krnica - tonka - zelenci
Kako redko se odpravimo na izlet...
Malo zaradi tega, ker nimamo avta in si ga izposojamo zgolj takrat ko je potrebno, malo pa ker se težko spravimo od doma.
Nam pa včasih uspe kakšen res luškan izlet in tak je bil tudi planinski izlet do koče v Krnici.
Andrej ima zadnje čase res noro v službi in izlet v hribe je bil odlična ideja za malo pustit skrbi v dolini... Ker so dnevi zelo vroči in sva želela, da tudi Erazem kaj hodi, je Andrej predlagal pot do koče v Krnici. Erazem se je sicer potem celo pot nosil, ampak pot je bila pa krasna.
Zjutraj smo odrinili iz Ljubljane, to da smo ob osmih zjutraj že na cesti je za nas izjemen podvig. Otroka sta bila zaradi zbujanja nekoliko nejevoljna pa tudi navdušena, ker smo se nekam odpravili. Z avtom. Z ATIJEM! Obetal se je sončen in vroč dan, čeprav je bila v Ljubljani megla in prav prijetno sveže. Ko smo prispeli do Kranjske Gore, me je kar malo stisnilo, saj so bile gore ovite v grozeče temne oblake. Kaj naj naredimo? Nevihta v hribih nikoli ni dobra stvar...
Pa smo vseeno šli in izkazalo se je, da je bila ta odločitev odlična. Dopoldan so se nad nami še podili oblaki, popoldan pa se je tudi v gorah vreme razjasnilo. Pot po gozdu in senci je bila prijetno hladna. Gotovo bolje kot 34°C v Ljubljani ;)
Anton je celo pot lepo in pogumno hodil. Opazovali smo drevesa, mravljišča, se naučili kaj so balvani in ledeniki (to Anton sedaj navdušeno razlaga vsakemu, ki ga je pripravljen poslušat) in iskali markacije. Pot nam je krajšal tudi Erazem, ki je celo pot nekaj godel in prepeval v nahrbtniku. Ku a azi, e e ia, a a, e e, tat! BAVO!
Po oznaki naj bi pot trajala 45 minut, mi smo za pot potrebovali še dodatne pol ure. Pri koči smo si privoščili malico iz nahrbtnika. Mislim, da sta sok in frutabela še boljša, če ju moraš sam prinest. Pogrešali smo edino sendviče, saj sem jih pozabila doma. Nas je pa vsaj doma čakala malica.
Nazaj grede smo se povzpeli še čez strugo hudournika do manjših slapov, ki smo jih videli s poti. Smo poskusili, kako mrzla je gorska voda, Anton je skakal čez skale kot kak mlad gams.
Zasluženo kosilo smo si privoščili v Tonkini koči na Vršiču. Jaz sem bila prvič, Anton pa je tam že kar redni gost, ko gre na izlet z babico in atom. Je povedal, da bo on naročil, da ve kaj je dobro :D In nam je naročil ajdove žgance z ocvirki, kislo mleko in klobaso z zeljem. Reeees je bilo dobro. In prileglo se je, saj sta nas hoja in gorski zrak primerno zlakotnila. Še s štrudljom smo se posladkali in odpeljali proti vrhu prelaza. Kljub petku je bilo ogromno ljudi, zato se niti nismo ustavljali, ampak obrnili nazaj proti dolini. Ker nam je ostajalo še malo časa, smo se zapeljali še do Zelencev, izvira reke Save Dolinke. Tam je res čudovito! Ob cesti je veliko parkirišče, poti so na novo urejene, primerne tudi za najmlajše in vozičke. Erazem je bil presrečen, ker je lahko prosto tekel in občudoval okolico. Sploh račka mu je bila izredno všeč. Antonu pa vulkančki pod vodo.
Zelenci res vsakič znova očarajo s svojo slikovitostjo.
Lepo smo se imeli!
Malo zaradi tega, ker nimamo avta in si ga izposojamo zgolj takrat ko je potrebno, malo pa ker se težko spravimo od doma.
Nam pa včasih uspe kakšen res luškan izlet in tak je bil tudi planinski izlet do koče v Krnici.
Andrej ima zadnje čase res noro v službi in izlet v hribe je bil odlična ideja za malo pustit skrbi v dolini... Ker so dnevi zelo vroči in sva želela, da tudi Erazem kaj hodi, je Andrej predlagal pot do koče v Krnici. Erazem se je sicer potem celo pot nosil, ampak pot je bila pa krasna.
Zjutraj smo odrinili iz Ljubljane, to da smo ob osmih zjutraj že na cesti je za nas izjemen podvig. Otroka sta bila zaradi zbujanja nekoliko nejevoljna pa tudi navdušena, ker smo se nekam odpravili. Z avtom. Z ATIJEM! Obetal se je sončen in vroč dan, čeprav je bila v Ljubljani megla in prav prijetno sveže. Ko smo prispeli do Kranjske Gore, me je kar malo stisnilo, saj so bile gore ovite v grozeče temne oblake. Kaj naj naredimo? Nevihta v hribih nikoli ni dobra stvar...
Pa smo vseeno šli in izkazalo se je, da je bila ta odločitev odlična. Dopoldan so se nad nami še podili oblaki, popoldan pa se je tudi v gorah vreme razjasnilo. Pot po gozdu in senci je bila prijetno hladna. Gotovo bolje kot 34°C v Ljubljani ;)
Anton je celo pot lepo in pogumno hodil. Opazovali smo drevesa, mravljišča, se naučili kaj so balvani in ledeniki (to Anton sedaj navdušeno razlaga vsakemu, ki ga je pripravljen poslušat) in iskali markacije. Pot nam je krajšal tudi Erazem, ki je celo pot nekaj godel in prepeval v nahrbtniku. Ku a azi, e e ia, a a, e e, tat! BAVO!
Po oznaki naj bi pot trajala 45 minut, mi smo za pot potrebovali še dodatne pol ure. Pri koči smo si privoščili malico iz nahrbtnika. Mislim, da sta sok in frutabela še boljša, če ju moraš sam prinest. Pogrešali smo edino sendviče, saj sem jih pozabila doma. Nas je pa vsaj doma čakala malica.
Nazaj grede smo se povzpeli še čez strugo hudournika do manjših slapov, ki smo jih videli s poti. Smo poskusili, kako mrzla je gorska voda, Anton je skakal čez skale kot kak mlad gams.
Zasluženo kosilo smo si privoščili v Tonkini koči na Vršiču. Jaz sem bila prvič, Anton pa je tam že kar redni gost, ko gre na izlet z babico in atom. Je povedal, da bo on naročil, da ve kaj je dobro :D In nam je naročil ajdove žgance z ocvirki, kislo mleko in klobaso z zeljem. Reeees je bilo dobro. In prileglo se je, saj sta nas hoja in gorski zrak primerno zlakotnila. Še s štrudljom smo se posladkali in odpeljali proti vrhu prelaza. Kljub petku je bilo ogromno ljudi, zato se niti nismo ustavljali, ampak obrnili nazaj proti dolini. Ker nam je ostajalo še malo časa, smo se zapeljali še do Zelencev, izvira reke Save Dolinke. Tam je res čudovito! Ob cesti je veliko parkirišče, poti so na novo urejene, primerne tudi za najmlajše in vozičke. Erazem je bil presrečen, ker je lahko prosto tekel in občudoval okolico. Sploh račka mu je bila izredno všeč. Antonu pa vulkančki pod vodo.
Zelenci res vsakič znova očarajo s svojo slikovitostjo.
Lepo smo se imeli!
Komentarji
Objavite komentar