Bonbončkasto

Saj sem vedela, da ne bo dolgo trajalo. Tisti prvi januarski teden mi je uspelo spisati objavo vsak dan, ampak se ne bo izšlo, da bi bila tako pridna skozi celo leto.

Se kar dogaja pri meni. Nekaj dni sem si privoščila dopusta, ki je zelo prijal. Otroka sta z vrtcem za pet dni odšla na zimovanje na Pokljuko in z možem sva ta čas kar lepo izkoristila :) 

Prvič sem se spopadla z inventuro in lahko si mislite, da je bilo papirjev, perlic, vseh dodatkov in drobnarij v Prometeju za prešteti ... hm, veliko? V glavnem, tisti prosti dnevi pred inventuro so se izkazali za zelo dobrodošle, saj sem se napolnila z energijo in mi je bilo preštevanje veliko lažje. 

En dan dopusta sem izkoristila tudi za to, da sem se končno spokala do pristojnih ustanov in registrirala status samostojnega podjetnika. Priznam, me je kar malce stiskalo, ko sem podpisala papirje, ampak ta teden že lažje diham.

Po zelo dolgem času sem privlekla na dan škatlo s perlicami. Kar nekaj nedokončanih kvačkank se skriva v njej. Najprej sta nastali dve zapestnici. Prva je popolnoma bonbončkasta, ker ima dodane še velike steklene perle.

Druga se samo enostavno zapne. V paketku, ki je odpotoval na pošto, sta ji družbo delali še dve voščilnici. 

Pisana zapestnica

Zadnje dni se zdi, da se vse vrti okrog teh pisanih pastelnih barv. Med šivanjem mini torbic sem morala narediti malo premora, da sem skvačkala naročeno zapestnico in jo napeljala na spominsko žičko. Mi je šlo kar hitro od rok, saj me je za šivanje čakalo moje najljubše blago, ki ga vidite v ozadju. Ga sedaj s tako previdnostjo režem, da bo iz njega lahko nastalo še lepo število torbic, ki so dekletom očitno najbolj všeč. No, jaz nad tem niti nisem presenečena ... sem vesela, da imamo podoben okus.

Danes dopoldne sva bili z Niko pri zdravnici, izkazalo se je, da je pri starosti 4 leta in 7 mesecev res že čas za prve antibiotike. No, smo kar dolgo zdržali brez in tudi zdaj držim pesti, da se bo ta zoprn kašelj kmalu pozdravil. So se mi pa zaradi tega neljubega obiska v zdravstvenem domu podrli moji ustvarjalni plani za danes. Hitim klekljat.

Pa še malo zabavnega intermezza. Zvečer me čaka online turnir na osvajalec.si. Kvizi so ravno pravi zame :))) Se mi zdi, da bom šla spet enkrat jutri spat.

Perlice

Najprej perlice, sestavljene iz 90 perlic. Uhančki in obesek za na najljubšo ogrlico.


Potem pa še kompletek iz ... ne, teh perlic pa nisem štela ;) Ogrlica in zapestnica, napeljana na spominsko žičko.


Uživajte v vikendu, menda bo lepo in toplo ... upam, da res, glede na aprilsko vreme zadnjih dni.

P.S. Kam so izginile fotke, da je bila ta objava dve uri brez njih, nimam pojma. Upam, da ne bodo kasneje podvojene ;)

Dve škatlici, dve ogrlici, voščilnica in slika

Najprej so bile tri ogrlice v rjavih tonih. Potem je prišla na vrsto škatlica. Ko sem jo okrasila, se nisem mogla upreti še izdelavi pripadajoče voščilnice. Za darilo je bila na koncu izbrana zgornja ogrlica, jaz pa sem morala čakati dolge tri dneve (a mi je hudo, kajne ;)), da končno lahko objavim tudi meni zelo všečen kompletek.


Še pred rjavo škatlico sem začela s klekljanjem 30 cm visokih marjetk za Rosandinih 50 let. Slika je bila dokončana v petek ob 11h zvečer. Žurka pa je bila v soboto. Vedno hitreje mi gre s temi darili ;) Ampak sem pomirjena. So me teta Ida, Srečka in Silva potolažile, da imamo Črčkovi kompletiranje stvari tik pred zdajci v genih. To bo torej to, nisem jaz kriva, da mi vedno voda v grlo teče, to je družinsko izročilo :)))


In to z vodo v grlu ni hec. Maši, ki je praznovala 24. februarja, sem obljubila, da ji darilce prinesem na fešto. Samo kaj, ko sem bila po dokončanju čipke že tako utrujena in zaspana. Se je poznalo, da sem prejšnja dva večera odšla spat krepko po polnoči. Ni problema, bom zjutraj dokončala. Dve tretjini ogrlice sta bili že nakvačkani in pred odhodom sem sestavila škatlico. Poslikala sem jo tako, da je viden samo del ogrlice (kvačka in klobka s prejico res ne sodita v kader). Za pripadajočo voščilnico resnično ni bilo več ne časa ne energije. S kvačkanjem sem zaključila nekje med Vipavo in Ajdovščino, na postanku pri Silvi pa sem še naredila zaključke za zapenjanje.


Za zaključek ustvarjalno polnega tedna pa sem danes očistila še 178 stekleničk za Klavdijine delavnice v Maxiju. Upam, da mi bo katero od njih uspelo tudi okrasiti.

Klavdijina belina

Klavdija je bila prva otočanka, ki sem jo spoznala v živo, imela sem namreč to srečo, da mi jo je žreb namenil kot prvo swapiko. In vsa pogumna sem ji ga odšla izročit osebno. Hm, kako naj napišem, preko neta sem si jo preko njenih zapisov na forumu predstavljala popolnoma drugače. V teh treh letih sem se njenih iskrivih domislic in dobre volje na včasih zbadljiv način dodobra navadila in sem vesela, da jo poznam. Priznam, da tudi zato, ker brez nje verjetno nikoli ne bi obiskala Janovega koncerta. Tako pa sem ga sedaj že drugič v živo poslušala in moram reči, da bom odslej bolj redno spremljala njegovo glasbeno-koncertno pot.

Pa to ni razlog za to objavo. Glavni je kajpada Klavdijin izziv, kjer nas je izzvala k izdelavi nečesa belega. Res je, da si jaz pod izzivom predstavljam, da izdelaš nekaj novega, preizkusiš kakšno novo tehniko, pa sem se sama sebi tokrat izneverila. No, saj sem poskušala z nizanjem dveh bolj zapletenih vzorcev, ampak z belo-belimi perlicami nista prišla dovolj do izraza in ju bom raje prihranila za kakšne bolj kontrastne barve.


Moj izdelek je torej kvačkana ogrlica, s tremi različicami drobnih belih perlic (mat bele, prozorne z belo sredico, biserno bele) v kombinaciji s prozornimi kristalčki (priznam, da se pod kotom malce mavrično svetlikajo).


Zapenjanje sem izvedla, kot kaže fotografija, kovinskih zaključkov in njihove oksidacije imam namreč vrh glave.


Za konec pa še Janova slikca in zahvala Klavdiji za izziv in za to, da je takšna kokoška kot je. Posebna. Topla. Skrivnostna.

Štejem, štejem ...

... perlice štejem, pa mi vedno ena manjka. No, k sreči ni tako, samo na botra Meseca sem se spomnila. Zvezdico zaspanko smo v zadnjih letih prebrali neštetokrat, zato ni nič nenavadnega, da se spomnim kakšnega odlomka tudi takrat, ko ni treba.

Sicer pa zadnje dni res štejem perlice. Najprej rjavkaste, potem pa še črne, sive in bele. Zanimalo me je, kako izgleda kvačkanje kakšnega bolj zapletenega vzorca, pa nizanje perlic niti ni kaj bolj zamudno od enostavne spirale. Šteti jih moraš, pa če nizaš zaporedje 4-1 ali pa če nizaš zaporedje 42 perlic. Je pa to pestra telovadba za možgane :)

Zaporedje 42 perlic, ponovi se po 21 izmenjavah barv

Klasična spirala 4-1


Zaporedje 42 perlic s tremi barvami, ponovi se po 33 izmenjavah barv.
Zdaj se gremo pa sankat. Uživajte tudi ve v teh zimskih dneh ... saj ni samo mrzlo s poledenelimi cestami in neskidanimi pločniki, narava je prav čarobna, še posebej, ko posije sonce.

Že videno

Bom čisto kratka. Če že objavljam vse moje izdelke, naj bo tudi tale rjavo-zlata kvačkanka med njimi. Pa čeprav sem podobne že delala.

Malo mešano

Ja, ta objava bo res malo mešana. Nabral se je kupček stvari in ker mi ne znese sproti objavljati stvari, danes pa se mi ne da za vsako pisati svoje objave, je tako, kot pač je.

Ta teden uvajamo v vrtec oba otroka, pa še to ne na enem koncu, ampak v dveh enotah. Nika bo v vrtcu streljaj od hiše, Aljaža pa vozimo v enoto na Fužine. In dnevi so zelo pestri, še posebej, ker bo Aljaž rabil malce več časa, da se navadi na to, da bo v novem okolju brez mamice.

No, naj začnem. Prva je na vrsti poročna voščilnica, ki sta jo mladoporočencema predala moja starša. Khm, zase mi je ni uspelo narediti, sta pa dobila en velik šop balonov, napolnjenih z rižem in evri (slikce seveda nimam).



Nika je dobila svojo prvo kvačkano ogrlico, da je bila na poroki, kar se nakita tiče, usklajena z mami in nono :)


Vrtnica je bila klekljana po naročilu, ni prva in očitno tudi ne zadnja, ki sem jo naredila.



Križkane rokice in nogice pa so odšle k Manci in Maticu. Upam, da jima bodo v lep spomin na prve pomežike v ta svet.



Bom drugič bolj pridna in ne tako skopa z besedami. Ja, izbrat moram še fotko z mojo poročno garderobo, zaradi katere sem vstala v soboto ob štirih zjutraj, da sem imela kaj za obleč na ohceti ... kot da ne bi že par mesecev prej vedela, da bom šivala, neee, to je treba zadnje trenutke izkoristiti. Bilo je fajn.

Zdaj grem pa klekljat, novo naročilo čaka :)

V soboto bo žur

Spet se nas bo skupaj zbrala dobra stotnija. Po očetovi strani imam zelo številčno sorodstvo in poroka je že taka priložnost, da se nas na kupu zbere lepo število. Poročil se bo sin moje sestrične in prosili so me, naj iz nekaj desetletij starih ''biserov'' izdelam nakit za nevesto.

Same perle izgledajo precej plastično in kar nekaj časa sem rabila, da sem se končno spravila k izdelavi. Nevesta mi je dala točna navodila, koliko naj bi bilo kaj dolgo, koliko perl naj bo na zapestnici ... Joj, če si že v štartu tako omejen, se je težko z veseljem usesti za mizo. No, pomujala sem se in naredila komplet natanko po željah. Ker pa je bilo perl več kot dovolj, sem se začela še igrati z žičko. Oblečene perle so mi bile veliko bolj všeč in k sreči je tudi naročnica spoznala, da nima smisla vztrajati pri prvotni zamisli.





Na manjši fotki je prvotni komplet, posamezno pa so predstavljeni kosi, za katere upam, da bodo v soboto zasijali na poročnih fotografijah.


Seveda ni ostalo le pri tem nakitu. Tudi midve z mami morava biti okrašeni kot se spodobi, da ne bi slučajo obveljal pregovor o kovačevi kobili. Mami ima zelo rada modro barvo, zato sem zanjo spletla kitko in zraven vkomponirala obesek - predelan uhan iz Mullerja.



Zase sem skvačkala ogrlico v rožnatih tonih. Sedaj me čaka še šivanje frfotave tunike, da bom lahko neobremenjeno plesala :)


Zadnja pa je narejena brez posebnega namena. No, saj je tudi narejena že kar nekaj časa, pa je imela pač to smolo, da sem bila takrat prelena za tipkanje ;) Manjkajo ji še zaključki in verjetno bo dobila še kakšen obesek.

Nakit za srečanje

Priznam, kar prisiliti se moram, da se usedem in vam predstavim ogrlice s sobotnega srečanja Otočank na Otočcu :)

Spodobi se, da organizatorkam srečanja prinesemo majhno pozornost v zahvalo za njihov trud. Zadnje čase se v ta namen podarja tudi ustvarjalni material, vendar se te možnosti poslužim le kot izhoda v sili. V Prometeju sem našla luštne lesene okraske v obliki rožic, pa sem si jih takoj zamislila kot obeske na poletni ogrlici. Dodala sem še bele lesene kroglice in barvno ujemajoče steklene perlice. Za Nino vem, da z roza barvo ne morem falit, le pri Sanji mi je sedaj žal, da nisem ubrala črno-bele kombinacije, saj imam belo rožico še doma. Vseeno upam, da sta prejemnici zadovoljni in jima bo v vročih poletnih dneh ogrlica kdaj prav prišla.

Za Nino:

Za Sanjo:

Sedaj pa še moja ogrlica, s katero sem bila okrancljana :) Dokončala sem jo deset minut pred prihodom Sonjinega taksija. No, rjavih perlic sedaj res nimam več :( Me pa jezi magnetek, s katerim se ogrlica zapenja. Je popolnoma prešibek in se nenačrtovano odpenja. Šment! Jaz, bistra glava, pa sem še tako zaključila ogrlico, da popravki niso mogoči. No ja, bo že.

Perlica ob perlici ...

... pisanih barv, na pisanih prejicah ...

RECEPT:

Potrebujemo perlice v nam najljubših barvah, prejico za kvačkanje v ujemajočih odtenkih, kvačko in na začetku veliiiikoooo mero potrpljenja :) Po nekaj urah mučenja vseh sestavin, kupu prepotenih robčkov poleg nas, ob pogriženih ustnicah in praznem stanovanju, ker so ostali prebivalci ob zvoku naših kletvic in nevzdržljivem mrmranju pobegnili ven, lahko pokažemo tole:


Pet centimetrov kvačkanih perlic, ki so v mojem primeru po fotografiranju klavrno končali, saj mi barvna kombinacija ni bila všeč.

Moja trma me je gnala naprej in dva dni po prvi fotografiji sem že lahko slikala mojo prvo ogrlico. Sicer je polna napak, pa tudi te nežne barve mi niso več tako všeč, ampak je pa moja PRVA!


Ker sem bila v tistem času že v zadnjem mesecu nosečnosti in me je to kvačkanje popolnoma zasvojilo, sem hitro naredila še eno za mojo mami, tokrat v medeno-rjavi kombinaciji.


In čas odhoda v porodnišnico se je nezadržno bližal. Da se mi tisti trije dnevi ležanja ne bi predolgo vlekli, sem si s seboj med prtljago spakirala še dve klobki z nanizanimi perlicami.

Viola lepotička je ostala pri meni doma,


rjavo pa sem naredila za Klavdijo, vendar jo imam na sumu, da je malce pozabila, da jo ima. Koka, jo moram naslednjič pobarati, kako je kaj s tem.


Od prvih centimetrov pa do te Klavdijine lepotičke je preteklo 48 dni. Kako to vem? Hm, saj veste, da se vse umetnije poslikajo še čisto vroče ;) In datumi na digitalnih fotkah so kot nalašč za natančno obujanje spominov.

Z novim letom sem začela kvačkati dolgo različico ogrlic. In odkrila sem, da mi je najbolj všeč, če skupaj namešam nekaj odtenkov perlic in jih naključno nanizam.

Prvo je dobila sestrična za 50 let.


Za njeno rojstnodnevno zabavo sem tudi zase skvačkala modro različico, ki je pristajala k jakni (je slikana na blagu, iz katerega je zašita).


Kmalu zatem je moja prijateljica praznovala 30 let in zaželela si je nekaj v črnem. No, dobila je črno-sivo-srebrno :)


Po teh dolginkah sem imela perlic za nekaj čas vrh glave. Minilo je devet mesecev in na predvečer rojstnega dne prijateljice, s katero se bolj redko vidimo, sem k sreči našla nanizane perlice, ki so ostale od rdeče dolginke. Bilo jih je ravno dovolj za kratko različico.


Organizatorka srečanja v Logatcu, naša ''šefica'' Fikus, je dobila rjavo s pridihom zlate,


jutri pa gre na pot njena sestrica.


Ena od oranžnih lepotičk je danes pristala za vratom Athene125, drugo pa sem včeraj v štirih urah (z nizanjem vred) naredila za moževo sestrično, ki praznuje v četrtek.




Uf, septembra bosta minili dve leti, odkrar mi je Anita prvič pokazala, kako ukrotiš prejo, perlice in kvačko. Izkupiček je kar dober, kajne?