
če bi midva naredila okraske – rokavičke za na smrečico?«
Pikec: »Jaaaaaaaa,
jaz bi šival.«
Danii: »Bom
kupila filc in izrezala, pa jih boš ti zašil.«
Pikec: »Kdaj ga
boš šla pa kupit?«
Danii: »Ne
vem še, mogoče v sredo.«
Ok, ko sem
imela filc kupljen, je tekel pogovor takole:
Pikec: »Mami,
kdaj bom lahko šival rokavičke?«
Danii: »Danes
ne, ker ni časa.«
Pikec: »Mami,
kdaj bom lahko šival rokavičke?«
Danii: »Danes
ne, ker ni časa.«
Pikec: »Mami, noooooooo kdaj bom lahko že šival rokavičke?«
Danii: »Boš
čez vikend, ko bo več časa. Saj vidiš, da je skoz nekaj.«
Danes
zjutraj se je pogovor nadaljeval takole:
Pikec: »Mami,
kdaj bom lahko šival rokavičke?«
Danii: »Počakaj,
da spijem kapučino in da pospravim mizo, da bom imela prostor za hroščka.«
Pikec: »Mami, a
si že pospravila mizo?«
Danii: »Ne,
nisem še.«
Pikec: »Mami,
a boš že kmalu?«
Danii: »Ja,
sem že na koncu s pospravljanjem.«
Pikec: »A si
že?«
Danii: »Ja,
sem pospravila mizo in že izrezujem rokavičke.«
Pikec: »Jupiiiii,
kdaj jih bom pa lahko šival?«
Danii: »Takoj,
ko končam.«
Potem sem mu
dala rokavičke in mu pokazala kako se šiva. Ves navdušen začne šivati in si
peti zraven. Najprej je zašil eno rokavičko in nato še drugo. Da ne bi bile
preveč dolgočasne sem mu rekla naj izreže kaj iz belega filca in prilepi gor.
No in po celem tednu spraševanja in teženju mu je le uspelo sešiti rokavički
ter ju okrasiti. Meni se zdi, da sta mu super uspeli. Kaj pa ve mislite?