Srečnopisano 51/2016

Ko letnemu času primerno narediš luknje in priložnosti. Za druženje. Nove in stare vezi. Obnovljene. Nove in stare teme, predvsem pa veliko smeha in dobre volje. In kljub polnim dnem in kratkim vikendom, energija vseeno ne pojenja. Očitno sem družabno bitje, after all. No, do tiste jasne mere. Ko je treba nujno domov, v mehek udoben kokon samote ali najljubšejše dvojine. Ah, prazniki.

Srečnopisano 13/2016

Prejšnji teden smo vikend zašpilili z enim finim družinskim druženjem. Takšnim, ki se ne zgodijo zelo pogosto, ko pa se, trajajo dolgo in so pristni in nam je vsem toplo pri srcu. Ko je vse ok, tudi ko zamujamo s kosilom, ker si imamo itak toliko za povedati prej, vmes in potem. Ko je vse normalno in domače, tudi poflekana majica in razvlečene hlače. In posoda po mizi in kuhinjskih pultih. In si rečemo, da se bomo videli pogosteje in že snujemo načrte za naprej.

Zvečer, ko sem že ležala v postelji, sem dolgo premišljala, kako to, da je z enimi tako lepo. Od kod točno pride ta pristnost in prava povezava, ki jo hitro začutiš. Tega ne vem, po mojem ni recepta. Vsekakor je pa pravi simptom takšnega odnosa/druženja, da niti enkrat v šestih urah nihče ne izvleče telefona iz žepa in se zagleda v tisti svoj mali virtualni svet. Samo tukaj in zdaj.

V pričakovanju

A ni krasno, ko imaš na koledarju cel kup zvezdic, do katerih potem odštevaš dneve, se nanje pripravljaš in potem ko so že čisto blizu, te začne ščemet v trebuhu in se zaveš, da je vse čisto res, da se bo kmalu kmalu res zgodilo in te prevzelo in bo življenje spet še malo lepše in boljše.
V zadnjem času se koledar spet kar polni in včasih se mi zdi, da me samo te zvezdice držijo pokonci. Seveda ne samo dogodki - srečanja, pijačke, sladoledi, koncerti - po mojem imajo večjo vlogo ljudje, s katerimi so ti dogodki povezani, itak. Tiste prave zvezde.
Zadnjič sem se z mamo pogovarjala, kako malo je dejansko tistih oseb, ki jih imamo za prijatelje, ki nas imajo za prijatelje, ki se trudijo za skupni čas, za skupne vibracije, ki te pokličejo ali obiščejo oz. jih lahko pokličeš in obiščeš tudi čisto brez razloga. In je vse normalno. Ko sem bila mlajša (in še precej zelena, kar se odnosov tiče), se mi je zdelo, da je moj krog takšnih ljudi res velik, in potem sem sčasoma postajala vse bolj žalostna, ko so ti takozvani prijatelji začeli izginjat, kot v trenutni suši že počasi odpada porumenelo in porjavelo listje z dreves. Seveda sem za to večinoma krivila sebe (i like doing that), ampak zadnje čase mi je pridelalo, da se pač to zgodi, da se življenje dogaja, da včasih res ne moreš vplivat na to. In zdaj sem samo neizmerno srečna za tistih nekaj zvezdic, ki vztrajno svetijo na mojem obzorju. Ne vem, če se zavedajo, koliko mi pomenijo in kako jih rabim za svoje "duševno" zdravje. Nisem prav dobra z besedami, ampak upam, da jim bom enkrat uspela to povedati. Še bolj pa upam, da to tudi kažem, da se to čuti in vidi, da vedo, tudi če ostane neizrečeno.