10ka

Ne bom pisala o tem, kar zaradi teh ali oni razlogov ni uspelo  ampak o tem, kar je kljub vsemu uspelo. Koncert. Intenzivno druženje v dvoje. In vrhunec: 10x100 metrov višincev (ker številke pač morajo biti). Pa žlica tople župce na vrhu, ki je bila 10x boljša od fine večerje v reklcu in s petkami in šminko  an' all the shabang potem v dolini - ki pa je tudi prijala, po sto letih, v miru. 

Ravno prav

Ugotovitve nekega poletja:

1) ne hvali dneva pred nočjo ... ampak ko je lepo in fajn, se vseeno ustavi in zahvali. vdihni in uži(va)j. sonce. vodo. veter. višino. svežino. mesečino.

2) vroče je ok. krila in obleke so zakon. x-kolena gor ali dol. samo še udobne "tašik" sandale naj mi en naredi, da bodo podplati zdržali mojih 6km dnevno.

3) otroci so otroci in so glasni in so divji. in je ok. tudi ko padejo s škarpe. ali pa s pomola. ko je dopust je dopust. za vse.

4) družina je ena sama. pa čeprav razvlečena čez pol sveta in kopico dialektov, jezikov. negovati, dokler lahko.

5) paradiž(nik)a ni nikoli preveč.

6) ne veš, da zmoreš, dokler ne poskusiš. šefovati. se spustiti po strmi skali z zajlo. preživeti dopust doma, ne da bi se lotil generalnega čiščenja - ne da bi imel slabo vest. tri tedne ne prižgati štedilnika razen za tri minute, da se skuha kava ali jajca - in jesti polnovredne obroke. se da.

7) ne vem, kakšno je vprašanje, ampak GT je odgovor.

Včasih je treba samo prositi

En cel kup objav je v osnutkih, pa se mi jih ne da brat in popravljat, da bodo aktualne ali kaj, morda jih poleti ponucam. Tokrat spet o tistem znanem fenomenu, prosi in se bo zgodilo, trkaj in se bo odprlo, reci in bo prišlo naproti. Vsaj moje življenje tako funkcionira.

Ko sem že skoraj resno bolehala za tisto nikoli-zadovoljnostno-boleznijo, ker se je moje poklicno življenje skrčilo malodane zgolj na prevajanje, pa še to v 87% v kombinaciji z angleščino, mi je kolega predlagal, da bi občasno z njim tolmačila - v kombinaciji s francoščino. Čeprav me jezik kot tak še vedno na trenutke plaši in se mi zdi neulovljiv, posebej po zadnjem intenzivnem tečaju (prelomnica med consciously not knowing/consciously knowing), mi je prav delo s tem jezikom v velik izziv in tudi zadovoljstvo, ker se mi zdi, da skriva neizmerne izrazne možnosti in izjemno besedišče (saj vem, ja, to velja za vse jezike, ampak ampak ...).

In saj veste, kako gre tisto, ko greš iz svojega območja udobja, se zgodijo čudovite reči. In spoznaš čudovite ljudi. Zraven pa še poklicno in na sploh napreduješ in se naučiš ogromno zanimivega. Ne brez cmoka v grlu prej, vsekakor pa z veliko mero zadovoljstva in užitka vmes in potem. I love my profession!

!

Srečnopisano 51/2016

Ko letnemu času primerno narediš luknje in priložnosti. Za druženje. Nove in stare vezi. Obnovljene. Nove in stare teme, predvsem pa veliko smeha in dobre volje. In kljub polnim dnem in kratkim vikendom, energija vseeno ne pojenja. Očitno sem družabno bitje, after all. No, do tiste jasne mere. Ko je treba nujno domov, v mehek udoben kokon samote ali najljubšejše dvojine. Ah, prazniki.

Srečnopisano 46/2016

Na enega od najbolj krasnih novembrskih dni so me službeno peljali na "delovni izlet". Kras in Brda v vsej svoji lepoti. Ne spomnim se, kdaj bi mi nazadnje tako jemalo sapo. Sem se pa hitro spomnila, kako sem kot mula pritiskala nos na steklo vojaško zelene stoosemindvajestke, ko smo družinsko hodili na trgatev v Medano. Že takrat je bilo lepo, zdaj so se pa še bolj v roke vzeli in uredili po vseh vogalih.
Nisem imela veliko časa slikati (saj pravim, delo), a tista čarobna barva porumenelih listov v kombinaciji s srebrnimi oljkami in zelenimi cipresami se mi je vžgala v spomin kot pečat. Ki kliče po še! Čudovit konec Slovenije.

Srečnopisano 44/2016

Da, veliko se ukvarjam s svojo "komutacijo" v in iz službe. Konec koncev mi vzame najmanj 1,5h dnevno, kar ni nezanemarljivo. Predvsem mi v neslužbenem delu dneva tako ostane bolj malo časa za vse, kar sem bila prej vajena početi. Pa še zima je čisto zares prišla in ob že dva tedna trajajočem prehladu si pač ne upam hoditi še teč na mrzel zrak. Me je pa pred kratkim razveselilo, da pa vendarle ni vse tako sivo. Ker vsak dan kljub vsemu naredim reci piši najmanj 6km hitre hoje (kar je več od zloglasnih 10.000 korakov). Je pa res, da je moja nova pot manj slikovita kot pot čez center, a v tem jesenskem času je vseeno bukolično. Zlasti ko sem hitrejša od kolone pločevine na vzporedni Tivolski, haha. Kako srečo imam, gibljem se in še manj sem živčna, ker ne tičim v nekih zastojih! :-D

Srečnopisano 41/2016

Spet podrobnost iz službe. Ko sem se namestila za svojo novo mizo, mi je sodelavka dejala, da si lahko bližje pomaknem eno rožo, ki je bila menda prej deložirana in rahlo zapuščena. Sicer nisem najbolj rožnata (v nobenem pomenu), a imam rada zelene rože, posebej take "no-fuss". In sem jo začela enkrat tedensko zalivati, potem sem ji enkrat prah obrisala z listov in roža je malodaneoživela. Sicer se nekateri listi barvajo rumeno, a sta se v samo treh mesecih rodila še dva nova poganjka, eden je že začel kazati listi, drugi je komaj vzklil. Druga sodelavka pravi, da je to naklonjenost, energija, ki jo roža (narava na sploh) začuti. Jaz kar verjamem - gre tudi vzajemno. In sem vsakič, ko pogledam levo od monitorja, prav dobre volje!

Srečnopisano 38/2016

Ne vem, kako je točno s tem, morda si "lastim" kaj, česar ne bi smela, a pretekli konec tedna je bila doza sreče dvojna. Prvič zato, ker se je mož odpravil na daljšo (večdnevno) kolesarsko preizkušnjo in smo se vmes, kljub temu da smo ga pogrešali, imeli prav fino in tudi živce sem izgubila samo ene parkrat. On se je pa tudi vrnil ves nasmejan in navdušen, da mu je uspelo, in tako sem bila tudi jaz vesela in srečna zanj. Ker je premagovanje ovir - fizičnih in tistih v glavi - vedno en tak super dosežek.

Potem sva se pa še z M zmenili za en skupni daljši tek, ki mi sicer na tisto zaspano jutro ni najbolj dišal, a v družbi človek hitro pozabi na vse zadržke, ki jih morebiti ima, ko se je treba obleči, obuti ... In če še posije sonce, je zgodba res popolna. Sava in gozdna cesta sta naju prijetno osveževali, sonce pa spodbujalo k celo malo hitrejšemu tempu in to sredi dolgega teka, kar se mi še nikoli ni zdelo tako enostavno. Tudi sicer se mi zdi, da sem s progo opravila veliko lažje kot sicer, pa sem zdaj res veliko treningov izpustila in začela celo razmišljati, da bi kljub prijavi morda vseeno raje kar izpustila 21. ljubljansko 21ko. Nedeljski tek mi je znova dal kriiila in, čeprav moram vseeno še malo natrenirati noge, predvsem pa glavo za zadnjih par kilometrov, se mi zdi, da bom tudi čez dober mesec nekako že zmogla. Vse se da!

Srečnopisano 32/2016

Tokrat smo v Bohinju slavili "samo" svoje telesne sposobnosti, zaključek starega/začetek novega kroga okrog sonca pa je tokrat padel kar sredi tedna. Oziroma praktično ves teden. Tokrat predvsem v znamenju neverjetnih ljudi, ki me obkrožajo, pa rož in rožic in vseh mogočih pozornosti. Morda se staram, a vsako leto sem bolj čustvena. Sploh ne zaradi let, ampak verjetno zaradi spoznanja, da imam res res srečo, da so okrog mene sami taki fajn ljudje, od družinskih članov do starih prijateljev in novih sodelavcev. Nič, prav nič ne bi spremenila. Tudi občutek staranja mi je v resnici všeč oz. bolje vsako leto imam boljše občutke in se bolje počutim, torej ja, rada se staram. :-)


Innn, ko ravno v tistih dneh dobiš še super razglednico (se jih spomnite? dajte za hec kakšno poslat, še vedno je in), je pa že res kičasto. Hvala, alcessa! :-)

Prva stvar, ki sem jo od doma prinesla na svojo novo službeno mizo, sledi fikus ;-)

Srečnopisano 30/2016

Vem, dolgo že nisem kaj konkretnega napisala. Še iščem pravi ritem. Se mi zdijo te poletne počitnice že zelo dolge, kalkuliram iz tedna v teden, zdaj je najmlajši spet v vrtcu, za večji dve kombiniramo vse mogoče reči, največji delež pade na primorska nonota in tetko (hvala!), tako da imam na splošno imam kar ves čas en občutek, da so otroci nekje drugje, verjetno tudi zaradi tiste izredne dvotedenske Francije. Ja, saj smo bili en teden skupaj na morju pa en teden skupaj doma, pa vikendi, ampak vse to tako hitro mine. Zato sem jih zadnjič malo "popokala" in smo se šli malo resno pogovorit, žgečkat, družit, brat knjigo, posamič in skupaj in v različnih kombinacijah. Na visečo mrežo, seveda. Za par trenutkov je blo mirno in popolno. Potem pa spet kreg, brcanje, izrivanje, guncanje, vpitje, tralalitralala, živele počitnice!

Srečnopisano 23/2016

A veš tisto, ko se neke noči, rahlo v rožicah navdušeno zmeniš, da bo letos rd dva meseca prej in da nujno pade koncert skupine, ob kateri si se zakljubljal/odljubljal/osamosvajal/odraščal v najstniških letih, potem pa ob vsem, kar se grmadi v "goste tedne", skoraj pozabiš in se ti ne da it, pa vseeno greš, ker ni veliko prijateljev, s katerimi veš, da bo kul, tudi če boš bolj tiho in zmrda in da ni treba hlinit ničesar, in potem na koncertu muvaš levo in desno, ampak se glava resnično odpre po 10, 15 minutah, in zadene glasba, energija, čustva iz preteklosti in sedanjosti in ena sama velika hvaležnost za trenutek sreče, hip brezčasnosti in vseobsegajoče glasbe, ki te ne more pustiti ravnodušnega.

Še dolgo po koncertu.

Hvala, M!

Ptiči in svečke

Začelo se je neko nedeljo, ko je bila starejša povabljena na ogled risanke za prijateljev rojstni dan, z mlajšo pa sem ta čas želela izkoristiti za malo druženja ena na ena. Ker smo tudi ugotovili, da potrebuje nove superge, sem mislila na hitro skočiti v športno trgovino, potem pa sem ji pustila, naj sama predlaga, kaj in kje bova počeli. Na koncu je ugotovila, da ne bi niti sprehoda s sladoledom, ampak da bi rada šla gledat isto risanko, kot jo je gledala starejša. Seveda ni šlo brez cepetanja in joka (ko sva oddajali starejšo), tako da sva potem vseeno malo švignili po svoje in na koncu pristali v kinu na eni poznejši predstavi. Še zdaj ne morem verjeti, da ji je bilo to veliko bolj pomembno, kot pa druženje z mano...

Raste, hkrati se pa ves čas primerja s starejšo sestro, ki ji je velik vzor, posebej zdaj na pragu šole. Seveda se pogosto spričkata, ponavadi zaradi čisto banalnih stvari, a nekje v ozadju vidim, da jo nenehno posnema, občuduje in se po njej zgleduje (ja, tudi v tistih neželenih pristopih). To se mi zdi normalno in celo do neke mere zaželeno, zato tudi nisem želela vsiliti svoje volje tisto nedeljo. Ampak hkrati pa ves čas poudarjam, da je vsaka od njiju posebna in samosvoja, da imamo obe radi, ne glede na to katero interesno dejavnost bosta izbrali, da nihče ne pričakuje, da bo mlajša hodila po stopinjah starejše, ampak da mora sama odkriti, kaj ji je všeč in kje se dobro počuti. Ne vem, koliko nam uspeva, vsekakor bo to dolg proces, ki se morda ne bi končal tako kmalu (če pomislim, nase in svojega brata/sestro ... :-P).

Kakor koli, naša tamala je že tako velika, da gre jeseni v šolo. In čeprav se je veseli, vidim, da je globoko v sebi tudi malo prestrašena in zaskrbljena, kar se pogosto odraža v takšnih čustvenih izbruhih, po naše za prazen nič. Učimo se, vsi skupaj, še posebej midva kot starša.

V. je pravi dvojček s poudarjeno bikovsko trmico, a večinoma želi ugajati in v vrtcu rada in hitro izpolni naloge, tudi menda precej dobro in natančno. Vzgojiteljica je navdušena nad njeno domišljijo in idejami, malo manj všeč jim je bilo, ko je na začetku leta zavračala kakršno koli prevzemanje odgovornosti in pogovor v primeru sporov, ampak menda je zdaj sprejela tudi to in zna sama rešiti svoje sranje. Malo jo daje pomlad in se ves čas malo zaljublja in fantje se zaljubljajo vanjo in vsem je zelo nerodno, čeprav običajno vztrajam, da gre za všečnost in prijetnost, ne pa zaljubljenost ... (kam, res, kam se jim mudi?!). Zrasla je, precej hitro, na nekje št. 116, tudi 122, še vedno ima rada oblekice in krilca, a po novem nosi športne superge, take na vezalke, ki jih sicer zna zavezati, a samo ko je dobro razpoložena. Že od aprila ima kratko frizuro - po svoji želji. Ki jo je sicer nekaj tednov po striženju malo obžalovala in si želela spet dolgih las, a mislim, da ji tudi paž čisto lepo paše. Vsekakor ji bodo pa tudi lasje spet zrasli, če bo to želela. Raste in čudovito se mi zdi, da ima svoje želje, ideje, načine in pristope. Vse najboljše, miška!

Praznovanje s prijatelji iz vrtca, ki so pridno pomagali pri ptičkih

Družinsko praznovanje s 4-mesečnim bratrancem/nečakom

Breskvebesa

Če je bil prvi teden dopusta pretežno prevajalsko delovni (kakopak), je bil drugi opojno breskvasto sladek. Čeprav so me gajbice breskev sprva malo prestrašile, me je že vonj ob prevažanju čisto prevzel in nisem si pustila vzeti užitka. Jedli smo jih kar tako, mimogrede, v brezjajčnih biskvitih, domačih lučkah, smutijih, v jogurtovi strnjenki, precej sem jih vkuhala, nekaj v kompot (tokrat po maminem receptu, ker so se mi lani precej sfižili), nekaj v marmelade. Prva runda je bila z dodatkom borovnic, ker sem nepričakovano dobila precejšnjo pošiljko ameriških - rezultat dober, ne, odličen, čeravno malo tekoč. Potem ena čista sveža samo breskova z minimalno količino sladkorja, ki pri nas še vedno najbolj zažiga. Nazadnje pa še ena bolj aromatizirana runda, po navdihu iz libanonske restavracije (če še niste poskusili restavracije na Trubarjevi, do that), ki sem ji moževemu mnenju navkljub dodala ingver, pa precej kardamoma, malo cimeta in vanilijev strok. Meni je dišala noro dobro, je pa še nisem na kruh namazala, da bi lahko stoodstotno potrdila pravilnost svojih začimbnih eskapad.

Veliko hendlanja s kozarci, iskanjem pravih pokrovčkov … kar se končalo z nakupom novih kompletov

Brbotajoča breskova omamnost

breskove z borovnicami

Vikend za

2⁵. Za drugo edicijo teka okrog najlepšega jezera. Za odklop v fini družbi. Za stiskanje z možem in svobodno dihanje (hvala noni in nonotu in tetki za čuvanje mladine!). Za sprehod in globoke pogovore. Praznovanje in počivanje. Veslanje in nazdravljanje. In žgance in sir in skuto!

Najina. Avgustovska. Dvoedina.

Začelo se je pred desetimi leti. Nenadejano, razburljivo, v začetku malce plašno, a kmalu povsem. Do ušes in še čez. Najina zgodba, ki se še kar plete in raste in se razvija. <3

Prekrasna … zbirka Cirila Zlobca in Metke Kraševec...