Po tistem dnevu, ko sem posnela fotke iz pretekle objave, se mi je pa kar malo "snelo". Čisto vsa napetost je popustila, še posebej ko mi je eminentni gost prišel osebno čestitat za prispevek in sem se hkrati skoraj udrla v zemljo in poletela do lune (ne, res ne vem, kako je to mogoče, ampak čisto zares sem občutila oboje hkrati), in sem potem na hitro sredi dogajanja rezervirala povratno karto za vlak do Bordeauxa. Ker kdo pri zdravi pameti pa bi izpustil priložnost, da ujame še zadnji vlak za vinsko fešto, če je samo 200iš km stran?
In sem šla. Na poti dol prebrala skoraj
pol knjige, potem pa čisto počasi, da se na poti nazaj slučajo ne izgubim, povratno sem imela za točno en vlak, točno določen sedež. In ko mi je sonce posijalo na lica, sem po mojem prvič po dolgem času globoko vdihnila in izdihnila. Hvaležna. Ne vem, ali je bilo naključje ali ne, da me je odneslo do neke četrti s preprosto cerkvijo, kjer so ravnokar pripravljali zahvalno bogoslužje za bogato (šolsko) leto in zdelo se mi je, da kar moram ostati, ker se imam tudi sama toliko za zahvaliti in predelati in sprejeti in prebaviti. Divje leto. Solze in smeh.
In potem za nosom naprej, reka je moj kompas. Naprej, s tokom, tako se nikoli ne zgreši. In res pridem do prireditvenega prostora, čas je že primeren za prvi glažek, zato si privoščim vstopnico in za prvo degustacijo izberem svež rosé. Paše. Počasi se sprehodim naprej in rahlo obžalujem, da nimam koga, s katerim bi lahko nazdravila in potem v tišini hodila naprej in srkala vase francosko brezbrižnost in joie de vivre. Posedam na zidovih, se ustavljam ob ograjah, fotografiram, diham, mižim, uživam, naprej, proti severu, do tržnice, glasbe, svežih rib in pečenih pišk, sirov in domačega kruha, čas je za kosilo, ostrige z limono in kozarcem belega. Nebesa. Spet skrenem z vinske promenade po mestnih ulicah, čudno prazne so, naenkrat se zasliši vpitje, saj res, tekma!
Sledim zvokom in se ne morem načuditi črednemu nagonu, ki tudi mene vleče, a na srečo zmaga razum, ne bom se gužvala, malo postojim, toliko da v počasnem posnetku vidim sramotni gol v vratih gostiteljev v prvih minutah, se nasmehnem in jim zaželim srečo v nadaljevanju. Grem raje še en kozarček dvgnit, mogoče jim pa le uspe. Gori in doli, oblaki in sonce, znova sedim v parku in počasi srkam, tokrat merlota, dober je, nedvomno, a ne morem se otresti misli, kako (enako/še bolj) dobra so slovenska vina! In takrat zadoni, zaslišijo se sirene, mesto se strese, končno zadetek in kmalu za tem še eden, zmaga zagotovljena, zastave na vsakem koraku, tudi vinski pavilijoni so vse bolj oblegani, a brez prostaškosti. Eno samo veselje in uživanje. V družbi, v soncu, v vinu. V življenju.
Počasi se odpravim proti postaji. Še zadnjič nazdravim Franciji, mojim dragim, sebi. Ker se živi samo enkrat. Vive la France!