Povzetek za nov začetek

Pozdravljeni!

S polno mero slabe vesti brišem in piham prah s tega pozabljenega internetnega kotička. Ni kaj, pametnega izgovora, zakaj je tako, nimam, zato ga niti ne bom iskala. Tako pač je. Veliko stvari je, za katere mi zmanjkuje časa, no, k sreči ustvarjanje ni ena izmed njih.

Pa bom začela iz obratne smeri. Bomo videli, do katere objave mi bo uspelo priti z izdelki, ki so nastali v zadnjih mesecih.

Zadnji dnevi so v znamenju papirčkanja. Dolgo je vladalo zatišje in se je novonakupljeni material kopičil doma, sedaj pa se je nabralo nekaj naročil in lotila sem se dela. 

Čisto sveža je šaljiva vroča voščilnica za 50-letnika, ki sem ji za modrčkom naredila žepek za prispevke za sladko življenje :)

 

Novorojenčkov nikoli ne zmanjka, tako so nastale tudi nežne voščilnice za dobrodošlico novim članom našega sveta. Deklice, fantki, dvojčki, za vsakega se najde prava.

 

 

Ko se dojenčki privadijo na izzive sveta, v katerega so se rodili, nekatere izmed njih čaka prva fešta. Zato so tukaj vabila in voščila za krst.

 

 

 

V naslednjih letih nabirajo izkušnje na raznoraznih zabavah, rojstnih dnevih in ohcetih, potem pa lepega dne pridejo sami na vrsto za svoj dan ljubezni. 

 

Pika in Gusar

Pusta še konec ni, pa Nika in Aljaž že kujeta načrte za kostume prihodnje leto. Vedno je tako. Tudi, ko upihneta svečke na rojstnodnevni torti, že naslednjo minuto sanjarita, kakšna bo zabava čez leto dni in kakšna darila bosta naročila. Popolna potrošnika, ni kaj, ju je kar naporno držati nazaj in miriti apetite.

 

Letos smo se odločili za maski Pike Nogavičke in Gusarja. Saj ne, da ne bi že mesece prej vedela, kdaj je Pust, šivanja sem se lotila šele v petek proti večeru. Še dobro, da je bil praznik :)

Prebrskala sem svoje škatle z zalogami blaga in se z Nikino pomočjo odločila za pikast vzorček z dodatkom črtic za žep, v katerem počiva gospod Ficko. V vsako kitko sem ji vpletla po štiri kosmate žičke in rezultat so poskočne štrleče kitke.

Gusarju sem namenila blago, ki je bilo leta nazaj kupljeno za moje hlače. Groza! še nikoli ni nobeno blago puščalo barve tako, kot to. Roke so bile črne kot dimnikarjeve, temu primerno sem bila črna tudi po obrazu. Da ne govorim o stroju. Sama blaga pred šivanjem nikoli ne perem, pa čeprav ti prodajalke ob nakupu to priporočajo. No, časa je bilo še dovolj, da sem kostum oprala preden ga je Aljaž oblekel.

 

Hlače so enostavne, na elastiko, spodnji rob je po gusarsko razrezan. Brezrokavnik je enostaven, da sem se izognila robljenju, sem ga urezala kar dvojno in ga ob rokavnih in vratnem izrezu sešila skupaj. 

Prvič sem se lotila aplikacije, pomagala sem si kar z lepilom za tekstil in potem ob robovih kostkote še obšila s cik-cakom.

 

Kapitansko kapo smo naredili po vzorcu kape, ki sta jo Nika in Aljaž naredila septembra na Luninem festivalu. Super se obnese. 

Tudi lesena roka s kljuko ne manjka. Uporabili smo trd kartonast tulec, na katerega smo pritrdili kljuko s starega obešalnika. Mulc je navdušen :)

Ko sta se v soboto dopoldne namaškarala, sta tako padla not v vlogi, da je bil dobro uro popoln mir pri hiši. Pika in Gusar sta se igrala v sobi, potem pa sta komaj čakala uro, ko smo odšli na otroško pustovanje v bližnji zadružni dom.

Vesolje

Starši poznate obdobja, ki si sledijo pri mulcih, kajne? 

Najprej je bil Strela McQueen, potem dinozavri na 101 način, sledili so gusarji, potem pa kar naenkrat astronavti. Tole zadnje je bilo sploh presenečenje, ker je kliknilo čez noč. Z nakupovalnega izleta z babi se je Aljaž vrnil s knjigo o vesolju. Zanimiva knjigica, se vsi kaj novega naučimo. 

Kmalu je padla odločitev, da bomo naredili planete našega osončja. Oči je poiskal razmerja velikosti, jaz sem iz službe prinesla stiroporaste krogle in akrilne barve, včeraj pa smo skupaj ustvarjali za mizo. Pod stropom otroške sobe sedaj lebdijo planeti in veliko Sonce. Malce drugačna novoletna dekoracija :)

Sedem let

Kaj je res minilo že sedem let? Kako to, da so naši otroci vsako leto starejši, mi pa ostajamo isti? Če vprašate mene, jih imam še vedno 27, ko pa pomislim še enkrat, sem pri teh letih rodila mojo Niko. Hm, se je čas ustavil? Saj ni pomembno, da se le v srcu počutimo mlade, razigrane, pa je življenje takoj lepše.

Nika ima danes svoj dan, s praznovanjem je začela že zjutraj ob veselju nad prvim darilcem. Nadaljevala bo v družbi sošolk in sošolcev, s katerimi se bo posladkala v razredu in jim razdelila magnetke iz das mase in poservetkanimi motivi sovic.

 

Mislila sem, da jih bomo ustvarjali skupaj z Niko in Aljažem, pa se je ta nor decembrski urnik obrnil malo po svoje. Celodnevni delavniki, moja odisejada z zobarjem in ostale obveznosti so zahtevale svoj davek in otroško sodelovanje se je zaključilo pri valjanju in izrezovanju mase. Včeraj zvečer sem potem še nalepila sličice in magnetke ter privezala pentljice.

Itak se moram pripraviti na nočne ure, ker bom ta vikend bolj malo spala. Ne, ne bom ustvarjala, privoščila si bom ŽUR za mojo 27-letno dušo in srce. Če dobro pomislim, se počutim kot ena 14-letnica, ki omedleva pred koncertom Justina Bieberja. No, nisem ravno tako huda pacientka, da bi mi zmanjkovalo sape, ampak Red X-mas Partyja v dvorani Stožice z Arminom van Buurenom se neskončno veselim. Čaka me vsaj šest ur norenja ob glasnih ritmih glasbe, ki me tudi sicer spremlja na mojih tekaških treningih. 

Da bo mera še bolj polna, grem na žur popolnoma SAMA. Woooohooo, to bo ena posebna izkušnja, ko se bom potopila v pisano množico mladih ljudi. Mladih po letih in mladih po srcu.

Jaz se vidim v obeh skupinah, kaj pa vi?

Za male prince in princese

Joj, joj, prejoj! Ubogi blogec sameva, pa toliko fotk čaka na objavo. Nima smisla, da naštevam izgovore, menda mi bo že uspelo počistiti stare zadeve.

Naj začnem s paketkom voščilnic za novorojenčke, prvi dve sta popolnoma sveži, pofotkani pri umetni svetlobi, temu primerna je tudi kvaliteta fotografij. Črke sem napisala ročno, so tako enostavne, da bom evre, ki bi jih zapravila za štampiljke, rajši porabila za kaj drugega ;)

Pobarvala sem še en in edini odtisek dojenčice na oblačku, ki je bil v škatli že dve leti in za konec še roza body.

Grrrrrrrr ...

Včeraj se je po hiši razlegalo strašno dinozavrsko rjovenje. Najprej res samo v moji domišljiji, ko pa je iz vrtca prišel Aljaž, je postalo popolnoma resnično. Naš mulček je v obdobju, ko so dinozavri, zmaji in strašne pošasti iz risank zakon. Zato ni bilo veliko težav pri izbiri pustnega kostuma. No vsak drugi dan se je sicer spomnil, da bi bil lahko tudi Mojster Miha, Strela McQueen, Spiderman in ostali risani junaki po spisku, ampak mami je že imela nabavljen zelen flis, tako da ...

Kakšnega specialnega kroja nisem imela, vedela pa sem, da bo kostum dvodelen, za lažji obisk wc-ja v vrtcu. Poiskala sem torej navaden kroj za hlače in majčko, le da sem med stranske šive in po sredini hrbta dodala ''bodice''. Še rep, napolnjen z ostanki pene, ki jih spravljam ob šivanju minik (itak, da vse vedno prav pride :))) in mehek penast tebušček, pa je dinozaver pripravljen. Kapa na sliki je iz H&M, jo Aljaž že dve leti nosi vsak dan, sem pa zvečer zašila še eno, da se barvno ujema, pa tudi samo iz ene plasti flisa je, da dinozavru ne bo prevroče.

Kostum tokrat prijavljam na Craftalnico, saj je tema izziva Pust :)

Sapramiška - najsrečnejša miš na svetu :)

Danes je bil dan za premiero. Premiero predstave, ki smo jo pripravljali zadnja dva meseca. No, saj ni tako dolgo trajalo. Dobili smo se na štirih vajah, pa doma smo nekajkrat tekst prebrali. A kdo, se sprašujete? Mi, pridni starši naših malčkov. Sedem nas je in združeni smo v dramsko skupino Lešnik (šest igralcev in spremljevalka s kitaro). Ime so nam po dvodnevnem ''brainstormingu'' določili otroci v vrtcu. Predstava ... Sapramiška ... za skupino naših mišk.


Sem že nekajkrat rekla, da na naslednjem roditeljskem sestanku ne bom črhnila niti besedice, ker sem letos potunkala sebe in Petra. Jaz sem bila Sapramiška, Peter pa DDZZ - Doktor Detel, zobni zdravnik. Poleg tega sem se javila še za nalogo predstavitve poklica ... bom prihodnji teden v vrtec pritovorila šivalni stroj in zašila nekaj ušesk za miške ... natančneje 27, ker gredo otroci na otroški pustni karneval na Ptuj.
No, čeprav sem si prostovoljno nakopala nekaj obveznosti, je vse skupaj poplačano z bleskom v Nikinih in Aljaževih očkah, ko sta ponosna na mamico in očija :)


Pa se vrnimo k predstavi. Sceno sta pripravili vzgojiteljici ob slikarski pomoči otrok. Jaz sem naredila kartonasta ušeska za miško in veverico, pa še veveričji rep iz flisa. Je prišlo prav polnilo enega zmahanega povštra iz Ikee. Hihi, še predpustno šemljenje smo si lahko privoščili. Danes smo popoldne odigrali predstavo za otroke in starše iz skupine mišk, jutri dopoldan pa nas pričakujejo še vsi otroci iz naše vrtčevske enote. Fešta :)))

Po predstavi smo se posladkali s pecivom, ki so ga za nas spekli otroci ... piškotki - skalce in slastna jabolčna pita. Skuhali pa so nam čaj iz šipka, ki so ga nabrali na lanskih sprehodih ... je res super, da živimo na obrobju mesta in je narava tako blizu. Pito so tudi sami razrezali. So bili res zaposleni s pripravami ta teden.

Še slikice mišjega strahca, DDZZ, žabe in veverice. Mačka je žal samo na skupinski, bo mogoče jutri še kakšna fotka nastala.

V glavnem, za nami je zanimiva izkušnja, veliko smeha in dobre volje.

Včerajšnje ustvarjanje

Včeraj je bil spet en tak naspidiran dan. Zaenkrat sem kar zadovoljna, gre vse po planu, brez velikih zamud. Dokončala sem nogice za dvojčka. Vedno se jezim, ko vezem črke, jooooj, to traja ... bi imela že eno stopalce nakrižkano v tem času, ko naredim napis. K sreči se ob pogledu na končano slikico umirim. Pa res bo že čas, da si shemo vezenja poskeniram, ker mi bo list kmalu razpadel. Že tri leta in pol uporabljam istega, na roke narisanega, neštetokrat zloženega. Zaenkrat mi še ni uspelo, da bi shemo pretvorila v elektronsko obliko. Saj bom ... enkrat :)))

Nujno moram v Svet metraže po novo zalogo pikic, dokler jih še imajo. Problem je edino ta, da vem, kako me bodo s polic vabili novi vzorčki: ''Vzemi mene ... ne mene daj ... pa še mene, glej, kako lepo pašem k tistim rožicam!''

Zadnjič, ko mi je uspelo narediti dve voščilnici ''kar tako'', me je prijelo, da bi naredila še kakšno, edino dan bi morala za par uric raztegnit, da bi mi kaj takega uspelo. Sem pa sestavila dve mini škatlici, da je mami lahko vanju skrila dve ogrlici.

Tina

S Tino sva obdržali edino vez, ki me spominja na osnovno šolo. V resnici je edina sošolka sploh, s katero imam stike. V srednji šoli sem bila namreč edino dekle v celem letniku. No, s kar nekaj sošolci smo dobri prijatelji, ampak to se vseeno ne da primerjati z babjim čvekom.

Ko je na svet pokukala njena Vesna, je bilo zame samoumevno, da kot mali spominček naredim križkane nogice. Nisem si pa mislila, da bodo nogice do prejemnic prišle šele decembra. To je pa tako, ko so otroci enkrat v vrtcu, je prava loterija, da sta oba toliko zdrava, da sta primerna za obisk male dojenčice. No, sedaj je Vesna že kar konkretna pupa in kmalu je bo povsod zadosti, ko bo začela odkrivati svet po vseh štirih. S križkanjem sem začela že na našem morskem dopustu junija, dokončala pa sem jih tik pred zdajci :))) Ker je Tini pri srcu oranžna, sem se določila, da tokrat ne bodo klasične dekliško roza brave.

Zraven sodi še mini minika iz mini krpice grobo tkane svile. Nič ne pretiravam, če napišem, da je v košu za smeti pristalo le nekaj kvadratnih centimetrov blaga. Že tako je bila osnovna krpica sestavljena iz dveh kosov. Med brskanjem po vreči z ostanki blaga pri moji mami sem takoj vedela, za koga bom šivala ;)

Juhu, čakajo me samo še tri zamudniške objave, potem pa bom res lahko tudi na blogu zakorakala v 2011.

Trop medvedkov

Z letošnjim vstopom otrok v vrtec se bom morala tudi sama navaditi, da bom kdaj pa kdaj pozabila na moje milimetre in naredila tudi kaj bolj otroško spontanega.

Včeraj zvečer je prišla prva priložnost za to. Aljaž je v petek dopolnil dve leti, ker pa je bil ves teden zaradi nihajoče temperature doma, v vrtcu praznuje danes. V vrečki je s seboj odnesel sokce in male čokoladke za svoje prijateljčke, jaz pa sem se v zadnjem trenutku odločila, da bo s seboj nesel še male medvedke. Je namreč v skupini medvedkov, tako, da odločitev ni bila težka.


Za osnovo sem razrezala karton od mleka, ki je že čakal med ločenimi odpadki, in nanj potem lepila rjave papirčke. Medvedji obrazek je narejen prosto po domišljiji in na začetku sem še sama pri sebi jamrala, kako prav bi mi prišle kakšne okrogle štance, no pa saj je tudi s škarjicami šlo. Malce počasneje, ampak je šlo :) Je zato vsak medvedek unikat :)

Upam, da jih bodo otroci veseli, in da bodo rjavčki preživeli vsaj kakšen dan v njihovi družbi ... glede na izkušnje z drobnimi igračkami mojih navihancev, se jim daljša življenjska doba niti ne obeta :)