September in lačni otroci

Morda samo jaz poslušam napačne stvari, ampak v zadnjih dneh sem vsaj trikrat (spet) slišala govoriti o tem, da so slovenski otroci vse bolj lačni. Da so obroki v šolah njihovi edini topli dnevni obroki, da jih vse več doma trpi veliko pomanjkanje in živi ob praznih hladilnikih.

Ne morem si pomagati, da se ne bi ob teh izjavah zgrozila, vi ne? Je to res mogoče? Vem, prihodki so vse nižji, hrana vse dražja, povišanja bodo (domnevno zaradi suše) v jeseni še višja, ne le pri žitu, ampak tudi pri mesu, mlečnih izdelkih, skratka vsem ... Vse več družin, starejših bo s težavo shajalo čez mesec, če sploh. Humanitarne organizacije že zdaj ne zmorejo več pomagati vsem, ki bi to želeli.

Take novice in slike, ki jih zraven vidim (ali si jih predstavljam), me pretresajo. Res ni pošteno, vsi si zaslužimo dostojno življenje. Ampak po drugi strani sem pretresena, ko vidim, da se mnogim niti ne da več znajti, zbrati moči, da bi se rešili iz te situacije. Gredo rajši po paket. Predstavljam si, da je to hudo in je treba požreti ves ponos, da greš nekam reč, da nimaš kaj dati v lonec, da ti je zmanjkalo denarja za preživetje. Grozljivo.

Hkrati pa berem, da večji slovenski kmetje le s težavo najdejo koga, ki bi jim pomagal pri obiranju pridelkov. Pa se spomnim na starejši upokojeni par, ki vsako leto poleg vrtnin, ki jih pridela na svojem vrtu, pomaga pri nekem kmetu v zameno za jabolka in druge pridelke. Tudi sama sem letos kot vrtnarka začetnica nekaj pridelala, večine pa ne, ampak s kakšno izmenjavo sem prišla tudi do npr. kumar in stročjega fižola, ki so se nam spridili. In smo vseeno jedli, dobro, zdravo in domače. Vem, to ni isto. Ampak vseeno ne razumem, kako je mogoče, da so otroci lačni. Česa točno so lačni?

Tudi moji hčerki sta s septembrom spet zakorakali skozi vrtčevska vrata. Med poletjem sta veliko časa preživeli z mano, najbolj pa so se mi v spomin vtisnili prizori, ko sta na izletu (brez sladoleda, trampolina in podobnih nujnosti za vsakega otroka) s slastjo vsaka pojedli po tri nektarine, ko sta na travniku pri starih starših zobali ribez z grma, ko mi je starejša pomagala pasirati paradižnik za mezgo, ko sta vozili kolo pred blokom in opominjali sovrstnico, ki je jedla čips na pločniku, da je treba lepo jesti, da hrana ne pada na tla, če pa že, da jo je treba nesti v travo, da jo tam pojedo ptiči ali druge živalice, ko je mlajša na obisku odklonila sadni sok in želela piti vodo, ko sta sedeli pod drevesom in vsaj pol ure kot po tekočem traku in brez prerekanja in ugovarjanja jedli ne najbolj sladke, ampak nonotove češpe.

Vem, ne morem primerjati svojih otrok z otroki, katerih starši so brezposelni ali v slabših službah z nerednimi in mizernimi plačami. Vem, moji otroci imajo polne riti vsega. Ampak vseeno težko verjamem, da tudi drugi slovenski otroci (in družine) nimajo možnosti in priložnosti, da se tako ali drugače najejo dobrih in zdravih živil. To, da včasih otroci brez zadržkov govorijo, da ni kaj jesti, da so lačni, pa si čisto brez težav razložim tudi z domišljavostjo in prezasičenostjo s tv dobrotami od "mlečnih" rezin do Im lovin' it packarij ... Tudi moja najmlajša je bila včeraj popoldne lačna in jokava, ampak pri večerji pa je vedela, da mora pojesti pripravljeni obrok, sicer bo morala lačna od mize ...

Ne vem, morda mešam hruške in jabolka in gre za čisto druge stvari. Ampak preprosto ne razumem.

In the mean time

Sem že omenila, da se mi zadnji teden zdi ena sama sosledica rokov? Prognoze kažejo, da se stanje v prihajajočem tednu nikakor ne bo izboljšalo, prej nasprotno. Tipična januarska - začetek leta je, dejmo delat delat delat (even if it kills us)?!

In ko se tako borim, da se kje ne srečam/pozabim/zaspim, ja, tudi v stoje, se pridno trudim, da ne bi vrh vsega še zbolela, ker to trenutno pač res ni opcija. Nobena. Zato se kolikor je mogoče in izvedljivo nalivam s čajem, goltam naprosine proti glavobolu, lekadol+c proti splošnemu drekastemu stanju in izmenično islamint za grlo in glas in neoangin - kar mi prej pride pod roko in se neopazno znajde v ustih (mami, mami, jaz bi tudi bonbonček!).


Nimam nič proti soncu in topli zimi, ampak kdaj pa mislijo kaj pocrkat tile virusi?

So roki in so roki in pred roki so (skoraj) vedno težave

Z roki sem neločljivo povezana, ma, odkar pomnim (torej vsaj vse svoje samostojno in poklicno življenje - 10 let recimo). Poleg rokov plačila, ki nas itak vse preganjajo, so me začeli v študentskih letih preganjati roki za oddajo seminarskih nalog, študijskih prevodov - ena od profesoric* nam je za oddajo prevodov med letom postavila do minute natančne roke!, seveda izpitni roki in proti koncu študija tudi tisti zaresni roki za oddajo zaresnih prevodov. Potem so prišli roki za plačilo prispevkov in računov in ker sem seveda resna in vestna in zanesljiva (ali pa je to prišlo po sili razmer*), sem se vseh teh rokov držala kot pijanec plota in še raje uredila vse še malo pred rokom. Pri rokih za prevode mi je potem hitro postalo jasno, da ni dobro preveč hitet, sicer ti hitro na vrat obesijo še kaj ali pa se navadijo, da si "hiter" in ti potem pošiljajo take z nenormalno kratkimi roki prevodov. Ampak na splošno so roki "sveti" in ko se približujejo, se jim mora podrediti pač vse.

No, moralo bi se jim. Ampak seveda vedno ravno takrat pride še kaj zraven, da malo zaplete zadeve in da ja ne bi bil sam postopek preveč miren in nestresen. Ker rok je pač treba čutiti z vso svojo silo in pezo, kako ti pritiska za vrat. Tako nekako kot tiste že hude popadke, ki jih na neredne minute predihavaš na upravni enoti, ko moraš pač nujno overit podpis, da bo neka vloga oddana pred rokom (tistim uradnim za pridobitev subvencije, in tistim osebnim, rokom poroda). Ampak ja, to so ene druge vrste roki, kjer pač človek z vsemi svojimi zmožnostmi nima veliko besede in se pač zadeve odvijajo mimo volje. (Čeprav sem to poskusila izzvati, pa sem na koncu rodila skoraj na hodniku porodnišnice.)

Naj se vrnem na roke za oddajo prevodov. Včeraj sem imela enega takega. Za en večji, (v mojih očeh) pomembnejši prevod z resnega področja, ki ga doslej še nisem delala, tako da sem ob dokumentu dobila še petkrat  toliko spremnih dokumentov z vsemi možnimi navodili, priporočili in smernicami za delo. In kot zakleto: hčerki sta že v ponedeljek zjutraj ostali doma, ker sta tako hudo smrkali in kašljali, da ju nisem mogla peljati v vrtec. Prevod sem imela sicer že večinoma narejen, a jasno mi je bilo, da bodo zadnje faze preverjanja, usklajevanja terminologije in popravkov potekale v bolj hektični dnevni fazi, ko morda po nekem srečnem naključju obe spita vsaj eno uro - skupaj, ali pa v mirni, a zaspani nočni fazi.

V ponedeljek ponoči sem bila navdušena, ostala mi je res samo še tista sklepna faza zadnjih kozmetičnih popravkov, največ kakšna ura ali dve dela. V idealnih razmerah seveda. V realnosti pa se ravno takrat sesuje računalnik. Večkrat zapored. Potem ga ni mogoče pripraviti do resnejšega sodelovanja z več kot enim odprtim programom. Na srečo ima mož še prenosnik. Med animiranjem hčerk opravim še selitev narodov (delovnih dokumentov, referenčnih dokumentov, programov), zaženem delovni proces, vse dela. Otroke nahranim in spravim spat, uspešno. Se poskušam lotiti dela, neuspešno. Program, ki je še pred nekaj urami delal, mi zdaj javlja neko napako na strežniku in ne morem se povezati v oddaljeno bazo prevodov.

Mučila sem se jaz, mučil se je tehnik na daljavo, rešitve ni bilo. Pustim vse skupaj, tako ali tako sta se hčerki zbudili, treba je skuhati kosilo in se posvetiti njima. Zvečer spet poskusim - dela. Dokončam, kar je treba in v poznih večernih urah oddam prevod. Uspelo je, seveda, ampak prepričana sem, da imam zaradi vsega sekiranja nekaj let življenja manj pred sabo (in precej manj las na glavi).

Razmišljam, da sem gotovo kriva jaz. Da okrog teh rokov delam tako famo, da se potem zares vse skupaj zaplete. Ampak zdaj moram nehati razmišljati o tem. Ker imam seveda pred seboj že nov rok in zdaj moram resno ugotoviti, kaj je narobe z računalnikom/programi. Wish me luck!

Teče

Zunaj in noter. Ne vem, v čem je točno problem, verjetno ne samo vreme, ampak dobro je vsaj to, da sva se uskladila. Da sva se ulila približno hkrati, pritisk je popustil in je steklo. Po oknih, balkonu in licih. Zdaj teče. Teče naprej. Elektrika je prišla in ostala za več kot enakrat pet minut in drugič tri minute. V enem kosu sem uspela speči kruh. Prebrala vse nujno današnje čtivo. Se priklopila na internet. Jobs vse povsod. Ko bi vsaj, si mislim. No, seveda, žalujem tudi jaz malo, konec koncev sem vsaj v dar dobila eno izadevo (še enkrat hvala bratec, vožnja z vlakom je v gruči srednješolcev zdaj že kar znosna).  Lahko rečem, da je bil zanimiv, kaj več ne morem povedati, kar ga nisem pretirano spremljala. Me pa preganja njegov "You've got to find what you love". Tako dobro sovpada z mojo minikrizo začetka jeseni. Morda je problem, ker je na pladnju preveč dobrih stvari, po katerih sem vedno hrepenela. Prepričujem se, da mi ni treba izbirati, da lahko vzamem, kar želim, da "lahko izberem več možnosti", kot je pisalo včeraj v vprašalniku, ki so mi ga poslali kot nekdanji erazmovki, o tem zakaj bi odšla v tujino delat (jaz pa se sprašujem, zakaj še nisem šla). Ampak v bistvu vem, da ne morem imeti vsega. Da se s tem, ko se v nekem trenutku odločim za nekaj, druge možnosti avtomatično potisnejo malo v ozadje. Ne pravim čisto stran, ampak samo malo bolj stran, da jih potem spet lahko enkrat postavim v ospredje. Decisions, decisions. Sem lahko pol dneva to, četrt dneva nekaj drugega in četrt nekaj tretjega? Koliko vlog natančno moram "igrati"? Koga vse moram res zadovoljiti? Res, najhujša bitka je tista s samim sabo. Naj teče, naj teče.

Vzgojno razsvetljenje (spet enkrat!)

Že pred časom sem bila na krasnem predavanju pogovoru z Markom Juhantom na lokalni šoli, pa o njem še nisem utegnila napisati ničesar. Tisti večer je bil eden od najbolj razsvetljujočih v zadnjem času. Morda je ravno takšno obdobje, letni čas, zvezdna konstelacija, kaj jaz vem kaj, ampak starejša mladička je postala kar zahtevna in včasih kar malo nemogoča. Ali pa sem s svojimi zahtevami in pričakovanji postala nemogoča jaz, tega še ne vem, moram ugotovit ...

Ampak gospod Juhant mi je s svojim preprostim, humornim pripovedovanjem anekdot in življenjskih resnic pobožal ranjen materinski ego (ker sem bila sveto prepričana, da sem najslabša in najbolj nemogoča mama, če imam takega nemogočega otroka) in me pomiril. Vse je ok. In za vzgajanje otrok pač ne rabiš nobenih priročnikov in metod in veleumnih strategij. Za vzgajanje otrok si pač to, kar in kdor si. Upam, da se mi je zdaj enkrat za vse večne čase vtisnilo v možgane (po možnosti tudi male...), da mi ni treba bit mama, govorit tega in tega, delat to in to, prepovedovat to in to, ker se pač tako vzgaja. Saj v bistvu vse to vem, samo včasih človek pač skrene, zlasti pod nekimi vtisi vedno budno spremljajoče in ocenjujoče okolice in pametnih tetk, stricev in kar je najlepše, popolnih neznancev ... Briga me! Resno!

Skratka, v tistih slabih dveh urah sem se nekako spravila sama s sabo in s svojo nepopolnostjo, ker me v resnici zanima samo to, v kakšna človeka bosta zrasli moji dve hčerki. Jaz tu res nisem pomembna. In zdaj imam v glavi samo še to, vem, kaj jima želim predati in kaj ju naučiti, ampak večino dela bosta morali opraviti sami.

E je že dovolj velika in že ve, da določena ravnanja prinesejo določene posledice. Včasih z njimi ni zadovoljna. Ugotovi, da je zaspana, če ne gre čez opoldne vsaj malo počivat. Da ji je vroče, če se namesto sandalov po lastni želji obuje superge (z nogavicami seveda). Da brezglavo tekanje po makadamu prej ali slej privede do opraskanih kolen, po možnosti obeh in še rok. Da se divje norenje in skakanje po kavču konča z buškami. Zato po novem skače samo po tleh. Preden greva ven, vpraša, koliko je vroče, kaj naj obuje. S spanjem se kdaj še poskuša poigrati, kolena bodo pa verjetno večno opraskana. Res se ne mislim sekirat in še manj mislim izgubljat glasilke z nenehnim opozarjanjem. Pika.

Prav posebej pa je pri nas lepo, ker je ugotovila, da lahko pomaga in da smo celo zelo veseli in navdušeni nad tem. Tako je zdaj zadolžena za pripravo mize za obed, na koncu tudi sama pospravi pladnje. Zelo ponosna je, ko ji dovolim, da skupaj zloživa posodo v stroj. Ko ji dam v roke mešalnik in lahko sama prestavi na najvišjo hitrost, ji pa učke sploh najbolj zažarijo. To, da iz trgovine vedno nese eno stvar (ne nujno najmanjšo in najlažjo), pa že tako dolgo prakticiramo in res vidim, da ji veliko pomeni, da je koristna in pomaga. Meni pa tudi - ker se mi potem ni treba (preveč) ukvarjati s tečkarjenjem, kaj vse bi imela in zmetala v svoj mali voziček (ker potem mora vse to nesti)... Da mi pridrži vhodna (ne tako lahka) vrata, je sploh dobrodošlo in to ji vsakič znova čisto iskreno povem, ko z najmlajšo v naročju, dvema torbama na rami in še kakšno v roki prisopiham čez prag (ker pač ne maram hodit petkrat in se vedno raje oprtam kot ena mula...).

V glavnem lepo se imamo. Mama si brez slabe vesti dovolim, da kdaj rečem, ne, ne morem, zdaj bi pa rada v miru prebrala časopis/pošto/karkoli, pridem k tebi čez petnajst minut. In deklica se (bolj ali manj hitro) zamoti, mama pa srečna ukradem nekaj minut za sebe. Luksuz! :) Moje zlato vzgojno pravilo odslej je torej, da je treba otroke zaposlit in jih tudi znati pustiti, da se sami zaposlijo.

Ps: Čez kakšno leto (ali pa še prej!) bo tudi pri nas ona kuhala kavo. Pri Juhantovih je menda hčerka to prevzela pri petih letih, kuhanje turške kave za plinskim štedilnikom, da se razumemo. No, mi pijemo kavo iz kafetjere, tako da bo naloga lažja in v bistvu nenevarna, saj je tudi štedilnik električni, hkrati pa bomo lahko zraven ponavljali številke, katera je večja in katera manjša - win-win, vam povem! ;)