Srečnopisano 30/2016

Vem, dolgo že nisem kaj konkretnega napisala. Še iščem pravi ritem. Se mi zdijo te poletne počitnice že zelo dolge, kalkuliram iz tedna v teden, zdaj je najmlajši spet v vrtcu, za večji dve kombiniramo vse mogoče reči, največji delež pade na primorska nonota in tetko (hvala!), tako da imam na splošno imam kar ves čas en občutek, da so otroci nekje drugje, verjetno tudi zaradi tiste izredne dvotedenske Francije. Ja, saj smo bili en teden skupaj na morju pa en teden skupaj doma, pa vikendi, ampak vse to tako hitro mine. Zato sem jih zadnjič malo "popokala" in smo se šli malo resno pogovorit, žgečkat, družit, brat knjigo, posamič in skupaj in v različnih kombinacijah. Na visečo mrežo, seveda. Za par trenutkov je blo mirno in popolno. Potem pa spet kreg, brcanje, izrivanje, guncanje, vpitje, tralalitralala, živele počitnice!

Jagodozaver - za 8! Osem!!

Preden bo prepozno moram deliti vsaj kak kratek utrinek izpred zdaj že več kot tedna dni, ko smo praznovali rojstni dan naše najstarejše. Letos s prijatelji kar med tednom. Ker sem ugotovila, da je to še najbolj praktično, če ne želiš najemati telovadnice, animatorjev in ves dan/popoldne prenašati otroškega norenja. Mi smo lepo po naši stari navadi praznovali doma, jaz sem temu rekla popoldanska čajanka, čeprav smo v resnici pili bezgov in korenčkov sok. Za rojstni dan lahko.

Poudarek je bil na tem, da vse skupaj ne traja več kot tri ure. Kar sem staršem ob potrditvi položila na srce, naj si mislijo, kar hočejo. Eva je bila pa tudi zadovoljna, da je praznovala točno na svoj rojstni dan in še bolj z vsemi svojimi dragimi prijatelji - kar pomeni, da je bilo polovica od vseh povabljenih fantov. Lepo smo se imeli, nismo pretiravali z ničemer, razen z decibeli, kar si pa vsaj na rd lahko privoščimo, tudi po mojih merilih. Sicer smo pa polovico časa preživeli zunaj na soncu, najprej v lovu na zaklad in potem v igrah z žogo na domačem parkirišču (decibeli - glej zgoraj!). Torte skoraj nisem nič zavrgla, kar je tudi dober znak. Slavljenka se je sicer tik pred torto spet zjokala. Tokrat ne zaradi torte, ampak zato ker ni vedela, kaj bi si zaželela in ker se je eden od fantov smejal njeni stiski. Jah, odrašča. 

Hitro in očitno. Še bolj kot prej je navezana na mlajšega bratca, ki mu je v velik vzor, njej pa v zabavo, tako da sta skupaj krasna kombinacija. Z mlajšo sestro sta včasih največji zaupnici, včasih največji sovražnici. Nič novega pod soncem, torej. Odkar sta skupaj v svoji sobi, se mi zdi, da vseeno prevladuje prvo. Morda ne vem vsega (kar je tudi prav). Še vedno je zelo samosvoje dekle, ki se najraje igra s fanti, čeprav ima zaradi tega včasih tudi samosvoje težave - s fanti in s puncami. Njeno naravno stanje je gibanje, kar smo uspeli dobro ujeti z letos na novo odkrito dejavnostjo teka na smučeh. Kot da se je še bolj razcvetela. Tudi z glasbeno šolo še kar dobro shaja, nerada gre vadit, a jo potem posrka in zadnje čase me prav preseneča, ko brez težav zmore marsikaj, tudi eno uro vaje (ne vsak dan, seveda, ampak že to je uau). V šolo po novem hodi sama (oz. s sosedom-sošolcem, tistim, ki se ji je na zabavi smejal), tudi sicer samostojni skrbi za vse, povezano s šolo. Kar pomeni, da je zdaj ob lepših, daljših dnevih včasih premalo časa za branje in je potem razočarana, ko učiteljica izpostavi pomanjkljivosti njenega branja. A na koncu vse služi namenu, saj sama ugotavlja, da se je dobro včasih malo potruditi in redno brati, računati, ker gre potem hitreje, lažje. In ni treba k vsemu priganjati in ves čas ponavljati eno in isto. No, razen pri straniščni školjki. ;) 

In še druga, za družinsko nedeljsko slavje

Zajčji vse najboljše

Naši vikendi so še vedno polni praznovanj. Naših, sosedovih, tujih, skratka vsak vikend je nekaj. Pretekli je bil od naše malečke, ki je stara že pet. Pet! 5!! Tamala! 

Po kolobociji s starejšo sem vedela, da nočem še enkrat skozi podobno kalvarijo. Ničesar nisem spraševala, kljub pomanjkanju časa (volje, energije, vstavi poljubno) pa sem vedela, da moram zaradi ljubega miru v hiši (in nenehnega primerjanja) narediti nekaj podobnega kot za starejšo, torej spet tale šmentana tičino masa, ki se v teoriji sliši simplpimpl, potem v praksi pa … Ne vem, se še nisem odločila. Mogoče zato, ker vedno delam v naglici, brez posebnih priprav ali bognedaj testiranja in seveda nikoli ne gre čisto tako super, kot si mislim. Vsakič znova rečem, da bom tole šmentano maso čisto na tanko zvaljala, pa je je vedno preveč. No, enim otrokom je blazno všeč, drugi je pa itak ne maramo, ne debele ne tanke. Ampak letošnji korenčki so šli pa vsem v slast, na koncu jih je bilo še premalo! 

Kakor koli, ja, torto sem pekla sama, tokrat sem se potem vseeno odločila za brezjajčno različico, ampak v celoti čokoladno. Biskvit je sicer dober, a naslednjič bom vsekakor dala manj pecilnega, ker je za moj okus ostalo preveč kislega okusa, ki ga nikjer ne maram, posebej ne na sladicah. Krema je bila ena nutelina in ena bolj švohcena, iz pudinga, smetane in malo masla - ker sem delala v zadnjem hipu (glej zgoraj) in sem potrebovala nekaj (preverjenega iz maminih jeklenih receptov), kar se res strdi, sicer se tale nesrečna tičinka čisto razleze. Skratka, okus čisto zimproviziran, oblika malo bolj premišljena (ok, 2 uri), ampak končni rezultat je bil ok. Naslednji dan še bolj (ni zastonj tisto priporočilo, da se torto dela dan prej…).

Tortica je torej kar uspela, druženje s prijateljicami (prvič) pa tudi, čeprav ja, glasni so tile otroci in dve uri in pol zvišanih decibelov je maksimum od maksimuma, ki ga še prenesem. Ampak vse za otroke, kajne? Vesela je bila, da je končno lahko povabila prijateljice k sebi, predvsem pa, da so se lahko igrale z novo pridobljeno čisto pravo hišico za punčke. Tako večnadstropno! Saj vem, saj vem, tumač. Ampak glede na to, da igrače/darila pri nas dobivajo dvakrat letno, sva jo hotela razveseliti, pa itak se zdaj obe igrata in se bosta morali vsaj še deset let, da se bo nakup izplačal… ;) 

Mala je pa še vedno mala in očitno bo tako tudi ostalo. Navihana, pozorna, družabna, malo preračunljiva, potrpežljiva in hkrati nikoli ne zamudi priložnosti, da ne bi kakšne ušpičila. Še vedno spi s svojim zajčkom. :) Z večjo nenehno tekmujeta in se primerjata, z manjšim pa imata zdaj že malo bolj zavezniški odnos in čisto vesela je, ko se stisne k njej (ne da bi jo pocukal za lase). Luštni so. Luštna je. Raste. Vse najboljše, zajkljica mala!

Zametki pismenosti (in kulinarične navdahnjenosti)

Pred kratkim so se v šoli veliko pogovarjali o zdravju in zdravi prehrani. Tako so morali za domačo nalogo napisati, kakšen bi bil njihov zdrav jedilnik.

Še o jajcih

Očitno je aprilu namenjeno, da je za nas mesec jajc, tako in drugače … Končalo se je s pregledom pri alergologu, ki je pri najmlajšem potrdil alergijo tako na beljak kot na rumenjak. Pa so šla idilična sobotna zajtrkovanja z mehko kuhanim jajcem! :-(

No, verjetno se tej naši tradiciji ne bomo čisto odpovedali, bomo pa morali najti en ustrezno zanimiv in okusen nadomestek za malega požeruhca, ki je sicer nadvze užival pri jajčkih, tako da naloga res ne bo lahka. A kar je treba, je pač treba. Naredim to in še kaj, le da bo ostal bolj zdrav in da bo manj teh dihalnih težav, s katerimi imamo v zadnjih dveh letih čisto preveč opravka.

Če sem že prej natančno brala deklaracije in gledala predvsem vsebnost sladkorja v živilih, bom zdaj še bolj pozorno brala tudi sestavine in morda znova začela več peči doma (ker iskreno povedano, zadnje mesece nimam pravega navdiha, razen pri kruhu). In čeprav sem vedno malo zavijala z očmi ob takšnih prizorih, bom zdaj tudi sama postala tista tečna mama, ki otroku ne dovoli jesti vseh tistih dobrot, ki si jih podajajo zunaj na igriščih in pakririščih, pa na druženjih in praznovanjih. Ker je še tako majhen, da pač ne razume, da nečesa ne sme oz. ni dobro zanj, ga bo ob takšnih trenutkih najbolje kar odstraniti oz. nas kolektivno odstraniti, da bo lažje ali kaj. 

Kakor koli, ko smo odhajali iz ambulante in sem prebirala navodila, sem pomislila, kakšno srečo imamo, da živimo v EU, kjer imamo vse tako super označeno in se bomo lahko res izognili kritičnim izdelkom. Zdaj to še bolj cenim, tako da očitno res ne razumeš in ceniš vrednosti nečesa, dokler se te osebno ne dotakne/prizadene... Počasi se bomo navadili in sčasoma upam, da se tudi njegov organizem znormalizira (zraste!) in da vse skupaj izzveni. Nas pa tako ali tako čaka še en pregled z obema najmlajšima in čisto možno je, da se bo pokazalo še kaj. No, zaenkrat si Pablo lahko še oddahne.

Naša mala velika (ali velika mala?)

Techka me je čisto po pravici okregala, da sem v predprejšnji objavi pozabila omeniti/pokazati našo mlajšo deklico. Ja, malo zato, ker nisem imela kakšnih pametnih videoposnetkov, malo zato, ker si zasluži svojo objavo! ;-)

Srednji otroci so res lahko hitro prikrajšani za marsikaj oz. morajo kar nekako potrpeti, se znajti, med starejšim, ki je deležen pozornosti, ker je pač večji in po definiciji zmore, razume več in prej, ter med mlajšim, ki je pač najmlajši in že zato deležen pozornosti (poenostavljam, ampak saj se razume, ne?). Seveda dvomim, da bi starši to počeli namenoma, verjetno je prav nasprotno, da si ves čas prizadevamo, zavestno, da srednjega ne bi zapostavljali, prikrajšali. No, vsaj pri nas je tako ;)

Je pa življenje z našo malo veliko V zelo zanimivo. Seveda so zdaj tudi taka leta, ko se zaveda marsičesa in vse bolj glasno izraža svoj jaz in svoj prav, tako da zna bit včasih sila naporna. Predvsem pa ko poskuša na grd, tudi že nasilen način priti do pozornosti. A se mi zdi, da je v zadnjih mesecih ugotovila, da se veliko več da doseči s prijaznostjo. Seveda je prefrigana in zdaj na to karto poskuša doseči želeno. In včasih je seveda treba popustiti (zakaj pa smo mame?! ;-).

Je pa neverjetno, kako vse bolj prihaja do izraza njen čut za podrobnosti, malenkosti, ki je bil viden že od malega. Zdaj je to že njen "trademark" (razen ko tik pred spanjem ne najde zajčka, ninice, ki jo ima od 4. meseca starosti in ne kaže, da se namerava v kratkem ločiti od nje, čeprav čisto brez težav zaspi tudi brez - ko je pač v temi ne najdemo). Ko kaj pripravljam, pečem, kuham, hoče vedno biti zraven, pomagati (in obvezno poskušati vse, kar se meša z metlicami), čeprav potem ni tako hitra pri jedi oz. je tako malo, da jo zdaj že mali prehiteva po levi, kar zadeva količine.

Njen drugi "trademark" so pa še vedno besedne invencije, na primer

- zdaj si zna že sama zahlačiti spodnjo majico;

- ko bo velika, bo tudi ona imela čarunalnik (I want one too!);

- ko poje in se ji zdi najbolj smiselno in verjetno, da "Lisička je prav zvita zver, pod skalco ima svoj klavir!")

Ne bom!

Neučakanost

"Mami, koliko je zdaj, še tri mesece in?"

"A veš, kakšno torto bi imela? Na zmaja!"

"Poglej, naredila sem nova vabila, še za tega in tega in tega. Zdaj jih imam 19!" (?!)

"Poglej, sem ti narisala torto, da boš vedela, kakšno narediti, ko jo boš delala ponoči, ko bom jaz spala."

"Kaj pa danes? Koliko je zdaj še do mojega rojstnega dne?"

Naj bo še tako prikupno, zmešalo se mi/nama bo!

Pišem pišeš piše

Spet pišem. V zvezek, s kemičnim svinčnikom. Sem iskala en tak lep zvezek, pa sem potem kupila prvega, ki sem ga videla. Za ideje, izpeljave, načrte, poblike, zapiske iz literature, dvome in želje. Za mojo Nalogo. (Zdaj ko sem ugotovila, da še znam/zmorem dolgo sedeti, bom lahko začela ZARES pisati.)

Pisanje po nareku, prvi poskus

Piše tudi naša prvošolka. Bolje rečeno, prepisuje. Kar je menda ok, razvija ustrezno pisalno motoriko, s črkami bodo začeli šele zdaj, pravi učiteljica, pri kateri sem bila danes na prvih govorilnih urah. Čeprav mi je že nekajkrat zatrdila, da samo ona še ne zna pisati, jih menda še krepka večina ne zna, tako da sem malo manj zaskrbljena in sem se skoraj otresla občutka, da premalo treniram otrokove pisalne sposobnosti. Priznam, sem obupala, potem ko smo sicer že zelo zgodaj začeli, ker je kazala zanimanje, pa smo potem mislili, da bo šlo, pa je samo izgubljala živce takoj, ko smo ji začeli razlagati, da morajo biti črke takšne in točno takšne, da kaj pomenijo, da morajo biti nametane skupaj v točno takšnem zaporedju, da jih lahko kdo razume, da je treba veliko ponavljati in vaditi, preden zares znaš (kar je problematično še zdaj pri violini).

Pisanje po nareku, 2. poskus

Je pa zanimiva, naša tavečja. Ker je zelo zagreta in zagrizena za stvari, ki se njej zdijo fine. Violino pretežni del časa vadi tako, da igra kar tako malo počez. Ker pač hoče igrat violino, tako zares. In tudi pisati hoče očitno tako, zares. Zato je, ne vem odkod, začela prepisovati pisane črke. Zaman razlagam, da se je treba stvari lotevati po vrsti ...

Otroci

… nas poznajo bolj, kot si mislimo, bolj, kot smo si sploh pripravljeni priznati.

Včeraj sem po dejavnostih z obema zavila še v trgovino. Ker imamo v našem hladilniku sigurno ene palčke, ki vse pojejo. Po možnosti tudi iz sosednje omare. Saj vsakič, ko nekdo (mož, otroci) odpre hladilnik, slišim: "Kje pa je kaj? Saj nimamo ničesar?" Meni se sicer zdi, da imamo vsega preveč, posebej ko pomislim še na klet in kup kozarčkov, na katere ne smem pozabiti … Ampak ok, gremo v trgovino, nakupimo vse tisto, kar sama štejem za "potrošni material": mandarine, jogurti, suho sadje, nekaj za zajtrk pred šolo (gradimo dobre navade … a žal delujejo samo s pecivom, kos kruha z marmelado se navsezgodaj zjutraj očitno sliši kot znanstvena fantastika), tuno, ker je ravno v akciji in ker še vedno "furam" solate, obvezno salamo in gremo počasi proti blagajnam. Žal po napačnem prehodu, ja, mimo sladkarij. Ker smo se pred samo 5 minutami prepirale pred polico s "kosmiči", da ne bom kupila čokoladnih kroglic, niti mini piškotkov, niti mini blazinic, niti ničesar od tistega sladkorja, sem samo, že malo utrujeno in izmozgano, ponovila mantro, ne, ne rabimo še tega sladkorja, to ni zdravo. Pa me starejša pocuka za rokav in pelje k točno določenemu stojalu: "Ampak mami, te pa lahko vzamemo, te imaš TI rada. Tudi zate moramo nekaj vzet."

Vzdih.

Bolniška

Naš pižek mižek je bil prejšnji teden čisto zares bolan. Na srečo je vsaj pil veliko in ker je imel kar nekaj zaloge, smo jo kljub večdnevni driski in neješčosti dobro odnesli. Z veliko crkljanja in tolažbe, ker nič drugega ni delovalo, niti Calpol, niti atijevo naročje. Samo mami. Hecno, kako hitro se prioritete postavijo na mesto, ko se kaj dogaja z našimi malčki (v trenutku sem odpovedala prve pedagoške ure v tem semestru in vse sestanke - celo brez slabe vesti). Najprej družina.

Poletna jesen

V nedeljo smo šli s sončnega predela Slovenije na bolj oblačnega, čeravno nas to niti ni motilo, samo da je v zraku sol in da so blizu igrala in da je dovolj hidracije (ok, tudi sladoled je padel) za pregrete in prepotene bučke (run-play-drink-repeat). Še sonce je posijalo, itak. Lepo nedeljsko dopoldne z mojimi duracell mladiči :) (potem po atijevi vrnitvi s kolesarjenja pa še super kosilo, ki se je razvleklo v večerjo, in tiha nočna vožnja proti domu).

Mami, mami, gremo v lunapark! No, ajde, eno reč vsaka...

Vesela k' radio

Bom začela s peticijo, da vlada/občine vsaj tole nastavijo v vsako mesto

Nista in nista se naveličali … odkrivanje kopnega in gusarska vojna in ni da ni

Tudi duracell se enkrat izprazne … ;)

Pridne punčke

Si domišljam, da sama ne sodim v to kategorijo, ker imam zelo rada izzive, čeprav me seveda pogosto oblijejo kaki dvomi in nisem vedno najbolj prijazna do sebe … kakor koli, močno upam, da bom znala zrasti vsaj zdaj, da bom hčerkama predala to, kar res šteje in je za njuno prihodnost pomembno.

"How often have you found yourself avoiding challenges and playing it safe, sticking to goals you knew would be easy for you to reach? Are there things you decided long ago that you could never be good at? Skills you believed you would never possess? If the list is a long one, you were probably one of the Bright Girls--and your belief that you are "stuck" being exactly as you are has done more to determine the course of your life than you probably ever imagined. Which would be fine, if your abilitieswere innate and unchangeable. Only they're not." (tu)

Septembrski začetki III

Tako je, ni še konec. Po novem imamo še enega vrtčana, ki je v teh dneh tudi dopolnil prvo leto in v nedeljo v družinskem krogu pihal prvo svečko (koga slepim, polizal je kremo in gledal plamenček, okrog katerega sta se bolj trudili starejši sestrici, in strašno fino se mu je zdelo, ko smo začeli peti, še bolj pa, ko sta ga sestrici futrali - mhm, rad je, šunkica mala ;)). V vrtcu je pogumen in se menda hitro zamoti tudi, ko ugotovi, da me ni (več) zraven. Čeprav še ne hodi, razen ob opori, je hiter in spreten po vseh štirih oziroma kakor pride, zelo rad tudi stoji in se spusti, najraje pa ima lovljenje, še posebej pod mizo/stoli in če ga presenetiš za kakšnim vogalom. In žgečkljiv je zelo, se na široko nasmehne in pokaže tistih svojih par velikih zobov, da je še bolj smeško. Smeha in razgrajanja polna hiša! :) Vse najboljše, pikec!

Pitanje z leve

Pitanje z desne

Septembrski začetki II

Preden bo oktober, moram nadaljevati, kar sem zastavila (ker ja, objavljanje na blogu je/mora biti ful premišljeno ravnanje, mhm). Danes se začenja že tretji septembrski teden in za našo malo V drugi plesni teden - kot starš bi si težko želel boljšo motivacijo (v nedeljo zvečer/ponedeljek zjutraj), kot je to, da so popoldne plesne vaje! Letos smo jo vpisali v malo bolj resen klub in zaenkrat je zelo navdušena, da ima tudi ona nekaj samo zase. In presrečna je, da je spet v vrtcu (ker me je že julija spraševala, kdaj jo peljem v vrtec, ker pogreša svoje prijatelje). Med poletjem se je še malo pretegnila in je postala prava glistica. Še vedno si noče ostriči las. Pogosto je taglavna, ko gre za lumparije, še posebej če so vpletene škarje ...

Čeprav je že spomladi speljala, je šele zdaj začela res z užitkom voziti

Septembrski začetki I

Mhm, zelo smo se veselili septembra. Saj smo se imeli poleti lepo, sonce/toplota gor ali dol, ampak se mi dozdeva, da smo v naši družini narejeni od urnikov in reda, drugače smo malo izgubljeni. Saj paše malo spontanosti in sledenja trenutku namesto uri, ampak dva meseca je veliko, ni? 

Skratka, dočakali smo ga. Prvi šolski dan. In to v čisto čisto novo šolo. In čisto čisto novo glasbeno šolo. In malečka je že prvi dan dobila (na izposojo, seveda) violino, ki bi jo non-stop imela po rokah, čeprav je še niti ne zna zares pravilno držati, ampak ko jo prime, je tako prepričljiva in to naredi s takim zanosom, ko da je že prva violina če ne v berlinskih pa vsaj ljubljanskih filharmonikih. Khm. Je pa malo slabe volje, občasno, ko jo vprašam, kako je v šoli, saj še "nič ne delajo, nič tistega, kar bi morali delati v šoli". Pa že zdaj govori o petem, devetem in dvanajstem razredu in kako bi rada hitro odrasla. Ne vem, kam se ji tako mudi ...

Velika je že, ta moja punca. Upam, da jo bo ta želja po znanju dolgo držala. 

Ko je prvi šol. dan popoldne, lahko dopoldne še ogromno postoriš

Happy face

Ko zmanjka idej za kuhanje

Ja, sem že pisala o tem, ampak zadnjič je imela E en tak dober preblisk, da ga moram deliti.

Pridemo zvečer domov s sprehoda in ko se še vsi malo lovimo naokrog, jih/se sprašujem, kaj bi lahko ali želeli jesti. E vmes smukne še malo na balkon in me pride hitro cukat za rokav. "Mami, mami, pridi!" Ko stojiva na balkonu, mi z vso resnostjo naroči: "No, poglej, zberi se, dobro povohaj in to, kar diši, naredi tudi ti!"

Visoko višje še višje

Ste že skakali na trampolinu? Priporočam. Za male in velike. Malo bolj zahtevno je, kot je videti na prvi pogled, ampak zelooo zabavno in sproščujoče. In otroci pokurijo ogromno energije in zvečer hitreje zaspijo … :)

Jezik je igra II

Gremo zadnjič iz vrtca in V začne zavzeto razlagati: "Veš, v vrtcu imamo dva Lukata. Eden je vzgojitelj. Eden pa kosi travo … je kosilnik." :)

Mejniki

E se je zadnjič v fantovski družbi navdušila nad plezanjem po enem drevesu, ki raste ob poti iz vrtca domov. Že naslednji dan ji je uspelo povsem samostojno splezati gor!

V pa se je že nekaj časa spogledovala s samostojno vožnjo s kolesom, potem jo je minilo, pa včasih niti za kolo ni želela slišati, skratka cincanje, dokler ni ati kar odstranil koleščke in sklenil kupčijo: dopoldne bo plesal z njo, če bo popoldne ona vozila kolo - brez koleščkov. In je šlo, divja je, na trenutke malo nestabilna, ampak evo, zgleda imamo že drugo kolesarko!

Brez fotodokumentacije pa samo še to, da je E na vrtčevskem plavalnem tečaju menda samostojno in brez pomagal plavala v visoki vodi. Prav hud športni teden! ;)