Otroci

… nas poznajo bolj, kot si mislimo, bolj, kot smo si sploh pripravljeni priznati.

Včeraj sem po dejavnostih z obema zavila še v trgovino. Ker imamo v našem hladilniku sigurno ene palčke, ki vse pojejo. Po možnosti tudi iz sosednje omare. Saj vsakič, ko nekdo (mož, otroci) odpre hladilnik, slišim: "Kje pa je kaj? Saj nimamo ničesar?" Meni se sicer zdi, da imamo vsega preveč, posebej ko pomislim še na klet in kup kozarčkov, na katere ne smem pozabiti … Ampak ok, gremo v trgovino, nakupimo vse tisto, kar sama štejem za "potrošni material": mandarine, jogurti, suho sadje, nekaj za zajtrk pred šolo (gradimo dobre navade … a žal delujejo samo s pecivom, kos kruha z marmelado se navsezgodaj zjutraj očitno sliši kot znanstvena fantastika), tuno, ker je ravno v akciji in ker še vedno "furam" solate, obvezno salamo in gremo počasi proti blagajnam. Žal po napačnem prehodu, ja, mimo sladkarij. Ker smo se pred samo 5 minutami prepirale pred polico s "kosmiči", da ne bom kupila čokoladnih kroglic, niti mini piškotkov, niti mini blazinic, niti ničesar od tistega sladkorja, sem samo, že malo utrujeno in izmozgano, ponovila mantro, ne, ne rabimo še tega sladkorja, to ni zdravo. Pa me starejša pocuka za rokav in pelje k točno določenemu stojalu: "Ampak mami, te pa lahko vzamemo, te imaš TI rada. Tudi zate moramo nekaj vzet."

Vzdih.

Pod kožo smo vsi krvavi

Prve mesece in leta sem se navduševala nad bratovim odhodom v Azijo, a me je letos poleti v času njegove poroke prvič in čisto zares močno zvilo in potolklo. Dvakrat.

Seveda, iz srca sem vesela zanj, ker je videti zadovoljen in srečen, tako s službo kot s prijatelji in znanci, ki si jih je tam pridobil, predvsem pa ker je našel popolno sorodno dušo, s katero sta pred kratkim tudi uradno "zapečatila" svojo ljubezen in stopila na skupno pot. Privoščim mu vse to in se veselim z njim v upanju, da bosta kmalu imela tudi otroke, ki si jih tako želita. Seveda vem, da tudi tam ni vse zlato, kar se sveti, in da ima življenje v takšnem večmilijonskem mestu svoje pasti, a zdaj sem doumela, da se lahko neham slepiti, da bo(sta) kdaj prišla nazaj.

Ja, danes je ves svet ena mala vas in potovanje z letalom res ni kak bavbav, ampak vseeno je daleč. Tako daleč, da recimo mi, naša petčlanska družina nismo zmogli v enem letu privarčevati za vse stroške, da bi lahko šli tja in mu stali ob strani, ko je ljubezni svojega življenja rekel: I do. Na srečo so potem prišli tudi v Slovenijo, kjer smo imeli še eno slavje in obilo priložnosti za druženje in tudi spoznavanje njene družine, tako da smo tudi mi prišli malo na svoj račun. ;)

Vem, dandanes smo lahko v stiku z vsemi od vsepovsod, kmalu bodo izumili še kakšno napravo, ki bo poleg glasu in slike na daljavo prenašala še vonje ali kajjazvem. Ampak vse to je seveda drugače, kot če bi živel za vogalom (ali zaradi mene 200 km stran) in bi se lahko kdaj kar tako oglasila na kavi (da ne rečem: prišla, ko bi me potreboval). Zdaj je drugače. Naša družina ni nič manj povezana, a brat se bo konkretno, z "običajnimi" življenjskimi tegobami moral tam znajti drugače, sam, se zanesti na druge. Saj vem, da to uspešno počne že nekaj let in da nima pri tem nobenih težav, a vseeno sem malo žalostna. Tudi za vse tiste stotine (tisoče) podobnih družin, ki jih danes zapuščajo sinovi in sestre, ko ti odhajajo v tujino v upanju na boljšo službo/prihodnost. Racionalno vem, da se to dogaja že dolgo in povsod, a čustveno, ko si sam del take zgodbe, pač ni vseeno.

Na koncu pa mora vsak poskrbeti zase. Zaradi domoljublja in pristnih družinskih odnosov niso davki in računi nič manjši, plače nič večje, vzdušje na delovnem mestu in v družbi nič boljše. Vsak, ki najde in se ne boji zgrabiti priložnosti za boljši jutri, si tako zasluži pohvalo za pogum in vso podporo, ki mu jo lahko damo, četudi je ta virtualna. (Mi, ki ostanemo tu, bomo že nekako preboleli … ).

Srečno, brat!

Nov konjiček

En cel kup ljudi - no pri moji trenutni družabnosti, je tudi tri že mnoštvo! - je že pritrdil moji domnevi, da je januar hecen mesec. To ponovoletno obdobje, ko ugotoviš, da ni čisto nič drugače, itak, da pa je čas, da nekaj sami spremenimo, če že vesolje noče prinesti kakšnega tudi nedrastičnega preobrata. Nova služba, nova frizura, nov kos nakita, nanovo ukvarjanje s športom, nova znanja … peu importe.

Pri meni obstaja trenutno želja po … iskreno? Spanju. Takem več kot 3 ure naenkrat. Sicer pa sem med bolanimi prazniki ugotavljala, da je morda zdaj pravi čas, da malo upočasnim. Da znižam svoje standarde aktivnosti in se morda poskusim čez dan prebiti tudi brez uporabe gumba za večopravilnost. Da ne bo nič narobe, če bom med porodniško samo to, mlada mamica na porodniški in ne še mlada doktorantka, ki bi že lahko kaj napisala/prebrala/zanalizirala gradivo; prevajalka/tolmačka, ki bo brez prakse v enem letu pozabila na svoj foh in ji bo zakrnel še tisti delujoč del možganovine.

Hm. Ne me jemat preveč resno, ne vem, če je to že novoletni sklep (ker sem ravno včeraj oddala en prevod in predvčerajšnjim sprejela eno večerno tolmačenje). Ampak glede na to, da imam Jupiter v 12. hiši je to morda res pravi čas za malo umika.

ps: ja, moj novi konjiček bo kmalu namesto branja dnevnega časopisja postalo branje horoskopov, planetarnih napovedi in numeroloških razlag, ker je v njih veliko več navdiha kot pa v vsakodnevnih bizarnosti o tem, kdo pije in kdo plača in zakaj umetnost (ne) žali in podobne traparije ...

Moje resnice o (zadnjih dneh?) nosečnosti

OOOOK, preden še tu* začnejo padati kakšni komentarji, kje da sem, a sem že rodila in zakaj nič ne javim, ena kratka objava o tem, kaj se zares dogaja (v moji glavi in sicer).
Ob tretji (?!) nosečnosti bi si naivno mislil, da ti je že vse jasno in da te težko kaj preseneti. *biiip* Narobe! Poskusite znova!

No, saj v resnici se ne bi smela pritoževati, kot sem že napisala, saj sem res preživela krasnih osem mesecev veselega in aktivnega pričakovanja, brez bolniških (kar je menda že skoraj stalnica?!), z veliko letenja, tudi dejanskega v zraku (29. teden, celo prestopanje), z normalnim krvnim pritiskom, "športnimi" (cit. ginekologa) izvidi krvi čez celo nosečnost, vključno s sladkorjem, brez otekanja, z minimalno (v primerjavi s prejšnjimi nosečnostmi) pekoče zgage, krasno kožo, samo eno novo strijo na sicer velikem trebuhu, ampak hej, nekje pa mora biti kak znak, kajne?!

Skratka, pure perfection, v vseh mogočih pogledih. Verjetno celo preveč ali pa sem samo jaz pričakovala/zahtevala preveč in mi je v zadnjem mesecu telo/mrcinca hotela dopovedat, da je pa zdaj dovolj, da se moram umiriti (dobesedno), kar mi je čisto zamešalo štrene. Na odpustnici iz porodnišnice je pisalo "lažni porod". 2x.

In od takrat naprej res ne vem, kaj naj si mislim. Sem se od zadnje nosečnosti pred dobrimi tremi leti tako pomehkužila, da ne razločim več med lažnimi popadki in dejansko akcijo? Že pri prvih dveh nosečnostih sem v zadnjem mesecu pred porodom imela kar nekaj takih lažnih seans. In v vsej literaturi piše, da je to dobro, da se telo (maternica) pripravlja na porod, skratka, vse super. Ampak če lažne popadke od pravih ločimo samo po tem, kakšen efekt dosežejo (odpiranje ali ne), potem pač "za zihr" potrebuješ mnenje ginekologa. Ali pač? Ali se moraš samo sprostiti in si zaupati, svojemu občutku in svojemu telesu? Ja, porod je nekaj najbolj naravnega, vsaka ženska menda to zmore in zna. Samo umiriti se je treba in prepustiti. Mati narava že zna in ve. Ok, resda sem zdaj 23 km stran od porodnišnice in ne več 3 minute. Resda sem prvič rodila v slabih treh urah po sprejemu (pol drugi uri v porodni sobi), v drugo pa v 10 minutah oz. 30 minutah po sprejemu v porodnišnico. Ampak ja, to so samo malenkosti, ki jih moram zdaj pozabiti.

Tako kot ne gre primerjati otrok (niti oz. še posebej svojih!), tako tudi ni mogoče primerjati nosečnosti. Vsaka je nekaj posebnega, vsaka se odvija malo po svoje. Od začetka pa vse do konca. In zdaj se moram samo sprostiti in znebiti strahu, da bo šlo a) prehitro; b) na cesti; c) težko (ker je tretjič in pač večji otrok, menda statistično dokazano, tudi če sem do ultrazvočnih meritev skeptična); d) z zapleti (ker je pač preveč lepo, da bi tudi tretjič z lahkoto in hitro "opravila") ...

Ja, sprostiti se in uživati v zadnjih trenutkih (dneh, tednih?). Ker mi drugega itak ne preostane. In v resnici verjamem, da otroci pridejo, ko so pripravljeni.

*Ker vsakodnevno capljajo smsi in elektronska sporočila, na katera, iskreno povedano, včasih nimam več energije odgovarjat. Plus: skupaj z razsodnostjo me očitno zapušča tudi pametni telefon, tako da nisem kriva, če sredi klica mrknem in sem potem še sto let nedosegljiva ...

Apdejt

Suše ni več.
Vročine ni več.
Otroka sta spet doma.
Otroška soba je končno urejena (minus slike in ena polica, ki še čakajo na svoje luknje).
Dojenčkasta oblačilca so oprana in zlikana.
Celo delovni kabinet je pospravljen.
Celo pet kozarcev domače mezge čaka na zimo.
In nič.

Trebuh je še tu. Velik in okrogel.
Zdaj, ko imamo prižgane že vse zelene luči, se je dogajanje umirilo.
Mogoče mi res uspe urediti in razviti fotografije preteklih let.
Mogoče se res spet spravim h kvačkanju.
Mogoče res pride september.
Zagotovo še nikoli nisem imela tako redno opranih las in postriženih nohtov.
Zagotovo se še nikoli nisem toliko naspala - podnevi, ponoči se sanja bizarne sanje.
Zagotovo čas še nikoli ni tako počasi tekel.

We are not amused. 

Drugače pač ni domače ... vsaj ne takoj

Spremembe so gibalo razvoja in napredka, ja, se strinjam, to velja tudi za posameznike. Pa kaj potem, če smo nekateri tako zelo varno zaviti v svoje rutine, sezname, urnike in načrte, sprememba pride in potem je tu. Tudi če se nekaj časa delaš, da je ni, da tebi in tvojemu (načrtovanemu) toku dogodkov ne more nič, je sčasoma treba priznati, da le ni tako in da je sprememba ... pač res sprememba. Na tem mestu je čisto vseeno, ali na boljše ali na slabše, po mojem je itak vedno na boljše ali za naš boljši jaz, četudi nas potre ali prizadene (pa tokrat ni tako)... Mogoče res preveč verjamem krilatici, da je vse za nekaj dobro.
V vsakem primeru pa me taki odkloni in odmiki od mojega mentalnega zemljevida in časovnice, čisto vedno (preveč) vržejo iz tira in v neko nerazumno paniko, da je zdaj vsega konec, da moram na novo sestaviti zemljevid in svoj svet in na novo umeriti (naviti) svojo časovno percepcijo, da ne rečem uro ...
Pri praktičnih stvareh se nimam za nefleksibilno, ampak pri percepciji mojega življenja, bitja, pa traja sto let, da se navadim na nove parametre, se mi zdi. Ko mislim, da že vem, kdo sem in kam grem, kam želim iti, pride nekaj novega in ... spet ne vem ničesar več. Vseeno pa grem naprej, kaj pa čem, preveč je stvari, ki se jim moram zdaj posvetiti, za nove zemljevide in časovnice bo še čas, ne (in morda se bom čudežno spotaknila obnje enkrat, ko bom najmanj pričakovala). Ko se zadeve zasukajo drugače, ne pomeni, da je treba spremeniti končni cilj, ne?

Črno-belo

Smešno, kako se človek naveže. Popravek - kako se navežem. Niti ne vem za to, pa sem potem vsa solzna, ko obsedim v sobi pred svojim starim na-novo-preseljenim pianinom ("Lahko greš igrat klavir, ampak vaditi boš morala drugje, ne bomo ga kupili..."). V trenutku imam spet 11 let in vadim v zgužvani dnevni sobi našega blokovskega stanovanja. Ali pa 13, ko se mučim s Hrovatom v svoji sobi s krasno jutranjo svetlobo. Ali pa 24, ko s trebuhom in trdimi prsti posedam pred starimi notami v novem bivališču, ki ga tako težko imenujem dom, čeprav je tam nekaj mojega. Ali pa 27, ko ob selitvi v novo stanovanje in večnemu pomanjkanju sredstev za vse, kar še manjka, pomislim tudi na to, da bi pianino prodala.

Ampak ne morem in verjetno nikoli ne bom mogla. Zdaj je doma. Zdaj sem doma.