Vikend za

2⁵. Za drugo edicijo teka okrog najlepšega jezera. Za odklop v fini družbi. Za stiskanje z možem in svobodno dihanje (hvala noni in nonotu in tetki za čuvanje mladine!). Za sprehod in globoke pogovore. Praznovanje in počivanje. Veslanje in nazdravljanje. In žgance in sir in skuto!

Za do-pust najprej od-pust

Ko smo že prišli z dopusta, sem med enim od hitrim brskanjem po spletu (ne, na počitnicah nimam veliko časa, ampak malo sem odvisna od internetov, priznam …) naletela na tole Alenkino razmišljanje, s katerim se več kot strinjam. Ravno o tem in tako sem razmišljala, ko smo le kakih deset dni pred odhodom končno potrdili in rezervirali prenočišče za letošnji poletni dopust. Destinacija je bila bolj oddaljena kot zadnja leta, kar s tremi otročki ni nezanemarljiv podatek. Ko se je še bolj tik pred zdajci izkazalo, da gremo sami, mi je po eni strani odleglo, po drugi vem, da je mož upal na vsaj malo potapljanja/veslanja. Ampak takoj sva se odločila, da gremo na dopust, kjer bo vse do-puščeno in vse od-puščeno, kar pride, pride, in vse bo ok. Že na poti tja/nazaj in potem na sami destinaciji. In tako je bilo. Dopust je bil v svoji "nepopolnosti" (nepričakovanosti) čisto zares popoln. Priporočam!

Tri, dva, ena ...

Ne, nisem še spakirala vsega, čeprav danes zvečer odrinemo in sem si pri zadnjem pakiranju sveto obljubila, da bom vedno pakirala dan prej ... Yeah right! Sem pa včeraj zlikala tri stroje perila, to vendar nekaj šteje, ne? Pravzaprav sem že v začetku tedna naredila precej podroben seznam vsega, kar moramo še nakupiti in potem spakirati, tako da bo pakiranje po mojem mala malica. Oblek ne potrebujemo veliko, ker se bomo šli Robinzone in osebno ne načrtujem kakšnega skoka v civilizacijo. En teden še prehitro mine. Pri kopalkah in vseh teh plavalnih zadevah sem se letos malo zavarovala, ker že vse poletje s seboj nosimo eno torbo z brisačami, kopalkami, plavalnimi očali, kremo za sončenje in rokavčki. Ziher je ziher (in skoraj nikoli ne veš, kdaj bo pravi trenutek&vreme&kraj za plavanje. Sicer že celo poletje v avtu tovorimo tudi planinske čevlje, ampak to je druga zgodba ;)). Ne bi namreč želela, da se ponovi zgodba izpred nekaj let, ko sem bila kriva malodane svetovne vojne, ker pač nisem dvakrat preverila, ali imamo s seboj tudi njegove kopalke. Jaz sem pač mislila, da ima v vseh tistih torbah in rucakih z opremo za ribolov tudi kopalke. Napaka. Od takrat naprej torej pakiram in razmišljam za vse nas, zdaj 4, ker se v pripravah na morje preprosto težko zanesem na moža. Verjamem, da je težko misliti na banalnosti, kot so spodnje hlače in kakšen dolg pulover za zvečer, če si v pričakovanju nekajdnevnega odklopa z dihalko v ustih in "orožjem" v roki, v tisti prvobitni moški lovski vlogi ...

V glavnem ne bomo komplicirali. Vsaj jaz ne. Opreme za preostale člane družine bo pa za en cel avto (karavan) in strešni prtljažnik (ne maram reč truga...). Ampak prisegla sem, da bom skočila še v eno trafiko in kupila vsaj eno žensko revijo in si vsaj med dopustom poleg knjig privoščila še malo tračarij in filanja z nasveti, kako ohraniti poletni ten in stas, ali kar koli bo že pač na sporedu zdaj, ko je poletja že praktično konec.

Sicer pa se mi še vedno zdi prav kul, da gremo šele zdaj na morje. Upam, da bo tudi vreme zdržalo.
Sem se pa že sprijaznila z dejstvom, da nam bo hibiskus po dveh letih skoraj hiranja vzcvetel ravno v času naše odsotnosti. Rada imam hibiskusov cvet, zdi se mi tako močan in krhek hkrati, enostaven in lep, prelep, v bistvu je to moja druga najljubša sobna rastlina od dveh sploh (ne, nisem tip za rože...). Srčno upam, da ta cvet napoveduje boljše čase zanj (imava ga približno od takrat, ko sva nekaj mesecev po poroki in pred rojstvom prve hčerka dobila novo/najino prvo pohištvo). Prvo leto je cvetel ves čas, potem smo se/ga selili, kar je pustilo kar hude posledice. V višino in dolžino se je vsaj potrojil, končno je pognal tudi malo več listov, jeseni bo tako gotovo čas še za presaditev v malo večji lonec, ampak zdaj ko se je tako lepo obrasel in prišel k življenju, me zanj skoraj ne skrbi več.

V času naše odsotnosti ga bom postavila na zunanji hodnik, da bo razveselil vsaj sosedo, ki bo velikodušno zalila še drugo naše zelenje. Ampak naslednji cvet pa gotovo poslikam in objavim (upam, da bo kmalu).