Sedem let

Kaj je res minilo že sedem let? Kako to, da so naši otroci vsako leto starejši, mi pa ostajamo isti? Če vprašate mene, jih imam še vedno 27, ko pa pomislim še enkrat, sem pri teh letih rodila mojo Niko. Hm, se je čas ustavil? Saj ni pomembno, da se le v srcu počutimo mlade, razigrane, pa je življenje takoj lepše.

Nika ima danes svoj dan, s praznovanjem je začela že zjutraj ob veselju nad prvim darilcem. Nadaljevala bo v družbi sošolk in sošolcev, s katerimi se bo posladkala v razredu in jim razdelila magnetke iz das mase in poservetkanimi motivi sovic.

 

Mislila sem, da jih bomo ustvarjali skupaj z Niko in Aljažem, pa se je ta nor decembrski urnik obrnil malo po svoje. Celodnevni delavniki, moja odisejada z zobarjem in ostale obveznosti so zahtevale svoj davek in otroško sodelovanje se je zaključilo pri valjanju in izrezovanju mase. Včeraj zvečer sem potem še nalepila sličice in magnetke ter privezala pentljice.

Itak se moram pripraviti na nočne ure, ker bom ta vikend bolj malo spala. Ne, ne bom ustvarjala, privoščila si bom ŽUR za mojo 27-letno dušo in srce. Če dobro pomislim, se počutim kot ena 14-letnica, ki omedleva pred koncertom Justina Bieberja. No, nisem ravno tako huda pacientka, da bi mi zmanjkovalo sape, ampak Red X-mas Partyja v dvorani Stožice z Arminom van Buurenom se neskončno veselim. Čaka me vsaj šest ur norenja ob glasnih ritmih glasbe, ki me tudi sicer spremlja na mojih tekaških treningih. 

Da bo mera še bolj polna, grem na žur popolnoma SAMA. Woooohooo, to bo ena posebna izkušnja, ko se bom potopila v pisano množico mladih ljudi. Mladih po letih in mladih po srcu.

Jaz se vidim v obeh skupinah, kaj pa vi?

Swap, psst škatlica in nekaj sladkega

Sobota je bila namenjena srečanju otočank v Dekanih. Preživele smo čudovit dan, poln smeha, dobre volje, sproščujočega čveka ter sladkih in slanih dobrot.
Alenka, po novem Kiči-miči, je organizirala svoj prvi swap, swap škatlic. In izpeljala ga je odlično. Prav tako smo se odlično izkazale ustvarjalke, ki smo v njem sodelovale, saj je nastala kopica čudovitih škatlic. Sama sem postala ponosna lastnica škatlice od Mily, mojo škatlica pa je odpotovala na Štajersko.

Ker zadnje čase pri swapih, ki se menjajo na srečanju, ne vemo, za katero swapiko bomo izdelale darilo, sem se odločila za klasiko. Nisem hotela uporabljati živih barv, da bi bila škatlica karseda uporabna. Že od pomladi imam doma čudovite bombažne papirje s cvetličnim potiskom. Ta, ki sem ga uporabila pri tej škatlici, je najtanjši, kar prosojen, zato sem ga najprej s hotgloss tehniko nalikala na papir in potem oblekla iz lepenke izdelano škatlico.


Ja, jezila sem se na pol milimetra prenizek hrbet pokrova. Pol milimetra! Ampak razlika je velika. Pokrov sem imela že popolnoma izdelan, okrašen hrbet, le rožice so manjkale. Ko sem hotela prilepiti še škatlico, pa sem ugotovila, da se zaradi prenizkega hrbta ne zapre. #@%&*@&#!!!! Šment! In sem, hočeš-nočeš, ponovila vajo. No, sedaj imam ene ekstra platnice in samo še škatlico naredim, pa bo ena na zalogi :)

Ker sem bila ravno v elementu, sem škatlico naredila še za organizatorko srečanja Suzy. Zaradi obilice dela s srečanjem, pa ogromno količino slastne figove marmelade, ki jo je skuhala za nas, se swapa ni mogla udeležiti. No, sedaj ima vseeno eno škatlico :) Dokončala sem jo tik pred zdajci in to pri Klavdiji doma - Klavdija, hvala za trakec ;) Iz Londona ... ni to kar tak trakec :D


Na srečanjih se vedno do sitega najemo raznoraznih dobrot. Ker sem sama neozdravljiv čokoholik, sem spekla slastne kocke s čokoladno-mascarponejevo kremo in dodatkom banane. Pladenj je bil še pred večerom prazen :)


Dan se je sicer zaključil malce nepričakovano, ampak smo se kljub vsemu s Klavdijo in Škrgo nasmejale do onemoglosti. Pa še kupček ustvarjalnega materiala smo prinesle z urgence, kdo bi si mislil :)


Naslednjič se dobimo na kostanjevem srečanju v Prečni ... komaj čakam :)

Palčkimalčki gredo v vrtec

Vrtčevske vzgojiteljice so res zlate punce. Ko pomislim, koliko dela imam jaz včasih z mojima dvema čmrljema, v vrtcu pa jih v Aljaževi skupini brenči 14 in v Nikini 19, lahko vzgojiteljicam izrazim le veliko mero občudovanja. Dober teden sem bila tudi sama zraven ob Aljaževem uvajanju in mi je bilo včasih res težko zdržati ob joku vseh teh malih otročkov, katerih mamice so morale že v službo. No, sedaj so že vsi prav korajžni in so se tudi med seboj lepo ujeli. Aljaž mi celo pomaha v slovo in ne joka več ob mojem odhodu.

Vzgojiteljica Dori nam je naročila, naj v vrtec prinesemo fascikel z vložnimi mapicami, kjer bo zbirala fotografije in risbice našega nadebudneža. Sama sem ob tem doživela pravi napad slabe vesti. Sestavljenega nimam še niti enega otroškega albuma s fotkami, tukaj pa bo čez leto nastala čudovita mapa spominov. No, potrudila sem se lahko vsaj toliko, da bo Aljaževa mapa res unikatna. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem našla servetke z Aljažu ljubim Lokomotivčkom Tomažem, ker pa je bil motiv premajhen, da bi zasedel vso platnico, sem zraven skombinirala še pisane palčkemalčke. In iz pustega belega fascikla je nastala ta otroško pisana mapa.


Hm, ko sem včeraj štancala palčkemalčke in jih potem lepila na platnico, si nisem mogla kaj, da se ne bi spomnila na Mravljico :) Ampak res, človek ne more verjeti, kako pomirjujoče deluje to lepljenje malih kvadratkov, prav uživala sem zraven. In se mi zdi, da bom kmalu polepila kakšno škatlo v njenem stilu ;)

Dve dojenčkasti in ena za mamico

Včeraj sem se končno sprehodila do pošte in danes sta ta glavni voščilnici že na cilju, tako da mi ne bo več treba komplicirati s skrivanjem objav :)

Prvo, modro voščilnico ste že videli, naslovila pa sem jo na novo družinico.


Drugo, viola lepotičko, je prejela mamica.
Ob rojstvu se vedno osredotočamo na novorojenčke, na mamice pa kar malo pozabimo, čeprav nenamerno. Zaradi tega sem naredila voščilnico posebej za Barbaro, v njej ljubi barvi, pa še uporabljen servetek ji je bil enkrat všeč. Ko sem iskala kak primeren citat za vpis, nisem našla nič pametnega, pa so potem besede kar same privrele iz mene. Hm, vsebina je raznežila oba starša in jima privabila solze na oči. To sicer ni bil moj namen, je pa lepo slišati :)

Prvič sem preizkusila servetno tehniko s plastično folijo in mi je zeloooooo všeč. Nič packanja z lepilom, lakom ... skratka, super! Sredino servetka sem izrezala, da sem naredila prostor za odtis s ptičko. Dodala sem le nekaj bleščečih kamenčkov in obrobo z viola bleščicami. Ker je osnova perlast papir, nisem hotela tvegati s pisanjem direkt gor, da se ne bi kaj razmazalo, zato sem tudi notranjost malo okrasila.


Kengurujčki bodo pa počakali na še kakšnega dojenčka v naši družbi, saj jih še ne bo zmanjkalo :) Malo sem se igrala z akvarelnimi barvicami, se še učim :)

Prijetno dopoldne

V četrtek smo bili popolnoma presenečeni, ko smo zjutraj dvignili rolete in zunaj zagledali kristalno jasno nebo. Takšnega dneva pa res ne smemo preživeti doma :) Poklicala sem Majo in z otrokoma smo se odpeljali do Ivančne Gorice na sprehod z dvema luštnima fantkoma. Kako zanimivo je bilo spoznavati zaledenele blatne luže, ki pokajo, pa mami se ni nič jezila nad blatnimi čevlji :) No, saj v meni je piskal en glasek, ampak mu nisem pustila na plano, naj otroci uživajo.

Na obisk se težko odpravim praznih rok, ampak šment, doma ni bilo nič pametnega, kar bi vsaj približno v redu izgledalo. Hm, pred dnevi sem poservetkala škatlo od medenjakov, namenjeno za hrambo fimo mase, kaj pa če bi malo pobrskala po špajzi in jo napolnila? No, našla sem baby piškotke, oreščke, dobro čokolado in čokoladico za dvoletnika (tem so Kinder ploščice vedno všeč). Za vsakega nekaj :) Tako v vrečki bi te stvari zgledale malce neugledno, ampak v lepi škatlici takoj dobijo drug izraz :)

Še pentljica in lahko gremo na pot.



Očitno bodo paketki fima počakali, da pojemo novo škatlo medenjakov :)